Jedro

Gre za služnost, ki se po sami naravi stvari ne izvaja pogosto, zato ni nujno, da so se toženci že s samo postavitvijo ograje izvrševanju služnosti uprli, saj dokler tožnik ni izvršil ali poizkušal izvršiti vleke lesa, se toženci temu niso mogli upreti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi, pod II je odločilo, da so stroški postopka z ugovorom nadaljnji pravdni stroški, pod III pa je določilo izvršitelja.

2. Tak sklep delno v točki I izpodbija tožena stranka, ker meni, da niso izkazani pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovoru ugodi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Sodišče prve stopnje se z zahtevkom iz nasprotne tožbe pravilno ni ukvarjalo. Tožnik ima služnostno pravico vleke lesa, toženca pa sta mu izvrševanje te služnosti s postavitvijo ograje preprečila, kar ni sporno. Terjatev tožeče stranke za odstranitev dela ograje, ki preprečuje izvrševanje služnostne pravice je tako verjetno izkazana.

7. Poleg tega, da se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z verjetnostjo terjatve iz nasprotne tožbe (ukinitev služnosti) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima tožnik vknjiženo služnost vleke lesa po nepremičnini toženih strank. Gre za služnost, ki se po sami naravi stvari ne izvaja pogosto, zato ni nujno, da so se toženci že s samo postavitvijo ograje izvrševanju služnosti uprli, saj dokler tožnik ni izvršil ali poiskušal izvršiti vleke, se toženci temu niso mogli upreti in se šteje, da so to storili šele ko tožnik prvič ni mogel izvršiti služnosti vleke lesa (223. člen Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). To pa je bilo po škodi v zvezi z žledom v začetku leta 2014. 8. Tudi škodo, ki jo lahko utrpi tožnik je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Te škode ne predstavlja le vrednost drv, ampak predvsem škoda, ki bi tožniku nastala na gozdu zaradi nemožnosti odvoza lesa po škodi zaradi žleda, kakor pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Škoda na gozdu, ki bi jo utrpel tožnik brez začasne odredbe je tako nedvomno večja kot škoda, ki jo bodo utrpeli toženci z delnim podrtjem ograje.

9. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnik svojo terjatev izkazal za verjetno (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Prav tako pa je za verjetno izkazal tudi, da tožena stranka z začasno odredbo, če se bo ta izkazala za neutemeljeno ne bo utrpela hujših posledic od tistih, ki bi jih brez začasne odredbe pretrpela tožeča stranka (drugi odstavek 272. člena ZIZ).

10. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

11. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.