Jedro

Tožeča stranka mora navesti vrednost spornega predmeta ob spremembi tožbe oziroma tožena stranka mora izzvati postopek po tretjem odstavku 40. člena ZPP najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil po spremembi tožbe.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je znesek 34.590 DEM z obrestmi na devizni knjižici posebno premoženje pokojnega V.S. in zato spada v zapuščino po njem. Toženi stranki je prepovedalo razpolagati s temi sredstvi in ji naložilo, naj povrne tožnikoma pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbi spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku (bržkone je mišljeno, naj ga zavrne) ali pa obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Revizija ni dovoljena.

V tej zadevi je prvotni tožnik V. S. leta 1988 vložil tožbo proti prvotni toženki V. Z. z zahtevkom, da mora toženka izročiti tožniku pooblastilo za dviganje s hranilne knjižice in mu jo izročiti, da bo lahko dvignil 34.590 DEM. Postavil je še subsidiarni zahtevek, da mora toženka izročiti tožniku 35.000 DEM.

Po smrti obeh strank je sedanja tožnica spremenila tožbeni zahtevek v ugotovitvenega - da je 34.590 DEM pokojnikovo posebno premoženje, in prepovednega - da se toženi stranki prepoveduje razpolaganje z deviznimi sredstvi, navedenimi v ugotovitvenem delu izreka. Pri tem tožnica ni navedla vrednosti spornega predmeta. Tej spremembi se je na drugem naroku za glavno obravnavo pridružil tožnik, ki pa tudi ni navedel vrednosti spornega predmeta. Šele na petem naroku po spremembi tožbe je tožeča stranka navedla vrednost spornega predmeta 100.000,00 SIT.

V tej zadevi gre za tožbeni zahtevek, ki se ne nanaša na denarno terjatev (gre za ugotovitev, da neko premoženje - tuja valuta spada v zapuščino) in ne na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve (gre samo za prepoved razpolaganja). Gre potemtakem za primer iz tretjega odstavka 382. člena ZPP/77. Skratka, predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, v takšnih primerih pa mora tožnik že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP/77). Pozneje je mogoče ugotoviti pravo vrednost tožbenega zahtevka in s tem sploh njegovo vrednost, če ta ni bila navedena v tožbi, le ob pogojih iz tretjega odstavka 40. člena ZPP/77. Po tej določbi pa se lahko to zgodi najpozneje na pripravljalnem naroku, ali, če tega ni bilo, na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari. Ali, prenešeno na obravnavani primer: tožeča stranka bi morala navesti vrednost spornega predmeta ob spremembi tožbe oziroma tožena stranka bi morala izzvati postopek po tretjem odstavku 40. člena ZPP/77 najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil po spremembi tožbe. Tako je bila tožeča stranka prekludirana, ko je navedla vrednost spornega predmeta šele pozneje - na petem naroku. S takšnim ravnanjem ni zagotovila pravice do revizije ne sebi (če v pravdi ne bi uspela) ne nasprotni stranki, le-ta pa tudi ni pravočasno sprožila omenjenega postopka po tretjem odstavku 40. člena ZPP/77. Izkazalo se je torej, da revizija tožene stranke ni dovoljena (tretji odstavek 382. člena ZPP/77), ker jo je vložila zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP/77), in zato jo je moralo sodišče zavreči (392. člen ZPP/77).