Jedro

Ni potrebno, da bi delodajalec sprejel pravilnik, v katerem bi določil način ugotavljanja alkoholiziranosti, ampak lahko to ugotavlja na kakršenkoli način. Ker je v tem sporu tožena stranka vinjenost tožnika, ki je odklonil preizkus z odvzemom krvi, ugotovila in dokazala s pričami, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga zakonita, saj alkoholiziranost na delovnem mestu predstavlja kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (1. odst. 31. čl. ZDR) in spoštovanja predpisov o varstvu in zdravju pri delu (33. čl. ZDR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, glaseč se na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 29. 8. 2007, ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, poziv nazaj na delo in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da zahtevku ugodi. Navaja, da bi sodišče moralo v dokaznem postopku in pri ugotavljanju delovnih obveznosti odločiti o pravni oceni celotne zadeve v tem smislu, ali je bil postopek ugotavljanja vinjenosti tožnika na delovnem mestu izveden zakonito in na podlagi delovnopravnih predpisov. Pravni predpisi urejajo in določajo metode oziroma načine ugotavljanja vinjenosti, kot so uporaba alkotesta in odvzema krvi, kar v konkretnem primeru ni bilo uporabljeno. Drugih načinov ugotavljanja vinjenosti na delovnem mestu pa predpisi ne določajo oziroma ne urejajo. Tožena stranka teh vprašanj nima urejenih v nobenem internem splošnem aktu, zato je tudi s tega vidika sodba sodišča pravno sporna. Postopek ugotavljanja vinjenosti na delovnem mestu bi moral biti obvezno urejen v podjetniški kolektivni pogodbi oziroma v specialnem internem splošnem aktu. Tožena stranka nima nobene pravice ugotavljati vinjenost tožnika v postopku, ki ni zakonit in nima pravne podlage v internem pravnem aktu. Zaradi navedenega je izpodbijana sodba zmotno in napačno uporabljala veljavne delovnopravne predpise. Večina zaslišanih prič je izpovedala, da ne morejo in niso v stanju zanesljivo potrditi, ali je bil v tožnik v kritičnih dneh vinjen na delovnem mestu ali ne, kar pomeni, da je o morebitni vinjenosti obstajal dvom. V takem primeru bi moralo sodišče odločiti v korist tožnika in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljaviti. V izvajanju dokaznega postopka je sodišče sledilo le izpovedbi Z.G. in B.K., kar je za pravilno in zlasti zakonito pravno presojo premalo. Tožnik meni, da mu vinjenost na delovnem mestu ni bila dokazana, očitek, da dalj časa ni bil dosegljiv po radio zvezi pa ne more predstavljati kršitve delovne obveznosti, kot zmotno in napačno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da noben predpis delodajalcu ne nalaga ureditev postopka ugotavljanja vinjenosti na delovnem mestu v internih aktih. Postopek, v katerem je tožena stranka ugotavljala alkoholiziranost s pričami, je ustrezen, kar izhaja tudi iz sodne prakse odločb Višjega delovnega in socialnega sodišča. Dejstvo, ki med pravdnima strankama ni sporno, je, da je bil tožnik napoten na odvzem krvi v zdravstveni dom, kar pa je odklonil. V kolikor tožnik ne bi bil vinjen, tako kot zatrjuje v pritožbi, bi nedvomno pristal na odvzem krvi oziroma bi navedel opravičljiv razlog za odklonitev odvzema krvi. Večurna nedosegljivost tožnika po radio zvezi in odklonitev odvzema krvi, pa tudi dejstvo, da je bil tožnik zaradi vinjenosti na delovnem mestu že večkrat ustno pa tudi pisno opozorjen, da mu bo v primeru, če bo ponavljal tovrstne kršitve, odpovedana pogodba o zaposlitvi, niso dosegla namena, tožena stranka pa tudi ni mogla v nedogled prenašati tako neodgovornega obnašanja tožnika do svojih delovnih obveznosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okvirov pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni presoji dokazov. Sodišče prve stopnje je po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka pravilno odločilo, katera dejstva šteje za dokazana. S sprejeto dokazno ceno sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti z delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odstavek 110. člena ZDR).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer: - da se dne 14. 8. 2007 med 16:00 in 19:00 uro ni odzival na klice po radio vezi, zaradi česar je bil moten potek dela na recepciji K.; - da je bil dne 14. 8. 2007 zvečer oziroma ponoči na delovnem mestu vinjen ter je odklonil izvedbo testa z odvzemom krvi in - da je dne 17. 8. 2007 prišel na delo v vinjenem stanju ter odklonil izvedbo testa z odvzemom krvi.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je izredna odpoved pravočasna in da je tožnik ob kršitvah ravnal najmanj s hudo malomarnostjo. Iz izpovedb prič D.M., T.K. in Z.G. ter iz pisnega opozorila z dne 2. 3. 2007 je namreč štelo kot dokazano, da obravnavana sporna primera nista bila edina primera tožnikove vinjenosti na delovnem mestu. Razmeroma kratek čas, torej nekaj dni med eno in drugo istovrstno kršitvijo, je okoliščina, zaradi katere ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da priče niso mogle zanesljivo potrditi, ali je bil tožnik v kritičnih dneh vinjen, kar naj bi pomenilo, da je obstajal o njegovi vinjenosti dvom. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi pomočnice direktorja (Z.G.), da so jo dne 14. 8. 2007 klicali iz recepcije, ker niso mogli vzpostaviti stika s tožnikom po radio zvezi in njenemu pojasnilu, da je bilo to moteče za delo, ker se receptorki zaradi velikega števila gostov, ki so prispeli v avtokamp, nista mogli oddaljiti od recepcije, da bi jim pomagali. Ko ga je po telefonu dobila in zahtevala, da pride na recepcijo, je že na pogled opazila, da ga zanaša, da smrdi po alkoholu in da ne more prav govoriti. Oceno pomočnice direktorja o zunanjih znakih tožnikove vinjenosti je potrdila tudi priča receptorka G.V., ki je prav tako povedala, da je bil tožnik nedosegljiv po radio zvezi dve uri in pol, da zaradi tega niso mogli priklopiti elektrike gostom kampa in da se je tožnik ob prihodu upočasnjeno gibal in imel posebno mimiko. Priča J.R. pa je pojasnila, da je bila prisotna, ko je tožnik odklonil testiranje alkoholiziranosti z odvzemom krvi, na njegov zunanji izgled pa ni bila posebno pozorna. Glede na podane ugovore v zvezi z izvajanjem postopka o ugotavljanju alkoholiziranosti, pritožbeno sodišče poudarja, da lahko delodajalec alkoholiziranost ugotavlja na kakršenkoli način in ni nujno, da bi jo ugotavljal z alkotestom. Tožena stranka lahko tožnikovo alkoholiziranost ugotavlja tudi s posameznimi pričami, kar je v konkretnem primeru storila tožena stranka, saj je tožnik odklonil preizkus z odvzemom krvi. Sodišče tudi ni verjelo tožnikovi izpovedbi, da dne 17. 8. 2007 ob prihodu na delo ni bil v vinjenem stanju, saj je bila prepričljivejša izpovedba priče T.K. (ki naj bi ga tožnik ob koncu dela zamenjal), ko je izpovedal, da je tožnik ob prihodu na delo smrdel po alkoholu in da so bile njegove psihomotorične sposobnosti okrnjene in mu zaradi tega dela ni predal, ampak je z njim sam nadaljeval. O tem je bila tudi neposredno seznanjena pomočnica direktorja, ki jo je T.K. o dogodku obvestil in je z delom zaradi tožnikove vinjenosti po njenem nalogu nadaljeval. Pričanje T.K. o tožnikovi vinjenosti pa potrjuje tudi izpovedba komercialnega direktorja B.K., katerega je le-ta prosila, naj stopi do tožnika. B.K. je tako neposredno ugotovil, da se je tožnik opotekal in smrdel po alkoholu, sam je priznal, da je nekaj spil in kljub temu hotel nadaljevati z delom. Prav tako je tudi tega dne odklonil preizkus z odvzemom krvi, na katerega ga je napotila tožena stranka.