Jedro

Sodišče odloči o verjetnem obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju, po splošnih pravilih o ugotavljanju dejstev. Pri tem ne zadoščajo zgolj trditve predlagatelja. Iz zgoraj citiranega določila namreč jasno izhaja, da mora predlagatelj obstoj terjatve dokazati do stopnje verjetnosti. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje enostavno sledilo z ničemer izkazanim trditvam upnice. Te v pretežnem delu niti niso sklepčne, saj vlaganja v dolžnikove nepremičnine, izboljšave in nakup opreme za hišo praviloma ne pogojujejo stvarnopravnih upravičenj oziroma solastništva tistega, ki je vlagal oziroma financiral v izboljšave in nakup opreme, ampak le obligacijski zahtevek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep, s katerim je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe, po kateri se dolžniku prepoveduje odtujitev ali obremenitev nepremičnin parc. št. 1261/4, 1261/1 in 1261/5 vl. št. 992, vse k.o. ...., z zaznambo navedene prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Radovljici. Zoper navedeni sklep je dolžnik vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev navedenega sklepa, podrejeno pa njegovo spremembo tako, da se ugovoru ugodi, razveljavi sklep o izdaji začasne odredbe in predlog zavrne. Dolžnik se v pritožbi sklicuje na navedbe iz ugovora, da sporna nepremičnina ne sodi v skupno premoženje, ampak je njegovo posebno premoženje. Pridobil jo je štiri leta pred sklenitvijo zakonske zveze z upnico, ko te niti še ni poznal. Upnica svojih trditev, da naj bi tudi sama vlagala v izgradnjo oziroma izboljšavo nepremičnin, tudi ni z ničemer dokazala. Tudi nevarnost razpolaganja z nepremičnino ni verjetno izkazana. Gotovo nevarnosti ne predstavlja dejstvo, da je vknjižen kot lastnik in da zato lahko brez težav odsvoji ali obremeni obravnavane nepremičnine. Nikoli ni grozil upnici, da bo obremenil nepremičnino. Prav tako nima nikakršnih poslovnih težav. Sodišče je sledilo upničinim pavšalnim navedbam, kar ne zadostuje za izdajo začasne odredbe. Navedel je še, da je sodišče s tem, ko mu ni vročilo upničin odgovor na ugovor, kršilo postopek. Pritožba je utemeljena. Očitek opustitve vročitve upničinega odgovora na ugovor (v konkretnem primeru je bila njegova vsebina le v izjavi, da vztraja pri danem predlogu za izdajo začasne odredbe) ne predstavlja kršitve določb postopka. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, v nadaljevanju ZIZ) v določbah 57. in 58. člena predvideva le obveznost vročitve ugovora v odgovor, ne pa tudi nadaljnje obveznosti vročitve odgovora. Upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazuje verjetnost obstoja svoje solastninske pravice na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 992 k.o. .... Izkazuje torej obstoj nedenarne terjatve, zato je materialnopravna podlaga za odločanje o njenem predlogu za izdajo začasne odredbe določilo 272. člena ZIZ, ki kot pogoje za izdajo začasne odredbe določa izkazano verjetnost obstoja ali nastanka terjatve, ter bodisi izkazano nevarnost onemogočitve ali otežitve uveljavitve terjatve, bodisi izkazano potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode, ali pa izkazanost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Po mnenju sodišča prve stopnje je upnica izkazala verjeten obstoj terjatve in nevarnost, da bo dolžnik odtujil nepremičnine, ki so predmet njenega predloga. Pritrditi je treba dolžniku, da takšna ugotovitev nima dejanske podlage oziroma, da ta ni izkazana. Sodišče odloči o verjetnem obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju, po splošnih pravilih o ugotavljanju dejstev. Pri tem ne zadoščajo zgolj trditve predlagatelja. Iz zgoraj citiranega določila namreč jasno izhaja, da mora predlagatelj obstoj terjatve dokazati do stopnje verjetnosti. V obravnavanem primeru pa je sodišče prve stopnje enostavno sledilo z ničemer izkazanim trditvam upnice. Te v pretežnem delu niti niso sklepčne, saj vlaganja v dolžnikove nepremičnine, izboljšave in nakup opreme za hišo praviloma ne pogojujejo stvarnopravnih upravičenj oziroma solastništva tistega, ki je vlagal oziroma financiral v izboljšave in nakup opreme, ampak le obligacijski zahtevek. Zatrjevana skupna izgradnja hiše (sklepčni del predloga) bi lahko pogojevala upničino terjatev na ugotovitev solastništva, vendar pa bi morala biti v takem primeru prepoved razpolaganja omejena le na parcelo, na kateri hiša stoji, ne pa na vse tri parcele vpisane v vl. št. 992 k.o. .... Sodišče prve stopnje pa je tudi glede zatrjevane nevarnosti odtujitve nepremičnine (drugih pogojev iz 2. odstavka 272. člena ZIZ upnica ni zatrjevala) nekritično sprejelo le upničine trditve. Dolžnikovo zapadanje v poslovne težave, stalno menjavanje zaposlitev, grožnje z obremenitvijo nepremičnine s hipotekami (ne pa tudi zgolj dejstvo, da je dolžnik vpisan v zemljiško knjigo kot edini lastnik) vsekakor so okoliščine, ki zadostujejo pogoju objektivne nevarnosti (dolžnik neutemeljeno terja ugotovitev konkretne subjektivne nevarnosti, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe za uveljavitev denarne terjatve, ne pa nedenarne), ki pa bi jih morala upnica dokazati do stopnje verjetnosti, da bi jih lahko sodišče vzelo kot podlago svoje odločitve. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ), pri čemer pa posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, saj iz obrazložitve te odločbe izhajajo pomanjkljivosti dejanske podlage odločitve sodišča prve stopnje (3. odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ). Posebej pa je vendarle treba opozoriti sodišče prve stopnje, da v primeru ugotovitve obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe, postopa po 2. odstavku 277. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).