Jedro

Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikove težave v Alžiriji ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da ni jasen subjekt preganjanja v smislu določb ZMZ-1, da gre za spore zasebne narave, da so tožniku grozili posredniki, ki jih ima tožnik za prijatelje, da tožnik ni poiskal zaščite svoje izvorne države, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in do policije, ki pa ga ni uporabil in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1. Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Toženka je tožniku določila tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnika 2. 4. 2023 po prestopu meje Republike Slovenije, obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana. Iz depeše št. 2255-226/2023/2 (3E651-20, v nadaljevanju Depeša) izhaja, da je tožnik Alžirijo zapustil marca 2021 zaradi finančnih težav, ki so povezane s slabim plačilom za delo in veliko družino. Tožnik je 2. 4. 2023 podal namero, bil s strani policije odpeljan v prostore azilnega doma, 7. 4. 2023 po samovoljni zapustitvi azilnega doma ponovno izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito iz istih razlogov kot prvič in dne 24. 4. 2023 pri vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja).

3. Toženka je povzela tožnikovo prošnjo, da je po narodnosti Alžirec, materni jezik je arabski, da je končal osem razredov šole, zadnja zaposlitev kot trgovec. Tožnik je navedel, da je iz Alžirije odšel 3. 3. 2021, bil en mesec v Turčiji, osem mesecev v Grčiji, tri mesece v Severni Makedoniji, pet mesecev v Srbiji, dva meseca v BiH, Republiko Hrvaško pa je le prečkal. Tožnik je v Prošnji navedel, da je odšel zaradi smrti žene in hčerke na grozni način v Libiji in ker mu zaradi njegovega denarja nekaj oseb sledi.

4. Toženka je povzela osebni razgovor 22. 5. 2023, da je tožnik pet let od leta 2013 do leta 2017 živel v Libiji, da v Alžiriji živijo še oče, mati, štirje bratje in dve sestri, zunaj svoje izvorne države nima družinskih članov. Tožnik je povedal, da je Alžirijo zapustil zato, ker je izgubil vse. Izgubil je družino, denar, vse. Povedal je, da je imel družino je imel v Libiji, da sta bili v Libiji leta 2017 žena in dve leti stara hčerka ustreljeni na grozovit način. Žena je bila Libijka, tožniku pa so zaradi poravnavanja starih računov v Libiji požgali hišo. Storilci so bili libijsko pleme s pomočjo francoske obveščevalne službe. Šlo je za plemena, ki so podporniki Haftarja. Žena je bila iz Gadafijevega plemena. Takoj po umoru leta 2017, se je tožnik peš vrnil v Alžirijo v kraj Tbisa. Zaradi tega, kar se mu je zgodilo v Libiji, je imel hude psihične težave, dokler ni leta 2020 zapustil Alžirije. Ni želel oditi v nobeno arabsko državo, ker bi ga spominjala na te ljudi iz Libije. Med te države je sodila tudi Alžirija, saj ni želel nič videti, kar ga spominja na dogodke, ki jih je doživel. Pri umoru njegove žene in hčere je šlo za maščevanje, saj so želeli imeti oblast in zato so pobijali Gadafijevo pleme. Tožnik je seznanjen, da so pobili 360 članov tega plemena. Povedal je, da so jih želeli čim več pobiti, izbrisati. V tistem času je bil tožnik v Tripoliju. Ko se je to zgodilo, je bila družina doma, v zahodnem delu Tripolija. Tožnik ni pomislil, da bi se z družino preselil v Alžirijo, ker ni slutil, da so v taki nevarnosti. V času po tem, ko se je leta 2017 preselil nazaj v Alžirijo, je bil psihično popolnoma zlomljen. Takrat je pustil trgovanje. Denar ni bil problem, ker so bogata družina, tako da je nehal delati. Včasih je pomagal bratu z delom, ker je trgovec z oblekami. Ko je bil tožnik po prihodu nazaj v Alžirijo psihično popolnoma zlomljen, se je zatekel k veri in se je lahko sčasoma popolnoma pomiril in postavil na noge. Ni poiskal zdravniške pomoči, saj ni želel jemati tablet, je pa je imel naraven način zdravljenja. Posvetil se je tudi športu. V času od leta 2017 do 2020 v Alžiriji ni imel kakršnihkoli drugih posebnih težav. Tožnik je povedal, da je šlo samo za finančne spore med trgovskimi partnerji, ker je bil posrednik med libijskimi in alžirskimi trgovci. Zaradi politične situacije v Libiji so občasno imeli partnerji v Alžiriji finančne težave in so zato krivili tožnika. Po vojni v Ukrajini so se zadeve še poslabšale. Finančen spor, v katerega je bil vključen, je izgledal tako, da so mu grozili po telefonu in osebno. Takrat je tožnik odšel v Tunizijo, kamor so mu sledili in zato je odšel v Egipt, kjer so mu tudi grozili (ali denar ali smrt). Grozili so mu Libijci in Tunizijci. Vsi so se ukvarjali s trgovino, trgovstvom. Po telefonu in osebno je prejemal iste grožnje, ali denar ali smrt. Tožnik je povedal, da je grožnje začel prejemati pol leta po smrti svoje žene. Mislili so, da je on vzel denar, vendar tožnik poudarja, da so morilci žene zažgali tudi tovarno z imetjem in denarjem. Tožnik je še povedal, da imel vse dokaze v azilnem domu, da so mu jih ukradli skupaj z njegovim poročnim prstanom, ki je vreden 5000 evrov. Vzeli so mu tudi dokumente, ženine slike, ženino osebno izkaznico, dokumente od žene in hčerke in potrdilo Združenih narodov o smrti žene. Groženj, ki jih je prejemal v Alžiriji, ni prijavil na policijo, ker ljudje, ki mu grozijo, živijo v tujini (v Libiji, Tuniziji ali Egiptu). Tam alžirska policija nima pooblastil, čeprav je drugače najmočnejša policija v Afriki. Osebno so mu grozili poslovni partnerji iz različnih držav, s katerimi je delal, ki niso hodili v Alžirijo. V Alžiriji mu niso grozili. Poslali so ljudi, posrednike, ki so mu rekli, da mora ta denar vrniti, tožnik jim je pa odvrnil, da je bila tovarna z denarjem zažgana. Tožnik ne ve, koliko denarja je bil dolžan in komu, dolžan je bil podjetjem iz Tunizije, Malija, Senegala, Nigerije, slamnatim podjetjem, ki perejo denar. Plačniki so bili Jordanci, Egipčani. Tunizijci in Sirijci. Ko so tovarno z oblekami za izvoz zažgali, so Afričani pobegnili. Oni so bili dolžni, a niso hoteli plačati svojih obveznosti. Tožnika so potomci lastnika tovarne, ki je umrl, zato, ker je bil blizu njihovemu očetu, obtožili, da je dolžan lastniku. Ko je bil v Alžiriji, so enkrat na mesec k tožniku prihajali posredniki. Posrednikov tožnik ni prijavil na policijo, ker so to bili njegovi prijatelji, ki so dobri ljudje in so samo prenašali sporočila. Odločil se je, da dokončno zapusti Alžirijo, ker je imel vsega dovolj. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik po predočenju, da je v predhodnem postopku navajal, da je Alžirijo zapustil zaradi finančnih težav, ki so povezane s slabim plačilom za delo ter velike družine, odgovoril, da policisti lažejo. Tožnik je po predočenju, da navaja različne letnice odhoda iz Alžirije (2021, 2020), odgovoril, da od leta 2019 ni videl Alžirije, da je Alžirijo nazadnje zapustil 3. 3. 2021. Na pot je odšel sam. Letel je v Turčijo legalno, nato ilegalno v Grčijo, Severno Makedonijo, Srbijo, Bosno, v petih do desetih dneh preko Hrvaške prišel do Slovenije. Za pot je potreboval približno 14.000 evrov. Nikjer prej ni zaprosil za mednarodno zaščito, niti v Grčiji in Republiko Hrvaško, ker je v Grčiji veliko rasizma, na Hrvaškem je pa je videl, kako so pretepali ljudi. Tožnik je še povedal, da bi vrnitev v Alžirijo zanj pomenila smrt, kajti tam nima nič, njegove družine ni več. V Sloveniji želi v miru živeti in noče denarja. Želi si tukaj dobiti dovoljenje za delo, ker je to edini način za integracijo. Želi se šolati. Imel bi družino, novo življenje in pozabil bi vso krvavo in težko preteklost. Rad bi delal zaradi integracije in želi si, da bi postopek za pridobitev dovoljenja za delo potekal hitreje.

5. Toženka ni nesporno ugotovila tožnikove istovetnosti, a ni dvomila, da je Alžirija tožnikova izvorna država. Tožnik je po oceni toženke večinoma navajal dogodke, ki so se zgodili izven njegove izvorne države (umor njegove žene in hčere v Libiji). Toženka je pojasnila, da ni obravnavala Tožnikovih navedb o zatrjevanem preganjanju na ozemlju Libije, toženka ni obravnavala, ker je njegova izvorna država Alžirija in ne Libija. Toženka je ugotovila, da je tožnik glede dogodkov, ki so se zgodili v Alžiriji, navedel samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Iz tožnikovih navedb je razvidno, da so se njegovi problemi iz Libije v veliki meri zaključili s tem, ko je je prišel v Alžirijo. Povzame tožnika, da v času od leta 2017 (ko je prišel v Alžirijo iz Libije) pa do leta 2020 (ko je Alžirijo zapustil), v Alžiriji ni imel kakšnih posebnih težav, da denar ni bil problem, ker so bogata družina in je nehal delati, ko se je vrnil iz Libije, da je kasneje Alžirijo zapustil, ker je imel vsega dovolj, da ni želel oditi v nobeno arabsko državo, ker bi ga ta spominjala na ljudi iz Libije. Toženka je ugotovila, da je tožnik Prošnjo utemeljil z dogodki, ki so se zgodili izven njegove izvorne države. Četudi je tožnikova zgodba težka, se je odvila v Libiji, ki ni njegova izvorna država. Toženka je pojasnila, da so njegove težave, ki so se zgodile od 2017-2020/2021, povezane s finančnimi spori in grožnjami, zasebne narave, ki jih tožnik ni prijavil policiji. Toženka je povzela tožnika, da so posredniki enkrat na mesec prihajali k njemu in mu govorili, da mora denar vrniti, da posrednikov ni prijavil na policijo, ker so dobri ljudje in njegovi prijatelji. Toženka je ocenila, da tožnik ni izkazal strahu pred ogroženostjo v izvorni državi, da omenjene težave v Alžiriji ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj slednje niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je še ugotovila, da ni jasen subjekt preganjanja. Izpostavila je, da tožnik ni poiskal zaščite svoje izvorne države, saj je celo sam priznal, da se nanjo ni obrnil po pomoč. Tožnikove izjave, da pomoči alžirske policije ni iskal, ker ljudje, ki naj bi mu grozili, ne živijo v Alžiriji ampak v tujini, kjer alžirska policija nima pooblastil, je toženka ocenila kot pavšalne in neprepričljive. Toženka je izpostavila, da je bil tožnik v Alžiriji pred svojimi poslovnimi partnerji, upniki, pravzaprav na varnem. Tožnikovih navedb ni mogla povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, niti ni ugotovljeno, da bi bile tožniku v izvorni državi trajno in sistematično kršene njegove človekove pravice. Toženka je še ugotovila, da tožnikovih težav v Alžiriji ni povzročila država ali drugi določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in do policije, ki ga ni uporabil. Toženka je na podlagi vsega navedenega ter dejstva, da tožnikovih težav v Alžiriji ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini, ocenila, da tožnik navaja nepomembne navedbe za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite.

6. Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Po ugotovitvi, da je tožnik državljan Alžirije, da v Alžiriji ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, da navedbe glede nedoločenih količin denarja, ki naj bi jih od tožnika zahtevala slamnata podjetja iz Tunizije, Malija, Senegala, Nigerije, ne morejo predstavljati relevantnega razloga za obravnavo v okviru mednarodne zaščite, saj tožnik z ničemer ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili uperjeni zoper njega osebno in bi mu onemogočali eksistenco, je toženka ugotovila, da tožnik nima razlogov za občutek ogroženosti v svoji izvorni državi. Toženka je po ugotovitvi, da ni razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija za tožnika ne bi bila varna izvorna država, prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. 7. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe še izhaja, da je toženka na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Toženka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, odločila, da se tožnika v primeru, da ne bo zapustil območja Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Toženka je tožniku določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

Povzetek navedb tožnika

8. Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in Prošnji ugodi, podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

9. Tožnik navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Tožnik je bil v izvorni državi večkrat izpostavljen grožnjam s strani svojih upnikov, ki so prihajali iz različnih delov sveta (Tunizija, Mali, Senegal, Nigerija). Kot je tožnik povedal na osebnem razgovoru, o teh zadevah sicer ni obveščal policije, saj so bile grožnje izrečene preko posrednikov, ki jih ima tožnik za prijatelje. Pač pa je tožnik v poskusu izognitve grožnjam in morebitnim represalijam, odpotoval v Tunizijo in potem v Egipt, kjer pa se grožnje niso nehale. Tožnik meni, da bi morala toženka upoštevati tudi splošno znano dejstvo koruptivnosti alžirske policije, zaradi česar groženj ni prijavil policiji. Pri tem tožnik poudarja, da sam nima sredstev, s katerimi bi lahko "podkupil" policiste, da bi ga, ob priliki prijave groženj, korektno obravnavali. Tožnik poudarja, da je v postopku povedal, da mu je po dogodkih v letu 2017, ko so mu podporniki Haftarja s pomočjo francoske obveščevalne službe ubili ženo in hči (zato, ker je bila žena Gadafijevega plemena), zgorela tudi tovarna, ki jo je imel. Tako je ostal popolnoma brez sredstev, da bi lahko poplačal dolgove. Toženka bi po mnenju tožnika morala natančneje razčistiti to, kako so dolgovi nastali, saj se iz zapisnika osebnega razgovora ne vidi, ali so nastali zaradi delovanja tožnika v podjetju njegovega brata, ali pa so ti dolgovi obstajali že prej, to je iz leta 2017. 10. Tožnik glede določitve Alžirije med varne države z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav navaja, da bi, zaradi dejstva podkupljivosti policije, katere sam ni mogel podkupiti, njegova naznanitev groženj na policijo ostala brez konkretnih posledic, kar pomeni, da v njegovem primeru Alžirija zanj ni varna država.

Povzetek navedb toženke

11. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

12. Poudarja, da se tožbene navedbe razlikuje od tistih, ki jo je navedel na osebnem razgovoru. Tožnikove navedbe glede podkupljivosti alžirske policije, s katero utemeljuje mnenje, da v njegovem primeru Alžirija ni varna država, so po mnenju toženke brezpredmetne, saj tožnik na svojem osebnem razgovoru, podkupljivosti in koruptivnosti alžirske policije, ni omenil. Na osebnem razgovoru je izrecno izpostavil, da je alžirska policija "najmočnejša policija v Afriki". Prav tako je navedel, da groženj ni prijavil na policijo zaradi tega, ker živijo ljudje, ki mu grozijo, v tujini, tam pa alžirska policija nima pooblastil, kar je v nasprotju z njegovimi navedbami v tožbi.

13. Toženka zavrača tožnikov argument, da nima sredstev, s katerimi bi lahko "podkupil" policiste, da bi ga, ob priliki groženj, korektno obravnavali. V nasprotju s svojimi trditvami v tožbi, je tožnik na osebnem razgovoru trdil, da je, ko se je leta 2017 preselil nazaj v Alžirijo, pustil trgovanje in nehal delati, ker denar ni bil problem, saj so bogata družina. Na osebnem razgovoru je navedel tudi, da je za svojo pot iz Alžirije do Slovenije potreboval približno 14.000 evrov. Na registracijskem listu policije je v svoji izjavi sicer navedel, da je za pot od Alžirije do Slovenije porabil okoli 10.000 evrov, kar je nekoliko manj. Čeprav je v svojem komentarju na druge neskladnosti med svojimi izjavami na osebnem razgovoru in v policijski dokumentaciji iz predhodnega postopka, na katere ga je opozorila uradna oseba med osebnim razgovorom, odgovoril, da oni (policisti) lažejo, je po mnenju toženke vsota od 10.000 do 14.000 evrov vseeno izjemno visoka za osebo, ki naj ne bi imela sredstev, s katerimi bi lahko podkupila policiste, da bi njeno prijavo groženj korektno obravnavali. Toženka poudarja, da tožnik ni izkazal, da bi se zatrjevana splošna situacija podkupljivosti alžirske policije, ki jo navaja v tožbi, navezovala na njegovo osebno situacijo.

14. Toženka je izpostavila elemente iz tožnikovega osebnega razgovora, ki kažejo na to, da je dovolj jasno, da so bili relevantni dolgovi tisti, ki so obstajali od leta 2017. Tožnik je na osebnem razgovoru namreč trdil, da v času od leta 2017 do 2020 v Alžiriji ni imel kakršnihkoli drugih posebnih težav. Šlo je samo za finančne spore med trgovskimi partnerji. Kronološko se to navezuje na čas, v katerem je včasih pomagal bratu z delom, "ker to delo pozna in ve, kako se dela z denarjem". Povedal je, da je bila posrednik med libijskimi in alžirskimi trgovci. Razložil je, da so včasih imeli partnerji v Alžiriji finančne težave zaradi politične situacije v Libiji in so zato krivili njega. Ko je govoril o dolgovih, ki so nastali v finančnem sporu, v katerega je bil vključen, je dejal, da so mu grozili Libijci in Tunizijci. Grožnje je začel prejemati pol leta po smrti svoje žene, ker so mislili, da je vzel denar, vendar so morilci žene tudi zažgali tovarno z imetjem in denarjem. Poslovni partnerji iz različnih držav, s katerimi je delal, mu v Alžiriji niso grozili. Enkrat na mesec so poslali posrednike, ki jih je imel za svoje prijatelje. Posredniki so mu rekli, da mora ta denar vrniti, sam pa jim je odvrnil, da je bila tovarna, ki je bila dolžna podjetjem iz Tunizije, Malija, Senegala, Nigerije, z denarjem zažgana. Plačniki so bili Jordanci, Egipčani, Tunizijci in Sirci. Ko so tovarno z oblekami za izvoz zažgali, so Afričani pobegnili. Oni so bili dolžni, a niso hoteli plačati svojih obveznosti. Potomci lastnika tovarne, ki je umrl, so krivili tožnika, da je ostal dolžan lastniku, ker je bil blizu njihovemu očetu. To dogajanje se je navezovalo na njegov čas izven Alžirije, zato toženka ponavlja, da tožnik ni izkazal obstoja preganjanja in nima utemeljenega razloga, da bi se počutil ogroženega v izvorni državi. Toženka ponavlja, da razlogi in okoliščine, s katerimi je tožnik v konkretnem primeru utemeljeval svojo prošnjo za mednarodno zaščito, ne ustrezajo preganjanju ali resni škodi, zato predstavljajo nepomembno dejstvo v postopku mednarodne zaščite in je odločitev toženke, da zavrne tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljene pravilna. Toženka še ponavlja, da tožnik ni izkazal obstoja preganjanja in nima utemeljenega razloga, da bi se počutil ogroženega v svoji izvorni državi, zato je zavrnitev prošnje tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 po oceni toženke pravilna.

