Jedro

Položaj kršitve predkupne pravice se še ne ustvari s samo sklenitvijo pogodbe, pač pa šele s prenosom lastninske pravice.

Odobritvi prodaje kmetijskega zemljišča po ZKZ pristojne upravne enote RS stranka ne more nasprotovati v civilnem postopku zavarovanja dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožencev proti  sklepu o izdaji začasne odredbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 7. 3. 2008 in ta sklep razveljavilo ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnice, s katero je predlagala, da se tožencem prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin - več parcel, natančno navedenih v sklepu (iz vložka št. ... in ... k. o. ...), vpisanih v zemljiški knjigi v Trbovljah, z vpisom te prepovedi v zemljiško knjigo in z veljavnostjo do pravnomočnosti odločitve v tej pravdni zadevi.

(2) Proti sklepu se je pritožila tožnica iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugovor tožencev zavrne, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno sklepalo, ko je na podlagi navedb tožencev in odločbe Upravne enote Hrastnik ugotovilo, da so toženci sporna zemljišča po določbah ZKZ (Zakon o kmetijskih zemljiščih, Ur. l. RS, št. 59/96, s kasnejšimi spremembami) veljavno prodali I. D.. Čeprav je posel sklenjen, vknjižba ni mogoča do izdaje ustreznega dovolila. Toženci so podali javno ponudbo za prodajo spornih kmetijskih zemljišč, ponudbo pa so veljavno sprejeli U. D., I. D. in tožnica, ki je kmetijska organizacija. Tožnica je uveljavljala predkupno pravico, tako kot I. D., vendar je njegova predkupna pravica nepomembna, ker ponudbe ni veljavno sprejel, ni je namreč poslal priporočeno po pošti, pač pa jo je podal osebno, s toženci naj bi se o nakupu že prej dogovoril in naj bi že prej zemljišče tudi obdeloval. Toženci so torej pogodbo sklenili z nekom, ki ni spoštoval kogentnih določb ZKZ, čeprav je upravni organ mnenja, da to zadostuje. I. D. sploh nima statusa kmeta in če nastane dvom o tem, odloči upravna enota. Potrdilo iz leta 1982 namreč ne izkazuje dejanskega stanja. Pogodba z njim bi sicer lahko bila sklenjena, ne bi pa mogla biti odobrena. Tožnica je torej edina upravičenka do nakupa spornih zemljišč, zato so vsi pogoji za izdano začasno odredbo podani. Z njo tožena stranka tudi ne bo utrpela prav nobenih neugodnih posledic.

(3) Toženci na pritožbo niso odgovorili.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeni očitki so si deloma nasprotni; pritožnica po eni strani trdi, da je tudi I. D. veljavno sprejel ponudbo tožencev, po drugi strani pa se zavzema za to, da se njegov sprejem ponudbe, ker ni bil posredovan pisno in priporočeno po pošti, ne sme upoštevati, in dalje, da bi bila sicer pogodba lahko sklenjena, vendar da je upravna enota ne sme odobriti.

(6) Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbe 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 58/98, s kasnejšimi spremembami), ki predpisujejo pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in pravilno ocenilo, da v obravnavanem primeru vseh zahtevanih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe ni, ker manjka že prvi pogoj, namreč verjetno izkazana terjatev, zato se z drugimi, ki se dodatno zahtevajo, ni bilo treba ukvarjati.

(7) V konkretnem primeru bi glede na obstoječa nesporna dejstva ponudbe tožencev za prodajo kmetijskih zemljišč verjetno izkazana terjatev tožnice lahko pomenila le (sklepčna) trditev, da je prišlo do kršitve njene predkupne pravice po določbah ZKZ oziroma (sklepčna) navedba, da ima tožnica prednost pred drugimi predkupnimi upravičenci po ZKZ, upoštevajoč tudi sicer vse potrebne pogoje v skladu s cit. predpisom. Vendar se položaj kršitve predkupne pravice še ne ustvari samo s sklenitvijo pogodbe, pač pa šele s prenosom lastninske pravice (1), do česar tožnica ne navaja, da je že prišlo, nasprotno, potrebnemu dodatnemu pogoju za prenos lastninske pravice nasprotuje. Glede na določbo 5. odst. 22. čl. ZKZ je namreč možnost prenosa lastninske pravice odvisna od odobritve upravne enote. Navedba tožnice, da I. D. ne izpolnjuje pogojev za status kmeta, ne omaje  ugotovitve prvega sodišča, ki je oprta na odločbo Upravne enote Hrastnik, iz katere izhaja, da I. D. še izpolnjuje pogoje za status kmeta. Tako ni podlage za tožničino prepričanje, da ima na podlagi kriterijev 23. čl. ZKZ prednost za nakup nepremičnin tožencev oziroma da je edina upravičenka za nakup. Ker je torej prvo sodišče ugotovilo, da so toženci v skladu z določbami ZKZ sporne nepremičnine že prodali predkupnemu upravičencu, ki ima prednost pred tožnico, njihovo prodajo pa je v skladu z določbami ZKZ odobril pristojni upravni organ, ni verjetno izkazana terjatev – dolžnost sklenitve prodajne pogodbe tožencev z njo kot kupcem. Na veljavnost sklenjene pogodbe ne vpliva gola navedba tožnice, da sprejem ponudbe ni bil podan v ustrezni obliki, odobritvi pristojne upravne enote RS pa tožnica ne more nasprotovati v civilnem postopku zavarovanja dokazov. Pri tem pa je tudi povsem nepomembno vprašanje, ali je I. D. sporna zemljišča že obdeloval. (8) Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus izpodbijane odločbe po 1. in 2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP. Ker je izpodbijani sklep po tej plati brez napak, je bilo treba na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrniti, sklep pa potrditi.

(1) Prim. Juhart M., Obligacijski zakonik s komentarjem (3. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2004, str. 320.