18. 12. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 10. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 47/01 z dne 10. 10. 2001 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. IV P 311/95 z dne 2. 6. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za povrnitev škode, ki jo je kot tožnik utrpel med športno vzgojo (pri igranju nogometa) med služenjem vojaškega roka. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da nogomet ni nevarna dejavnost iz 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR), zato se odgovornost tožene stranke presoja po pravilih za krivdno odgovornost (154. člen ZOR). Ugotovilo je, da je škoda nastala, ko sta šla tožnik in nasprotnik v igri proti žogi in je tožnika ob tem zavrtelo, da je padel nazaj na roko.

Pri tem po mnenju sodišča ni prišlo do kršitev pravil igre. Glede na to je sodišče prve stopnje zaključilo, da četudi bi bil nadrejeni pri igri navzoč, nezgode ne bi mogel preprečiti.

Pritožba je bila kot neutemeljena zavrnjena.

Ustavni pritožnik zatrjuje, da sodna odločba ne upošteva specifičnosti razmerja služenja vojaškega roka, ki se mu posameznik ne more izogniti in kjer je vojaški obveznik dolžan upoštevati odločitve nadrejenih. Sodišče naj bi tudi napačno sklepalo, da nogomet ne more biti nevaren in da lahko pride do poškodbe samo pri kršitvi pravil igre. Ob tem naj bi pozabilo, da je do poškodbe prišlo zaradi nedopustnega ravnanja nadrejenega, ki je ukazal igrati nogomet, namesto, da bi z vojaki opravljal predvidene vojaške vaje. Opozarja tudi, da naj bi sodišča druge stopnje v primerih, ko stranka nima na razpolago revizije, nekritično in šablonsko potrjevala sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožnik meni, da v tem primeru ne gre samo za formalnopravno, temveč tudi moralno in etično vprašanje, [kolikšno skrb in s tem odgovornost prevzema oziroma bi morala prevzeti država za mlade fante, ki jim sicer v domoljubnem poslanstvu obrambe države vendarle prisilno iztrga del njihove mladosti in sama odloča, kako in kje bodo preživeli ta čas[. Pritožnik zatrjuje, da sta izpodbijani sodbi očitno napačni in brez razumne pravne utemeljitve. Sojenje naj bi bilo po mnenju pritožnika nepošteno, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sodbama kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom zoper izpodbijano sodbo ni uspel, še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za kršitev te pravice bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi očitno ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi prav tako lahko predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati.

Očitek ustavnega pritožnika, da naj bi sodišče druge stopnje nekritično in šablonsko potrdilo odločitev sodišča druge stopnje, ne drži, saj je sodišče druge stopnje obširno in s konkretnimi argumenti pojasnilo, zakaj meni, da odgovornost tožene stranke ni podana. Glede očitka pritožnika, da je nadrejeni kršil pravila službe in da je zato odškodninsko odgovoren, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik tega očitka ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, zato ga, ker glede njega niso izčrpana pravna sredstva, tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem ni mogoče obravnavati.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ter prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger