Jedro

Zatrjevano nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ni ničnostni razlog po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici (kot sodišče prve stopnje) na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 3.11.2000 in to zoper tisti del, s katerim je bil zavrnjen predlog tožeče stranke, da se izreče za nično odločba Skupščine občine A. z dne 7.9.1973. Tožena stranka je navedla, da je tožeča stranka predlog, da se izreče za nično odločba Oddelka za finance Skupščine občine A. z dne 7.9.1997, ki je bila izdana na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72), oprla na ničnostni razlog iz 1. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker naj bi bila izdana v stvari, v kateri sploh ni bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Zatrjevala je, da parc. št. 340/2 k.o. P. v času odločanja ni bila nezazidano stavbno zemljišče ampak zazidano stavbno zemljišče. Zato upravni organ ni imel zakonite podlage za ugotovitev, da je nekdanja občina A. imetnik uporabe na navedeni parceli. Teh navedb tožena stranka ni mogla upoštevati. Z njimi se zatrjuje, da upravni organ ni pravilno ugotovil dejstev za pravilno in zakonito odločitev in je zaradi tega nepravilno uporabil materialni predpis. S predlogom za izrek ničnosti je mogoče izpodbijati samo takšne najhujše nepravilnosti pravnomočne upravne odločbe, ki jih zakon izrecno in taksativno našteva. Takšnega predloga ni mogoče vložiti zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in tudi ne zaradi napačne uporabe materialnega prava, razen, če gre za tako nepravilnost, ki je po posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Uveljavljanjeni ničnostni razlog ni izkazan. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanimi stavbnim zemljiščem, ki je bil očitno predpis na področju upravnega prava in so bili za njegovo izvrševanje pristojni tedanji upravni organi. Po 8. členu je odločbo, s katero se ugotovi prenos pravice uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču na občino, izdal upravni organ skupščine občine, pristojen za premoženjsko pravne zadeve. Zoper tako odločbo je bil dovoljen upravni spor.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je svojo odločitev utemeljila tožena stranka in se nanje v celoti sklicuje v smislu 2. odstavka 67. člena ZUS.

Zavrača vse tožbene ugovore. Pri tem navaja, da je bilo s 1. točko sporne odločbe ugotovljeno, da je občina A. imetnik pravice uporabe tudi na parc. št. 340/2, z 2. točko izreka pa je bila navedena parcela dodeljena Proizvodno trgovskemu kombinatu M.A. V času izdaje navedene odločbe so se nepremičnine v družbeni lastnini in pravice, ki so jih imele posamezne družbene pravne osebe vknjiževale po določbah Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SFRJ, št. 12/65 z dne 24.3.1965, ki je prenehal veljati 28.12.1973, Uradni list SRS, št. 43/73). Po 4. členu zakona se vknjižba opravi na podlagi pravnomočne odločbe, kot tudi na podlagi overjene pogodbe. Če se iz listine ne more ugotoviti imetnik pravice uporabe, se vknjiži na predlog občine kot imetnik pravice uporabe občina, v kateri je nepremičnina. Pred izdajo sporne odločbe je bila za navedeno parcelo kot imetnica pravice uporabe vpisana Osnovna šola P. Prenos pravice uporabe je bil po 24. in 25. členu Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72-23/78, ki je prenehal veljati 8.3.1980 - Uradni list SRS, št. 5/80), od enega uporabnika na drugega dopusten z odločbo premoženjskopravnega organa. Iz določb Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72 z dne 30.6.1972), pa tudi izhaja, da je za odločanje o pravici uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču pristojen upravni organ. V vseh navedenih predpisih ni podlage za sklep, da je bilo z odločbo z dne 7.9.1973 odločeno o zadevi, ki spada v sodno pristojnost, ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se je Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem nanašal samo na nezazidana stavbna zemljišča, ne pa tudi na zazidana stavbna zemljišča. Pravica uporabe na nezazidanih stavbnih zemljiščih je prešla na občino po samem zakonu. Prenosa uporabe zazidanih stavbnih zemljišč zakon ni urejal. Zato o tem ni bilo možno odločati v upravnem postopku. Podan je ničnostni razlog iz 1. točke 279. člena ZUP. Smiselno predlaga spremembo tožbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je predlagala, da se za nično izreče odločba Oddelka za finance SO A. z dne 7.9.1973. Uveljavljala je ničnostni razlog po 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Po tej določbi se izreče za nično odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari sodne pristojnosti ali v stvari, o kateri sploh ni mogoče odločiti v upravnem postopku.

Uveljavljani ničnostni razlog tudi po presoji pritožbenega sodišča ni podan. Odločba, za katero je tožeča stranka predlagala, da se izreče za nično, je bila izdana na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Ta je urejal prenos pravice uporabe nezazidanega stavbnega zemljišča z organizacij združenega dela in drugih družbeno-pravnih oseb na občino. Organ, ki je navedeno odločbo izdal, se je pri njeni izdaji skliceval na 3. člen Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Izhajal je iz ugotovitve, da gre pri parceli, na katero se nanaša odločba, za nezazidano stavbno zemljišče. Kaj se šteje za nezazidano stavbno zemljišče je bilo sicer določeno v 2. členu istega zakona.

Toda tudi če je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in bi držal ugovor, da se je odločba nanašala (v 1. točki svojega izreka) dejansko na zazidano ne pa na nezazidano stavbno zemljišče in bi bilo zaradi tega materialno pravo v resnici napačno uporabljeno (kot to uveljavlja pritožba), to še ne pomeni, da gre za tako nepravilnost, ki je lahko ničnostni razlog, določen v 1. točki 1. odstavka 279. člena ZUP. Iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka in sodišče prve stopnje, ni mogoče sprejeti razlage, ki jo uveljavlja pritožba, ko trdi, da gre v zadevi za primer, ki ga sploh ni mogoče opredeliti kot upravno zadevo.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je zato tožena stranka v zadevi pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Ker je sodišče prve stopnje tožbo proti takšni odločbi tožene stranke zavrnilo kot zakonito, je tudi takšna odločitev, utemeljena s sklicevanjem na določbo 1. odstavka 59. člena ZUS, pravilna in zakonita. Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati.