Jedro

Tožeča stranka je sicer lastniški posestnik spornega stanovanja, na njem pa zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti prodajalcev ni mogla pridobiti lastninske pravice, zato je treba dati prednost toženi stranki – kupcu stanovanja v izvršilnem postopku, ki je na njem izvirno pridobila lastninsko pravico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 465,18 EUR stroškov odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Domžalah In 2003/00007 z dne 10.6.2003 za izpraznitev in izročitev stanovanja v Domžalah. Kot nosilni razlog je navedlo, da je tožena stranka v izvršilnem postopku In 638/95 s sklepom o izvršbi originarno pridobila lastninsko pravico. Čeprav je bila V. P., ki je bila solastnica spornega stanovanja vsaj do 1/2, z izvršilnim postopkom seznanjena, ni vložila ugovora tretjega. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, v sodbi pa niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Zmotno je stališče, da materialno pravo dopušča, da se v postopku izvršbe veljavno proda nepremičnina, ki ni last dolžnika, ampak osebe, ki v postopku ni bila udeležena kot stranka. Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/02, v nadaljevanju SPZ) v 42. členu sicer določa, da se lastninska pravica lahko pridobi s pravnomočno sodno odločbo ali dokončno odločbo upravnega organa, pogoj za takšno pridobitev pa je, da je oseba, ki se ji lastnina z odločbo odvzame, lastnik nepremičnine. Povedano drugače, upnik na podlagi pravnomočnega sodnega sklepa pridobi lastninsko pravico na prodanem stanovanju originarno, to je na podlagi pravnomočne sodne odločbe, le, če je dolžnik lastnik stanovanja. Sodba sodišča druge stopnje v zvezi s tem sploh nima razlogov. Obveljati mora, da kadar lastnikovo razpolaganje nadomesti akt sodišča, je to lahko pravno učinkovito samo, če je akt izdan v postopku, ki teče zoper lastnika. Pridobitev lastninske pravice od nelastnika je izjema, ki se nanaša le na premičnine. Obravnavane zadeve ni mogoče primerjati z zadevo II Ips 505/2003, v kateri je tožeča stranka zahtevala razveljavitev sklepov o izvršbi, kar dejansko ni mogoče. Pravno naziranje, da ima sklep izvršilnega sodnika učinek razpolagalnega dejanja, čeprav je nezakonit in izdan v postopku, v katerem rubež ni bil opravljen, voden pa je bil zoper osebo, ki ni lastnik nepremičnine, je napačno. Pravnomočna sodba in sklep lahko učinkujeta le med strankami, zato se ne moreta raztezati na V. P., ki ni bila stranka postopka, niti na C. P., ki je v postopku sicer sodeloval, a ni bil lastnik stanovanja. Sodišči prve in druge stopnje sta spregledali, da se določba 440. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, v nadaljevanju OZ) nanaša na fazo sklenitve, ne pa na fazo izpolnitve pogodbe. V vseh letih, ko etažna lastnina ni bila vzpostavljena, so obstajala določena pravila, ki so zagotavljala varen pravni promet. Upoštevati je treba, da sodni sklep nadomešča eno samo razpolagalno dejanje, to je eno zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa vseh dovolil v vseh pogodbah, ki sledijo od investitorja do prodajalca. Samo osebi, ki izkaže takšno verigo pogodb in je zato lastnik, je mogoče veljavno prodati stanovanje kot dolžniku v izvršilnem postopku. Če z nepremičnino razpolaga kdo drug oziroma kot dolžnik nastopa nekdo, ki ni lastnik, tak sklep preprosto nima učinka, kajti veriga zemljiškoknjižnih dovolil je v tem primeru „pretrgana“. Sodišče druge stopnje je napačno uporabilo drugi odstavek 98. člena SPZ, ko je štelo, da ni šlo za dvojno prodajo. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da se pri sodni prodaji stvari lastninska pravica pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine. Vknjižba lastninske pravice na podlagi sodne odločbe ima le deklaratoren pomen. Ker se lastninska pravica pridobi neodvisno od pravice in volje prednika, ne držijo izvajanja tožeče stranke, ki vztraja, da je pogoj za pridobitev lastninske pravice, da je dolžnik lastnik stanovanja. Sodbi nižjih sodišč vsebujeta vsebinske razloge o tožbenih, pritožbenih in drugih navedbah tožeče stranke, zato je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na ustavno pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. V konkretnem primeru ni šlo za dvojno prodajo, kot meni tožeča stranka. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Revizija ni utemeljena. Predmet obravnavane zadeve je nedopustnost izvršbe z izpraznitvijo in izročitvijo stanovanja ..., ki jo je Okrajno sodišče v Domžalah dovolilo s sklepom In 2003/00007 z dne 10.6.2003, in sicer na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Trebnjem In 638/95 z dne 5.8.2002. S tem sklepom je bilo sporno stanovanje, ki ni vpisano v zemljiško knjigo, izročeno kupcu – toženi stranki. Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so, da dolžnik v izvršilnem postopku In 638/95 C. P. ni bil izključni lastnik spornega stanovanja (solastnica vsaj do 1/2 je bila njegova žena V. P., ki ni bila stranka izvršilnega postopka). S pogodbo z dne 29.5.2003 sta C. in V. P. stanovanje prodala tožeči stranki, ki mu je bilo stanovanje izročeno v posest skupaj z originalom prodajne pogodbe z dne 22.12.1982. Ključni vprašanji, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka zaradi nedopustnosti izvršbe, sta zato bili: - ali lahko kupec s sodno odločbo v izvršilnem postopku pridobi lastninsko pravico na nepremičnini, ki ni bila dolžnikova last; - kakšna so v primerjavi s kupcem nepremičnine v izvršilnem postopku lastniška upravičenja tožeče stranke, ki ji je bilo stanovanje izročeno v posest in ki se sklicuje na pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. O pridobitvi lastninske pravice s sklepom o izročitvi v izvršilnem postopku na nepremičnini, ki ni bila dolžnikova last: Materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi stanovanja z dne 5.8.2002 (ki je postal pravnomočen 18.9.2002) na njem originarno pridobila lastninsko pravico, je pravilno. Načini pridobitve lastninske pravice so izvedeni in izvirni. Za izvedene načine pridobitve je značilno, da lastninska pravica ne nastane na novo, temveč se pridobi od predhodnika (prednika). Prenosnik pridobitelju ne more prenesti lastninske pravice, če sam ni lastnik stvari ali če ni pooblaščen, da se s stvarjo razpolaga. Predpostavke pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice, ki je eden od dveh načinov izvedene pridobitve lastninske pravice, so zato: 1) veljaven zavezovalni posel, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2) razpolagalni pravni posel (na nepremičninskem področju je to zemljiškoknjižno dovolilo), 3) izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon (na nepremičninskem področju je to vpis v zemljiško knjigo, 49. člen SPZ), in 4) razpolagalna sposobnost odsvojitelja. Na nepremičninskem področju načeloma neveljavna pravnoposlovna pridobitev lahko pripelje do pridobitve lastninske pravice, čeprav odsvojitelj nima razpolagalne sposobnosti, ob upoštevanju splošnih načel zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ, 8. člen Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03, v nadaljevanju ZZK-1).(1) V nasprotju z izvedenimi načini pridobitve lastninske pravice je za izvirne načine značilno, da lastninska pravica pridobitelja nastane na novo, ne glede na to, ali je stvar pred pridobitvijo imela lastnika ali ne. V tem primeru na novo pridobljena lastninska pravica ni v ničemer vezana na morebitne omejitve, ki so bremenile lastninsko pravico prejšnjega lastnika. Do izvirne pridobitve pride ne glede na voljo prejšnjega imetnika lastninske pravice, včasih celo proti njegovi volji.(2) Pravni temelj, ki spada med izvirne načine pridobitve lastninske pravice, je tudi pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo. S prodajo v izvršilnem postopku se lastninska pravica pridobi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu (192. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07- ur. p. b., 93/07, v nadaljevanju ZIZ), zato vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega učinka. Ker ne gre za izvedeni način pridobitve lastninske pravice, pri pravilnem poteku javne dražbe v izvršbi za nastanek kupčeve pravice niso pomembne pravice pravnega prednika. ZIZ izrecno določa, da morebitna razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nima vpliva na njegove pridobljene pravice (193. člen ZIZ).(3) Pridobitev temelji na izvedenem sodnem postopku, v katerem so imeli upravičenci možnost uveljavljati pravna sredstva, zlasti vložiti ugovor tretjega. Nepravilnosti v sodnem postopku imajo lahko za posledico, seveda če so izpolnjene predpostavke odškodninskega delikta, odškodninsko odgovornost države (26. člen Ustave RS), ne morejo pa poseči v pridobljene kupčeve pravice. Zmotno je torej prepričanje tožeče stranke, da je obstoj razpolagalne sposobnosti predpostavka za pridobitev lastninske pravice s prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku. V zvezi s tem tudi neutemeljeno opozarja na načelo pravnega prednika iz 9. člena ZZK-1, ki sicer res velja tako za izvedene kot za izvirne načine pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Čeprav pravila o pogojih za dovolitev vpisa, ki temeljijo na načelu pravnega prednika, preprečujejo vpis v zemljiško knjigo (150. člen ZZK-1), to ne more spremeniti dejstva, da pridobitev lastninske pravice s sodno odločbo nastopi v trenutku, ko postane sklep o izročitvi kupcu pravnomočen, vpis v zemljiško knjigo pa je zgolj deklaratoren in ima publicitetni učinek. Tehtanje stvarnopravnih upravičenj pravdnih strank: Tožeča stranka zatrjuje, da ima kot lastnica stanovanja na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, pri čemer se sklicuje na prodajno pogodbo z dne 29.5.2003, sklenjeno z V. in C. P.. Katere so predpostavke za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, je revizijsko sodišče že obrazložilo. Tožeča stranka je 29.5.2003 sklenila veljaven zavezovalni pravni posel, iz katerega izhaja obveznost prodajalca prenesti lastninsko pravico na stanovanju. Za razliko od zavezovalnega pravnega posla (v sporni zadevi je bila to prodajna pogodba), ki je obligacijski pravni posel, razpolagalni pravni posel spreminja stvarnopravne položaje. Poleg splošnih predpostavk za veljavnost pravnih poslov mora biti za veljavnost slednjega izpolnjena tudi specifična predpostavka razpolagalne sposobnosti odsvojitelja. Le to opredeljuje sposobnost imetnika stvarne ali druge premoženjske pravice, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove.(4) V trenutku, ko sta prodajalca podala izjavo, da kupcu dovoljujeta vpis v zemljiško knjigo (6. člen prodajne pogodbe z dne 29.5.2003), nista več imela upravičenja do razpolaganja s stvarjo, saj jima je bila odvzeta s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi stanovanja kupcu v izvršilnem postopku. Pokaže se, da je tožeča stranka lastniški posestnik spornega stanovanja, na katerem pa zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti prodajalcev ni mogla pridobiti lastninske pravice, zato je treba dati prednost toženi stranki – kupcu stanovanja v izvršilnem postopku, ki je na njem izvirno pridobila lastninsko pravico. V zvezi s tem je treba poudariti, da v konkretnem primeru tudi dobra vera tožeče stranke kot pridobitelja stanovanja ne bi mogla nadomestiti prej opisanih pomanjkljivosti v stvarnopravnem razpolagalnem poslu. Četudi bi nižji sodišči v okviru razčiščevanja dejanskega stanja ugotovili, da je res, kar trdi tožeča stranka, da ni bil opravljen rubež sporne nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiško knjigo in da zapisnik o rubežu ni bil razglašen na sodni deski in objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, to ne bi moglo pripeljati do ugodnejšega izida postopka za tožečo stranko. Dobra vera namreč lahko sanira le pomanjkanje razpolagalne sposobnosti kot predpostavke za veljavnost razpolagalnega posla. Razpolagalni posel (veljavno zemljiškoknjižno dovolilo) pa ima še vedno šibkejši učinek kot sklep o izročitvi nepremičnine kupcu v izvršilnem postopku, saj je zgolj podlaga za vpis v zemljiško knjigo. Varstvo dobrovernega pravnoposlovnega pridobitelja, če odsvojitelj nima razpolagalne sposobnosti, je mogoče tako dosledno izpeljati le pri nepremičninah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, in sicer na podlagi splošnega načela zaupanja v zemljiško knjigo (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1). O očitanih absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Ni res, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki so utemeljevala sklep o pridobitvi lastninske pravice tožeče stranke s sodno odločbo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP) ima funkcionalen značaj. Podana je le v tistih, zelo redkih, primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Velja opozoriti, da je nestrinjanje z uporabo materialnega prava lahko le kritika uporabe materialnega prava, ne pa graja postopka. Iz tega razloga je zgrešeno tudi revizijsko stališče, da je bila tožeči stranki onemogočena pravica do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem druge stopnje. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje, kar je med drugim posledica načela smotrnosti postopka. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in njegove pravne zaključke, ni nujna ponovitev vseh argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je sodišče s pritožbenimi razlogi seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo. Ker se je pritožbeno sodišče opredelilo do bistvenega vprašanja, kateri od obeh pravdnih strank je treba dati prednost pri tehtanju njunih stvarnopravnih položajev in zakaj, je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti in absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP). Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. V skladu z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, in sodno takso za odgovor na revizijo. Op. št. (1):Glej M. Juhart, et al., Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 241. Op. št. (2): M. Juhart et al., ibid,, str. 220.Op. št. (3): V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 311. Op. št. (4): M. Juhart et al., ibid., str. 240.