Jedro

Če pisanje stranki dejansko pride v roke, je tudi formalna pomanjkljivost pri vročanju odpravljena. V obravnavani zadevi ni pomembno ali je bila tožencu tožba, s katero je bil seznanjen, vročena osebno, ali pa jo je prejela druga oseba in jo nato izročila tožencu. Pomembno bi bilo, če bi tožencu druga oseba izročila tožbo po poteku prekluzivnega tridesetdnevnega roka za odgovor, tako da toženec tega procesnega dejanja ne bi mogel več opraviti. Življenjska izkušnja je, da družinski član, ki je prejel sodno pošiljko, naslovnika seznani z njo pred potekom tridesetdnevnega roka. Če temu ni tako, bi morala tožena stranka to zatrjevati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o zamudnih obrestih spremeni tako, da je dolžna tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 1.000,00 EUR od 28.8.2008 dalje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 1.000,00 EUR odškodnine za strah z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2007 dalje do plačila.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnika zaveže k plačilu stroškov tega postopka. Navaja, da je bil odgovor na tožbo tožeče stranke pravočasen, ker tožbe ni prejel ne dne 28.8.2008 niti 23.9.2008, kot je zapisano v sodbi prvostopenjskega sodišča. Glede na to, da je pisanje našel na mizi pri sebi doma, lahko le sklepa, da je pisanje prevzel nekdo od njegovih družinskih članov. Vročitev torej ni bila opravljena osebno (podpis na vročilnici ni njegov), kot bi morala biti, sodišče pa vročitve tudi ni štelo za nadomestno. Res je sicer, da je vložil odgovor na tožbo, vendar je to storil še v istem tednu, ko je tožbo v kuverti odkril, zato je bil odgovor na tožbo pravočasen. Opozarja še, da tožeča stranka ni navajala nobenih dejstev v zvezi z dogodkom z dne 6.5.2007, za razliko od 5.5.2007, za katerega sicer trdi, da je bila izrečena grožnja v smislu, "da jih bo fental", te fraze in teh dejstev pa tožeča stranka ne pove za dne 6.5.2007, temveč le abstraktno navaja materialno podlago, da gre za grožnjo, grožnje pa ne konkretizira. Odškodnina tako tožeči stranki ne pripada, vsaj ne za 6.5.2007, saj konkretno navaja le hrup, ki ne more povzročiti takega strahu, da bi se cela družina izolirala in ne šla ven. Iz navedb tožeče stranke tudi izhaja, da se tožene stranke ni ustrašila, saj na to kažejo njene nasprotujoče si navedbe, da je zaradi groženj dne 5.5.2007 ostala še naslednji dan v hiši in da je dne 6.5.2007 zopet prepovedala toženi stranki vožnjo po svojem zemljišču, torej enako odločno postopala proti njej.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz potrdila o vročitvi izhaja, da je bila tožencu tožba vročena 24.9.2008 in ne 23.9.2008, kot je v razlogih izpodbijane sodbe zapisalo sodišče prve stopnje. Ne glede na navedeno je odgovor na tožbo, ki ga je toženec vložil 27.10.2008, vložen po poteku tridesetdnevnega roka iz 1. odstavka 277. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Toženec zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 318. člena ZPP, ki kot pogoj za izdajo zamudne sodbe določa, da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor. Namen te določbe je v realizaciji načela kontradiktornosti oziroma zagotovitvi pravice tožene stranke do izjave. O tožbi se lahko izjavi, če se z njo seznani. ZPP zato določa stroge formalne pogoje vročanja, ki naj zagotove, da bo tožena stranka tožbo zares prejela. Formalnosti pa niso same sebi v namen. Če pisanje toženi stranki dejansko pride v roke, je tudi morebitna formalna pomanjkljivost pri vročanju odpravljena oziroma sanirana. Ker je tako, v obravnavani zadevi ni pomembno ali je bila tožencu tožba, s katero je bil seznanjen, vročena osebno, ali pa jo je prejela druga oseba in jo nato izročila tožencu. Pomembno bi bilo, če bi tožencu druga oseba izročila tožbo po poteku prekluzivnega tridesetdnevnega roka za odgovor (1. odstavek 277. člena ZPP), tako, da toženec tega procesnega dejanja ne bi mogel več opraviti. Življenjska izkušnja je, da družinski član, ki je prejel sodno pošiljko, naslovnika seznani z njo pred potekom tridesetdnevnega roka. Če temu ni tako, bi morala tožena stranka to zatrjevati. Vendar pa v obravnavanem primeru toženec tega ne zatrjuje. Navaja le, da je še v istem tednu, ko je v kuverti odkril tožbo, nanjo odgovoril (zadnji dan roka za odgovor na tožbo je bil petek 24.10.2008, odgovor na tožbo pa je vložil v ponedeljek 27.10.2008). Ob takšnih trditvah ni mogoč zaključek, da je bila tožencu onemogočena pravočasna vložitev odgovora na tožbo, oziroma da niti ob zadostni skrbnosti ni mogel zagotoviti, da do zamude pri vložitvi odgovora na tožbo, ne bi prišlo. Iz navedenega razloga bi bil neutemeljen tudi morebiten toženčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje (116. člen ZPP). Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje o izpolnjenosti pogoja za izdajo zamudne sodbe iz določila 1. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Pritožba toženca v tem delu je zato neutemeljena.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da so dejanske tožbene navedbe glede strahu preveč abstraktne. Tožnik je svoje trditve zadosti konkretiziral, ko je navedel, da je tožena stranka večkrat zapeljala z motornim kolesom preko tožnikove parcele, se na njej ustavljala in s plinom povečevala vrtljaje motorja, povzročala pri tem hrup in smrad, ob tem pa je tudi grozila, vpila na tožečo stranko in vse ostale prisotne, jih zmerjala in z načinom vožnje ovirala tudi druge sosede, pri čemer je bilo glede na njeno ravnanje očitno, da to počne z namenom uveljavljanja svoje moči ter ustrahovanja tožnika in njegovih družinskih članov.

Tožnik je uveljavljal odškodninsko odgovornost toženca iz škodnega dogodka z dne 5.6.in 6.6.2007, ne pa morda iz dveh škodnih dogodkov, ki naj bi se zgodila vsak na enega navedenih dni, kot naj bi to izhajalo iz pritožbe. Pritožbene navedbe toženca, da se tožeča stranka tožene ni ustrašila, kar izhaja iz reakcije tožeče stranke dne 6.5.2007 pa predstavljajo nedovoljen poskus izpodbijanja sodbe zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP).

V okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena glede odločitve o začetku teka zamudnih obresti. Tožeči stranki ne pripadajo obresti od 5.5.2007 dalje, tj. od dneva škodnega dogodka. Prav tako iz njenih tožbenih navedb ne izhaja, da je od tožene stranke zahtevala izpolnitev obveznosti pred dnem vložitve tožbe. Tožena stranka je tako prišla v zamudo s plačilom odškodnine z dnem vložitve tožbe 28.8.2008 in ji od takrat pripadejo zamudne obresti (2. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Pritožbeno sodišče je zato delno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v obrestnem delu (peti odstavek 358. člena ZPP), v preostalem delu pa jo je potem, ko je ugotovilo, da je tudi prisojena odškodnina, glede na ugotovljena dejstva, pravična (179. člen OZ), zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V skladu z določbo 164. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.