O sodni presoji

15. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-2182/2023. 16. Sodišče na podlagi drugega odstavka 258. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se ta vabilu na zaslišanje ni odzval. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

18. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.1 Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče RS je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.2

19. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člen ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec torej izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. 20. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1 velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

21. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba pravilno v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

22. Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

23. Tožnik je namreč Prošnjo utemeljeval z dogodki, ki so se zgodili izven njegove izvorne države (v Libiji) in s težavami, ki se naj bi zgodile od 2017 do 2020/2021, povezane s finančnimi spori in grožnjami, ki pa so zasebne narave in jih tožnik ni prijavil policiji. Pravilna je ugotovitev toženke, da tožnikove težave v Alžiriji ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, ker niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je pravilno ugotovila, da ni jasen subjekt preganjanja v smislu določb ZMZ-1, da gre za spore zasebne narave, da so tožniku grozili posredniki, ki jih ima tožnik za prijatelje, da tožnik ni poiskal zaščite svoje izvorne države, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi v ZMZ-1 določeni tretji akterji, da je tožnik imel dostop do trga dela in do policije, ki pa ga ni uporabil in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Teh ugotovitev toženke tožnik v tožbi v bistvenem niti ne prereka in ponavlja, da je bil v izvorni državi večkrat izpostavljen grožnjam s strani svojih upnikov, ki so prihajali iz različnih delov sveta (Tunizija, Mali, Senegal, Nigerija), da pa je tožnik v poskusu izognitve grožnjam in morebitnim represalijam, odpotoval v Tunizijo in potem v Egipt, kjer pa se grožnje niso nehale.

24. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da so tožbene navedbe: (i) da bi morala toženka upoštevati tudi splošno znano dejstvo koruptivnosti alžirske policije, zaradi česar groženj ni prijavil policiji; (ii) da sam nima sredstev, s katerimi bi lahko "podkupil" policiste, da bi ga korektno obravnavali in (iii) da Alžirija zanj ni varna država, ker bi njegova naznanitev groženj na policijo, zaradi podkupljivosti policije, ki pa je sam ni mogel podkupiti, ostala brez konkretnih posledic, kot utemeljeno opozori toženka, nove in zato na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 nedovoljene. V tožbi lahko tožnik namreč navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člena ZUS-1). Sodišče pojasnjuje, da v upravnem sporu prvič uveljavljenih navedb o koruptivnosti alžirske policije, na kar utemeljeno opozori toženka, sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 ni upoštevalo, ker tožnik ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta niti ni izkazal, da jih ne bi mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta.

25. Upoštevaje izveden dokazni postopek, pri čemer se tožnik vabilu na zaslišanje ni odzval, je odločitev toženke pravilna. Do vseh navedb tožnika se je v celoti in obrazloženo opredelila toženka v izpodbijanem sklepu, zato se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Sodišče na tem mestu poudarja, da tožnikovo nestrinjanje z izpodbijanim sklepom seveda ne pomeni, da je izpodbijani sklep nezakonit in tožba utemeljena. Tožbeni očitek o obstoju vseh tožbenih razlogov, brez konkretizacije teh kršitev, glede na obrazloženo, ni utemeljen.

26. Nosilno stališče za zavrnitev prošnje je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1. V 52. členu ZMZ-1 so določeni primeri, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

27. Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1.8 Upravni organ je na Odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.9 Ni sporno, da je toženka tožnika obvestila, da je Alžirija z Odlokom določena za varno izvorno državo, s čimer je toženka po presoji sodišča svojo procesno dolžnost izpolnila.

28. Tretja država se lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1).

29. Sodišče ugotavlja, da je na vse navedbe tudi v tem delu pravilno in popolno odgovorila toženka z izpodbijanim sklepom. Utemeljena je ugotovitev, da tožnik ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Tožnik v tožbi izrazi sicer nestrinjanje z ugotovitvijo, da je Alžirija zanj varna država, kar pa ne zadošča. Tožbeno navedbo, da naj Alžirija zanj ne bi bila varna zaradi koruptivnosti policije, na kar utemeljeno opozori toženka, pa navaja na novo in prvič v tožbi, zato sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 teh navedb ni upoštevalo, ker tožnik ni pojasnil, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta niti ni izkazal, da jih ne bi mogel navesti v postopku izdaje upravnega akta. Sodišče ponovno poudarja, da ima tožnik seveda pravico, da se z izpodbijanim sklepom ne strinja, kar pa ne pomeni, da je tožba utemeljena.

30. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izdana izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve. 2 Vrhovno sodišče RS, sodba I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve. 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve . 8 Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1). 9 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).