Jedro

Objava posnetkov iz zasebnega življenja brez tožničinega dovoljenja predstavlja nedopusten poseg v zasebnost, ki je v slovenskem pravnem redu zavarovana že na ustavnopravni ravni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se zamudna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo tožencu naložilo, da mora v 15 dneh odstraniti fotografije in posnetke (v nadaljevanju višje sodišče za fotografske in video posnetke uporablja enoten izraz posnetki) tožeče stranke s spletnih strani, ki so v izreku izpodbijane sodbe natančno navedene (I. točka izreka). Sodišče je tožencu tudi prepovedalo v bodoče objavljati kakršnekoli posnetke tožeče stranke na svetovnih internetnih spletnih straneh in mu naložilo, da preneha s temi dejanji, sicer bo moral plačati tožeči stranki 5.000,00 EUR (II. točka izreka). Toženec mora tožnici v 15 dneh povrniti 418,67 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se v dveh vlogah pravočasno pritožuje toženec, ki v laični pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pritožbo gradi na navedbah, da je glede odstranitve fotografij pisal dopis na administracijo spletnih strani Fotothing in Youtube, več pa sam ne more storiti, ker ni uporabnik spletnih računov, na katerih so objavljeni posnetki; ni namreč vešč angleščine, na Youtube pa so objavljena dolga navodila za umik posnetkov s spleta v angleškem jeziku. Po njegovem védenju s spletnih iskalnikov ni mogoče umakniti zapisov. Iskanje posredovalca, ki je lastnik obremenjujočih spletnih računov, bi bilo drago. Sporno se mu zdi tudi dejstvo, da je bila sodba, kakor navaja, izrečena na podlagi izjave in ne temelji na dejstvih ali dokazih. Po njegovi oceni je zadeva trivialna, zato predlaga, da se jo ustavi.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo, saj je ugotovilo, da toženec na prejeto tožbo v 30 dneh ni odgovoril (tej ugotovitvi pritožnik ne nasprotuje). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da so izkazani tudi vsi drugi zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe: tožnica ni postavila zahtevka, s katerim ne bi mogla razpolagati; utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi; dejstva, na katera tožnica opira tožbeni zahtevek, pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6. V skladu z 2. odstavkom 338. člena ZPP se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je logična posledica tega, da zamudna sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek. Zaradi te domneve sodišče v postopku za izdajo zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožbenih navedb.(1) Pritožbeno sodišče pa zato tistih pritožbenih trditev, s katerimi toženec izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ni obravnavalo (gre predvsem za trditve, da so bile objave soglasne; da je toženec poskrbel za umik gradiva; da je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da se posneto umakne iz interneta; da nima kontrole nad tem, če je kdo drug material kopiral).

7. V skladu s 134. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ima vsak pravico zahtevati od sodišča, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice (1. odstavek), pri čemer sodišče lahko odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote (2. odstavek 134. člena OZ).

8. Pritožnik je bil zaradi (večine) objav, ki so predmet zahtevka, že pravnomočno obsojen v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu II K 29324/2011 s 15. 2. 2013, v kateri je bilo ugotovljeno, da je neupravičeno, brez njene privolitve, slikovno snemal in naredil ter objavil slikovne posnetke tožnice. Dejstvo, da je posnetke mogoče videti na svetovnem spletu, pa izhaja tudi iz listinskih dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka in jim predloženi dokazi ne nasprotujejo; pritožnik pa tudi ne, vsaj ne konkretizirano. Objava posnetkov iz zasebnega življenja brez tožničinega dovoljenja predstavlja nedopusten poseg v zasebnost, ki je v slovenskem pravnem redu zavarovana že na ustavnopravni ravni.(2) Nedvomno gre torej za dejanja, prenehanje katerih tožnica utemeljeno zahteva na podlagi 134. člena OZ. Pri presoji posega v tožničino zasebnost ne more biti odločilna ocena toženca, da gre za trivialno zadevo.

9. Pritožbeno sodišče tudi ne more slediti navedbam pritožnika, da spornih posnetkov ni mogoče umakniti s spleta. Od ponudnikov spletnih galerij fotografskih in videoposnetkov je mogoče zahtevati umik poleg lastnih objav tudi tistih podatkov, ki jih posameznik ne objavi sam.(3) Dejstva, da tovrstni postopki odstranitve spletnih vsebin obstajajo, se zaveda tudi sam pritožnik, saj v pritožbi navaja spletno povezavo do navodil enega od ponudnikov za odstranitev vsebin s spleta. Navedbe pritožnika, da je za podajo zahtevka za odstranitev spletnih vsebin pri ponudnikih potrebno znanje angleščine in da so navodila (pre)zapletena, pa na utemeljenost tožbenega zahtevka prav v ničemer ne vplivajo.

10. V zvezi s pritožbeno navedbo, da ni mogoč umik zapisov iz spletnih iskalnikov, pa pritožbeno sodišče tožencu pojasnjuje, da mu z izpodbijano sodbo to ni naloženo. Naloženo mu je le, da posnetke odstrani na konkretno navedenih spletnih povezavah (I. točka izreka) in da preneha s tovrstnimi posegi v tožničino zasebnost (II. točka izreka).

11. Pritožba torej ni utemeljena. V postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): To je tudi odgovor na toženčevo pritožbeno pripombo, da se mu zdi sporno, da je bila “sodba izdana na podlagi izjave“.

Op. št. (2): 35. in 38. člen Ustave RS.

Op. št. (3): Primerjaj odločbo Sodišča EU v zadevi C-131/12, ki se sicer nanaša na pravico do pozabe v razmerju do spletnih iskalnikov v zvezi z nepopolnimi, netočnimi ali zastarelimi osebnimi podatki.