Jedro

Kot bistveno okoliščino, ki kaže na obstoj dovolj jasno oblikovanega obdolženkinega naklepa oškodovancu vzeti življenje, potrebno izpostaviti, da je obdolženka zamahnila proti življenjsko pomembnemu delu oškodovančevega telesa, kjer so vitalni organi, ter ga dejansko zabodla v bližini sredinske črte (prsnice). Njeno ravnanje je bilo tako blizu dokončanega kaznivega dejanja, da bi ga lahko izvršila brez bistvenih nadaljnjih vmesnih ravnanj. Do prepovedane posledice namreč ni prišlo zaradi zunanje okoliščine, to je naključja, ko je konica noža zadela in se zapičila v rebro ter preprečila, da bi celotno rezilo noža povzročilo vbodni kanal, ki bi segal med rebri.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 52080/2021 z dne 6. 4. 2022 obdolženo A. A. spoznalo za krivo poskusa storitve kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Ob uporabi omilitvenih določil iz 50. člena KZ-1 v zvezi z 51. členom KZ-1 ji je izreklo kazen tri leta zapora, v katero ji je vštelo čas, prestan v priporu od 25. 9. 2021 od 19.44 ure dalje. Na podlagi 70.a člena KZ-1 ji je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC, pri čemer bo sodišče po preteku 6 mesecev vsakokrat znova odločilo, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna. Iz izreka izpodbijane sodbe še izhaja, da se izvrševanje varnostnega ukrepa na podlagi petega odstavka 70.a člena KZ-1 ustavi, ko poteče čas, za katerega je bila obdolženki izrečena kazen, in da se čas, prestan v zdravstvenem zavodu, všteje v čas trajanja te kazni. Če je čas varnostnega ukrepa krajši od izrečene kazni, lahko sodišče odredi, da mora obdolženka prestati ostanek kazni ali pa je odpuščena na prostost. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 97. člena ZKP je še odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obdolženki postavljen po uradi dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil obdolženkin zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko spozna za krivo storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavka 122. člena KZ-1 ter ji izreče nižjo zaporno kazen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik uveljavlja z navedbami, da je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi zapisniki, saj iz zapisnika o zaslišanju oškodovanega B. B. ne izhaja, da mu je obdolženka ob vstopu v sobo rekla, da ga bo „ubila, zaklala, zaštihala“, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje na strani 22 izpodbijane sodbe. Ni mu mogoče pritrditi. Protispisnost in s tem navedena kršitev bi bila podana, če sodišče v razlogih sodbe ne bi pravilno povzelo vsebine listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje karkoli napačno povzelo iz listin oziroma izpovedb, iz obrazložitve sodbe ni razvidno. V točkah od 6 do 11 razlogov sodbe je namreč podrobno in korektno povzelo izpovedbo, ki jo je oškodovanec podal v fazi preiskave in na glavni obravnavi, ter jo nato v točkah 35 ter od 37 do 40 tudi dokazno ocenilo. Pri tem je prepričljivo pojasnilo, zakaj je, upoštevaje vse izvedene dokaze, verjelo prvi izpovedbi oškodovanca, ki jo je podal na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, da mu je obdolženka, ko je stopila v spalnico z nožem v roki, rekla, da ga bo zaklala ali ubila. Prav tako se je opredelilo do kasnejših izpovedb, v katerih je oškodovanec poskušal ravnanje obdolženke minimalizirati, zaradi česar pritožnik, ki na tem mestu izpostavlja zgolj posamezne dele izpovedbe oškodovanca iz faze preiskave in glavne obravnave, ne more biti uspešen. Razen tega pa je iz vsebine pritožbenih navedb v tej smeri ugotoviti, da zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pač pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP, saj izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar bo pa predmet nadaljnje pritožbene presoje.

5. Brez podlage je tudi zatrjevana kršitev pravice do obrambe, s čimer pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog obrambe za ponovno zaslišanje izvedenke medicinske stroke prim. C. C., kar je v točki 36 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženkine pravice do obrambe. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč; če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.1

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da ponovno zaslišanje sodne izvedenke prim. C. C. ni potrebno. Izvedenka je dne 3. 11. 2021 izdelala pisni izvid in mnenje, prav tako je bila zaslišana na glavni obravnavi dne 14. 3. 2022, kjer je odgovarjala na številna vprašanja strank in sodišča. Svoje zaključke je pojasnila strokovno in prepričljivo, naknadno zaslišanje dr. Č. Č. pa na vse ugotovljeno ne more vplivati, kar je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 36 razlogov izpodbijane sodbe. Dr. Č. Č. je sicer res povedal, da je nož zadel hrustančni del rebra oškodovanca (rana v dolžini 15 milimetrov), vendar je ob tem pojasnil, da je hrustančni del rebra pravzaprav del rebra, le da v tem delu, s katerim se rebro prirašča na prsnico, ni zakostnel, pač pa hrustančen in je zato mehkejši. Prav tako je povedal, da je med hrustančnimi deli posameznih reber prekinitev do nekaj milimetrov. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča po zaslišanju izvedenke ni bilo ugotovljeno ničesar novega, s čimer izvedenka ob podaji mnenja ne bi bila že seznanjena. Izvedenka si je namreč pred izdelavo izvedenskega mnenja pridobila medicinsko dokumentacijo bolnišnice, v kateri se je zdravil oškodovanec. Pri tem je upoštevala, da je pri oškodovancu prišlo do poškodovanja podkožja in mehkega tkiva do globine rebrne kosti, v katero se je zapičila konica noža; da je konica rezila zadela rebro (list. št. 376 in 378) in da je obdolženka oškodovanca zadela skoraj v sredini, ob sredinski črti (list. št. 570). Zaslišana na glavni obravnavi je še povedala, da bi ob silovitejšem zamahu lahko prišlo do spremembe smeri vbodnega kanala in bi ta potekal mimo zadetega rebra skozi prsno votlino v telo, lahko pa bi ostri del kuhinjskega noža odlomil del rebra in bi se vbodni kanal nadaljeval. Vbodni kanal bi torej predrl med rebra pod določenim kotom (list. št. 567). Glede na obrazloženo, ko torej ni mogoče prezreti izpostavljenih ugotovitev izvedenke, so neutemeljeni vsi pritožbeni pomisleki v smeri, ali bi nož širine 3 centimetre lahko predrl v prostor med hrustančnimi deli reber. Pritožnik tudi zmotno navaja, da sodišče prve stopnje ni dovolilo postaviti vprašanja priči dr. Č. Č. v tej zvezi, saj je priča na zagovornikovo vprašanje, ali bi konkretni nož, ki je širok tri centimetre, lahko prodrl skozi „to režo“, odgovoril, da je 15 milimetrsko poškodbo na hrustančnem delu rebra povzročila konica noža in da se da izmeriti, kje na nožu se nahaja teh 15 milimetrov (list. št. 627). Predsednica senata namreč ni dovolila odgovora zgolj na prvotno zastavljeno vprašanje: „Če prav razumem, potem ta nož skozi to režo, ki je manjša kot en centimeter, nikakor ne bi mogel prodreti?“, saj je pravilno ocenila, da je le-to sugestivno. Prav tako utemeljeno ni dovolila odgovora na zagovornikovo vprašanje v zvezi z morebitnim nastopom prepovedane posledice očitanega kaznivega dejanja, torej, ali je priča res izjavila, da bi prišlo do smrti oškodovanca, če ne bi rebro ustavilo noža, saj je o tem svoje mnenje podala sodna izvedenka medicinske stroke prim. C. C. Predsednica senata je tako za pričo pravilno dovolila vprašanja v zvezi z dejanskim stanjem, torej v zvezi z operativno oskrbo, ki jo je dr. Č. Č. nudil oškodovancu po samem dogodku, zaradi česar pritožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče na zaslišanju priče dr. Č. Č. dovolilo postavljati vprašanja le državni tožilki. Glede na vse navedeno ter ob celotni obravnavi pisnega in ustnega mnenja sodne izvedenke prim. C.C., ki je popolno in strokovno, pa tudi pritožbeno sodišče nima nobenega razloga za dvom v verodostojnost izvedenke, zaradi česar njeno dodatno zaslišanje ni potrebno. Na podlagi obrazloženega je tako mogoče zaključiti, da obdolženkina pravica do obrambe ni bila kršena, prav tako ni podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik na tem mestu tudi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izrek sodbe ni v nasprotju z izpovedbo priče dr. Č. Č. Iz opisa očitanega kaznivega dejanja res izhaja, da je konica noža zadela in se zapičila v rebrno kost, vendar je dr. Kadiš pojasnil, da je hrustančni del rebra v bistvu del rebra, zaradi česar uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolžena A. A. poskusila storiti v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1. Svojo odločitev je prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe zagovornika v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih kot pravilne povzema.

8. Bistvo pritožbene obrazložitve je v nestrinjanju z dokazno oceno izpodbijane sodbe ter zavzemanju za spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja, saj naj bi obdolženka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena KZ-1, ne pa poskusa uboja, kot se ji očita v izreku izpodbijane sodbe.

