Jedro

Za odmero cene izvršiteljeve storitve po vrednosti predmeta se uporabi vrednost terjatve brez pripadkov (obresti in stroškov).

Če se razpisan rubež opravi, vendar neuspešno, ker je dolžnikovo stanovanje zaklenjeno, dolžnika pa ni doma, se tako dejanje izvršbe ne šteje za odpovedano, temveč neuspešno, izvršiteljeva cena storitve pa je temu ustrezno višja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se stroški izvršitelja odmerijo še v znesku 3.300,00 SIT, izvršitelj pa je dolžan upniku povrniti le 27.694,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom stroške izvršitelja odmerilo v znesku 4.006,00 SIT in izvršitelju naložilo, da v roku 8 dni upniku vrne predujem v znesku 30.994,00 SIT.

V pravočasni pritožbi izvršitelj pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, poudarja pa, da sodišče pri določitvi predujma (in predvsem najbrž mišljeno pri odmeri njegovih stroškov) ni upoštevalo celotno terjatev, ki je bila upniku priznana s pravnomočnim sklepom o izvršbi, torej glavnico, pripadajoče obresti ter stroške izvršilnega in pravdnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi 9. in 12. člena Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l. RS, št. 32/2000; v nadaljevanju Pravilnik) znaša po njegovem mnenju vrednost zahtevka 6000 točk, cena izvršiteljeve storitve pa 1600 točk. V skladu z navedenim izvršitelj predlaga, da si sodišče pri izvršnem odboru Zbornice izvršiteljev Slovenije pridobi pojasnilo o uporabi tarife. Med stroški, ki jih je v stroškovniku navedel, je tudi strošek neuspešnega rubeža, ki ga je dejansko opravil dne 09.10.2000, vendar ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno pravno opredelilo kot odpovedano dejanje rubeža, čeprav ponovno poudarja, da je rubež v prisotnosti pooblaščenca upnice opravil. Predlaga, da se njegovi pritožbi v celoti ugodi in v celoti prizna višina priglašenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Za odmero cene izvršiteljeve storitve po vrednosti predmeta se uporabi vrednost terjatve, ki jo v posamezni izvršilni zadevi ugotovi sodišče (9. člen Pravilnika). Sodišče je torej tisto, ki določi vrednost terjatve, od katere se bo odmerila cena izvršiteljeve storitve. Zmotno je zato stališče pritožnika, da je sodišče pri določitvi vrednosti terjatve vezano na pojasnilo izvršilnega odbora Zbornice izvršiteljev (da je vrednost terjatve v primeru izterjave denarne terjatve seštevek glavnice, stranskih terjatev in izvršilnih stroškov). V 9. členu Pravilnika niso določeni kriteriji za ugotovitev višine vrednosti terjatve. Izhajajoč iz dejstva, da je Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev, tarifa, ki se obračunava na podoben način kot taksna in odvetniška tarifa, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je tudi vrednost terjatve v smislu 9. člena Pravilnika potrebno ugotavljati na podoben način, kot se ugotavlja vrednost terjatve v taksni in odvetniški tarifi. Na podlagi drugega odstavka 18. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 30/78), tar.št. 21 Odvetniške tarife (Ur.l. RS, št. 7/95) v povezavi z 39. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP) pa se kot vrednost vzame vrednost glavnega zahtevka, obresti in druge postranske dajatve pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Pripadki (obresti in stroški) v vrednost spornega zahtevka torej ne sodijo.

Drži pa navedba pritožnika, da je sodišče prve stopnje dejanje izvršbe, rubeža, ki je bil razpisan za dne 09.10.2000 in ki ga je izvršitelj v prisotnosti pooblaščenca upnice tudi izvedel, vendar neuspešno, ker je bilo stanovanje dolžnika zaklenjeno oziroma dolžnika ni bilo doma, materialnopravno napačno opredelilo kot odpovedano dejanje izvršbe. Rubež ni bil odpovedan, nasprotno, bil je razpisan in opravljen, le uspešen ni bil, in sicer zaradi razlogov na strani dolžnika. Ker tarifa za odpovedano in neuspešno dejanje izvršbe predvidena različno ceno izvršiteljeve storitve, je bilo potrebno izvršitelju na podlagi tretjega odstavka tar. št. 1 Pravilnika priznati še dodatnih 3.300,00 SIT. Če je rubež neuspešen, je namreč izvršitelj upravičen do plačila v višini 25% cene storitev po tar. št. 1. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (161.140,54 SIT ali 4029 točk) in sedme skupine tar. št. 1 (cena storitve 550 točk ali 22.000,00 SIT) bi bilo potrebno izvršitelju za neuspešen rubež priznati od priglašenih 16.000,00 SIT le 25% od 22.000,00 SIT (5.500,00 SIT), torej (poleg na prvi stopnji za to priznanih 2.200,00 SIT) še dodatnih 3.300,00 SIT. Za toliko manj je izvršitelj dolžan upniku povrniti že plačani predujem.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98) spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sklepa, v preostalem pa pritožbo izvršitelja zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker je izvršitelj uspel le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, bo moral stroške pritožbe po odločitvi pritožbenega sodišča nositi sam.