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da tožena stranka postopka ugotavljanja vinjenosti nima urejenega v nobenem internem splošnem aktu in je zato sodba sodišča prve stopnje sporna. Pritožbeno sodišče poudarja, da nikakor ni potrebno, da delodajalec posebej sprejme pravilnik, ki bi določal način ugotavljanja alkoholiziranosti in je postopek, v katerem je tožena stranka ugotavljala alkoholiziranost s pričami, ustrezen in ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da za ugotovitev alkoholiziranosti laične ocene ne zadoščajo. Zaslišane priče so izpovedale, da je imel tožnik zadah po alkoholu, kazal je očitne znake vinjenosti, preizkus alkoholiziranosti z izvedbo testa z odvzemom krvi pa je dvakrat odklonil. Vinjenost na delovnem mestu vsekakor predstavlja hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, nedvomno predstavlja nevarnost tako za delavca samega, kot ostale delavce in delovni proces, še posebej če gre za opravljanje službe nočnega čuvaja. V konkretnem primeru tožena stranka niti ni mogla dokazovati morebitne alkoholiziranosti drugače, kot z zaslišanjem prič, saj je tožnik kar dvakrat odklonil preizkus z odvzemom krvi, ki bi nedvomno pokazal ustrezen rezultat vsebnosti alkohola, zlasti v primeru, ko je tožnik zatrjeval, da ni mogel biti vinjen, ker jemlje pomirjevala in analgetike. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ima dalj časa trajajoče neodzivanje tožnika po radio zvezi z dne 14. 8. 2007 in vinjenost istega dne, kakor tudi prihod na delo v vinjenem stanju dne 17. 8. 2007, znake hujše kršitve delovne obveznosti in sicer: obveznosti vestnega opravljanja dela (1. odstavek 31. člena ZDR), spoštovanja in izvajanja predpisov o varstvu in zdravju pri delu (33. člen ZDR) ter prepovedi škodljivega ravnanja (35. člen ZDR). Tožena stranka je v izredni odpovedi tudi ugotovila, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. V primeru, ko je vinjenost opazna že na pogled in zaradi tega lahko vzbudi pri delodajalčevih strankah odpor (pri delu s strankami je v turistični panogi izgled delavca še posebej pomemben) in je v direktnem nasprotju z osnovno nalogo delavca (v konkretnem primeru čuvaja, ki je dolžan ukrepati, če vinjene osebe motijo okolico) ter če je bil zaradi tega moten delovni proces (negodovanje gostov kampa zaradi zakasnelega priklopa elektrike zaradi tožnikove nedosegljivosti po radio zvezi), je tako kršitev mogoče kvalificirati kot hujšo. Alkoholiziranost predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti in v kolikor je le-ta podana, je nedvomno podana huda malomarnost delavca, ki jo po oceni pritožbenega sodišča delodajalcu ni potrebno posebej dokazovati, saj je splošno znano dejstvo, da je alkoholiziranost vpliva na kognitivne sposobnosti človeka. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tudi jasno izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja iz razloga, ker je tožnik kot čuvaj oziroma nočni čuvaj zadolžen za varnost objektov, premoženja gozdov in delavcev, zaradi zmanjšane psihofizične sposobnosti pa lahko pride do hujših posledic tako za premoženje kot tudi za življenje in zdravje gostov, pa tudi delavcev. V konkretnih primerih kršitev pa so bili znaki vinjenosti takšni, da so onemogočali opravljanje dela. Po drugi strani pa je delavec v stalnem stiku z gosti in obiskovalci, zato ima vinjenost na delovnem mestu negativne posledice tako na poslovanje kot na ugled delodajalca.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago po 353. členu ZPP.