9. S pritožbenimi razlogovanji v tej smeri ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženka poskusila storiti očitano kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah oškodovanega B. B., prič D. D., E. E., F. F., dr. Č. Č. tudi G. G., H. H., I. I. , J. J., K. K., L. L., M. M., N. N. in O. O., v izvedenskih mnenjih sodne izvedenke medicinske stroke prim. C. C. in sodne izvedenke za psihiatrijo P. P., medicinski dokumentaciji za oškodovanca in obdolženko ter drugi listinski dokumentaciji. Zagovor obdolženke, ki je zanikala poskus storitve obravnavanega kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo ter v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj ji ni mogoče pritrditi. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči ter je le še pritrditi oceni sodišča prve stopnje o kazenski odgovornosti obdolženke.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo obdolženkino ravnanje usmerjeno na odvzem življenja oškodovanca, zaradi česar ni utemeljeno zavzemanje obrambe za prekvalifikacijo kaznivega dejanja v milejše (točke od 36 do 40 razlogov izpodbijane sodbe). Prepričljivo obrazložitev v tej smeri zagovornik neutemeljeno izpodbija z navedbami, da je oškodovanec utrpel le lahko telesno poškodbo; da obdolženkin zamah z nožem ni bil tako silovit; da iz oškodovančeve izpovedbe ne izhaja, da mu je obdolženka rekla, da ga bo ubila, zaklala ali „zaštihala“ in da bi obdolženka lahko dokončala dejanje, če bi ga hotela.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo izpovedbo oškodovanca in navedlo tehtne razloge, zakaj je glede mehanizma nastanka telesne poškodbe verjelo njegovi prvi izpovedbi, ki jo je podal na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe, da je torej obdolženka stopila v spalnico z nožem v roki in mu rekla, da ga bo ubila ali zaklala, nato pa z nožem zamahnila in ga zabodla v levo stran prsnega koša. Takšen način nastanka telesne poškodbe je namreč potrjen z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke medicinske stroke prim. C. C., katera meni, da je prva možnost, ki jo je nakazal oškodovanec, najbolj realna. Izvedenka se je opredelila tudi do načinov nastanka telesne poškodbe, kot jih je oškodovanec opisal v svojih izpovedbah v fazi preiskave in na glavni obravnavi, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je z njimi želel minimalizirati ravnanje obdolženke. Izvedenka sicer ni mogla povsem zanesljivo izključiti možnosti, da se je oškodovanec sam poškodoval, ko je vstal iz pol ležečega položaja, vendar je, upoštevaje, da je oškodovanec povedal, da je obdolženka sedela levo od njega in da je sam gledal naprej, poudarila, da je bolj verjetno, da bi ga v takem primeru zadela v lateralno ali bočno stran prsnega koša (v konkretnem primeru ga je zadela na sprednjo stran, skoraj v sredini ob sredinski črti). Pri tem je izpostavila, da bi oškodovanec (v kolikor bi se sam poškodoval, ko bi se vstal) štiri centimetre veliko vbodno rano lahko utrpel le, če bi obdolženka trdno držala nož, morda z obema rokama, medtem ko je oškodovanec povedal, da misli, da obdolženka ni držala noža z obema rokama. Oškodovancu bi ob takšnem zadetju, ko bi sam vstal, nož prizadejal le manjšo vbodno rano, samo s konico noža, ne pa štiri centimetre dolgo rano.

12. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje, da je obdolženka oškodovancu zagrozila, da ga bo ubila. Slednje ne izhaja zgolj iz ustne ovadbe, kot to skuša prikazati pritožnik, saj je oškodovanec tudi v fazi preiskave povedal, da mu je obdolženka grozila, da mu lahko kaj naredi, da ga lahko ubije ali štihne (list. št. 334). Podobno je glede groženj povedal na glavni obravnavi, in sicer da mu je obdolženka rekla, da mu tudi ona lahko kaj naredi in ali ga lahko ubije (list. št. 537), zaradi česar je sodišče prve stopnje v točki 38 razlogov izpodbijane sodbe utemeljeno zaključilo, da vsi izrazi, ki jih je uporabil oškodovanec, pomenijo isto končno posledico, to je smrt oškodovanca.

13. Ob navedenem in razlogih sodišča prve stopnje v točkah 38 in 39 obrazložitve sodbe je kot bistveno okoliščino, ki kaže na obstoj dovolj jasno oblikovanega obdolženkinega naklepa oškodovancu vzeti življenje, potrebno izpostaviti, da je obdolženka zamahnila proti življenjsko pomembnemu delu oškodovančevega telesa, kjer so vitalni organi, ter ga dejansko zabodla v bližini sredinske črte (prsnice). Njeno ravnanje je bilo tako blizu dokončanega kaznivega dejanja, da bi ga lahko izvršila brez bistvenih nadaljnjih vmesnih ravnanj. Do prepovedane posledice namreč ni prišlo zaradi zunanje okoliščine, to je naključja, ko je konica noža zadela in se zapičila v rebro ter preprečila, da bi celotno rezilo noža povzročilo vbodni kanal, ki bi segal med rebri, kot to izhaja iz mnenja sodne izvedenke prim. C. C. (točke od 24 do 31 razlogov izpodbijane sodbe), zaradi česar zagovornik neutemeljeno navaja, da je oškodovanec utrpel zgolj lahko telesno poškodbo in da zamah obdolženke ni bil tako silovit. 14. Pritožnik ne more biti uspešen niti z nepopolnim povzemanjem izvedenskega mnenja. Zagovornik namreč izvedenke prim. C. C. na glavni obravnavi ni vprašal, ali bi v primeru nadaljevanega vbodnega kanala prišlo do smrti oškodovanca, kot to navaja v pritožbi, pač pa jo je vprašal, ali bi nadaljevanje vbodnega kanala pomenilo takojšnjo nujno smrt oškodovanca (list. št. 569), kar je bistvena razlika. Že v pisnem mnenju je izvedenka pojasnila, kakšne posledice bi oškodovanec utrpel v primeru nadaljevanja vbodnega kanala bodisi v prsni koš bodisi v trebušno votlino, kar bi v končni fazi lahko vodilo v smrt oškodovanca (list. št. 378 in točka 26 razlogov sodbe), prav tako se je do tega opredelila na glavni obravnavi (list. št. 567 ter točki 29 in 30 razlogov sodbe), zaradi česar pritožniku, ki selektivno povzema mnenje izvedenke, ni mogoče pritrditi. Po mnenju izvedenke bi namreč vbodni kanal lahko segal v prsni koš, kar bi povzročilo izkrvavitev iz pljuč, iz prerezanih večjih žil v prsni votlini oziroma v prsni steni, lahko pa bi prišlo do vdora prostega zraka v prsno votlino. Lahko pa bi vbodni kanal segal v trebušno steno, v predelu pod levim rebrnim lokom, kar bi povzročilo notranjo izkrvavitev, izlivanje črevesne vsebine ali želodčne vsebine v trebušno votlino, kar bi vodilo v vnetje potrebušnice ali akutni gnojni peritonitis in v šokovo stanje. Vse navedeno pa bi vodilo v smrt oškodovanca.

15. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženka v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (točke od 42 do 50 razlogov sodbe, katerih zagovornik z ničemer ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa se na njih sklicuje) poskusila vzeti življenje zunajzakonskemu partnerju B. B. na način, opisan v izreku izpodbijane sodbe. Ker zagovornik tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo v tem delu zavrniti kot neutemeljeno.

16. Odločbe o kazenski sankciji zagovornik ne graja. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (točke od 51 do 54 razlogov izpodbijane sodbe). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije. Glede na splošna pravila o odmeri kazni ter omilitvena določila je sodišče prve stopnje obdolženki izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo, ki jo nikakor ne gre spreminjati v njeno korist. Ker je bilo dejanje storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti (tretji odstavek 29. člena KZ-1) in je ostalo pri poskusu (34. člen KZ-1), je sodišče prve stopnje utemeljeno omililo kazen (50. in 51. člen KZ-1) ter obdolženki izreklo kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Pri tem je ustrezno težo dalo tudi olajševalnim okoliščinam, in sicer predhodni nekaznovanosti obdolženke, skrbi za nepreskrbljeno hčerko ter obžalovanju, da je prišlo do dejanja, medtem ko obteževalnih okoliščin upravičeno ni našlo. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da so pri obdolženki izpolnjeni pogoji za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (70.a člen KZ-1). Obdolženka je namreč kaznivo dejanje storila v stanju težke alkoholiziranosti, zaradi česar je bila bistveno zmanjšano prištevna. Po mnenju izvedenke psihiatrične stroke P. P. pa za obdolženko obstaja resna nevarnost, da bi tudi v prihodnje storila ali ponavljala huda kazniva dejanja zoper življenje, telo ter spolno nedotakljivost ali premoženje, pri čemer je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z obveznim psihiatričnim zdravljenjem odvisnosti v instituciji, saj pri obdolženki ne zadošča zdravljenje na prostosti. Glede na navedeno in upoštevaje razloge sodišča prve stopnje sta izrek kazni tri leta zapora in izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu povsem na mestu.

17. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

18. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba VS RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.