Jedro

Sodišče lahko presoja le odpoved delodajalca in pri tem ne more upoštevati morebitnih drugih vsebinskih razlogov, ki niso navedeni v odpovedi, pri čemer pa je bistven pogoj za odpoved tudi obrazložitev odpovedi, tako da se delavec lahko zagovarja.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede povzročitve škode in zadržanja terjatve zavarovalnice. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zavarovalnica ni delodajalec tožnika, zato mu je tožena stranka nepravilno odtegnila sporni znesek, pri čemer tožnik ni dal soglasja za odtegnitev plače v smislu 136. člena ZDR-1. Ob tem tudi ni šlo za zadržanje plače na podlagi sklepa o izvršbi po določilih ZIZ.

Pravda je potekala izključno zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ostali zahtevki izhajajo iz navedenega spornega razmerja. Tako je sodišče pravilno odločalo upoštevaje pri tem 155. člen ZPP in tožniku priznalo le tiste stroške postopka, ki so bili za pravdo potrebni v smislu 155. člena ZPP. Tudi zahtevek za izplačilo denarnega povračila (118. člen ZDR-1) šteje kot zahtevek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in zato se nagrada ne odmerja glede na postavljeno vrednost spora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo:

I. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2019 podana tožeči stranki s strani tožene stranke nezakonita in se razveljavi.

II. Pogodba o zaposlitvi z dne 12. 4. 2019 se sodno razveže z dnem 28. 6. 2019. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v višini 813,26 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

IV. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 8 dni izplačati nezakonito zadržano neto plačo v višini 1.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2019 dalje do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 izplačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 235,60 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2019 dalje do plačila.

VI. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva priznanje delovnega razmerja do 31.12.2019, vključno z mesečnim nadomestilom plače v višini 941,67 EUR bruto ter izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec ter podredni tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnik zahteva sodno razvezo na dan 29. 6. 2019 in obračun ter izplačilo denarnega povračila v znesku 4.836,76 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska v primeru zamude s plačilom.

VII. Tožena stranka nosi svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.683,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje.

2. Tožena stranka je vložila delno pritožbo zoper sodbo zoper I., II., III., IV., V. in VII. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov na prvi stopnji ter pritožbenih stroškov postopka. Navaja, da bo delno pritožbo dopolnila naknadno zoper točko IV. in V. izreka sodbe. Po mnenju tožene stranke dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, do navedenega pa je prišlo zato, ker tožena stranka sploh ni bila zaslišana. Zaslišanje strank je dvostranski dokaz, pravica do izjave pa ustavno zagotovljena pravica, gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Pogoji za zaslišanje zgolj ene stranke niso bili izpolnjeni. Bistvena kršitev pravil postopka je podana na podlagi določb drugega odstavka 339. člena ZPP vselej: - 6. alineja: ker je sodišče v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja tožnika (tretji odstavek 3. člena), saj je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo zaradi več kaznivih dejanj tožnika. Gre za razpolaganje stranke, ki nasprotuje tako prisilnim predpisom kot tudi moralnim pravilom. Tožnik je grozil tako direktorju tožene stranke, njegovemu očetu in celo računovodkinji, ki je zunanji izvajalec storitev računovodstva in ni zaposlena pri toženi stranki ali z njo kakorkoli povezana. Tožnik spodbuja tudi k rasni nestrpnosti in iz verskih razlogov v imenu Alaha.

- 8. alineja: ker toženi stranki z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ko bi se o zadevi mogla izjaviti. Sodišče je prosilo za preložitev naroka zaradi bolezni zakonitega zastopnika A.A., kar pomeni, da pogoji za glavno obravnavo niso bili izpolnjeni.

- 9. alineja: ker je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona dejansko zavrnilo zahtevek stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v tem jeziku spremljala postopek, saj ni po uradni dolžnosti pazilo na uporabo jezika v postopku, četudi je tožena stranka v prošnji za preklic in vlogi izrecno navedla, da predlaga zaslišanje po tolmaču. - 10. alineja: ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo, saj je bila izvedba naroka povsem enostranska na škodo tožene stranke. Tožnik je prosto lahko modificiral tožbeni zahtevek, vedno šele na naroku, navajal je nova dejstva in dopolnjeval trditveno podlago kljub prekluziji, medtem ko tožena stranka niti ni imela možnosti podaje odgovora po posvetu s pooblaščencem, prav tako sodišče ni izvedlo zaslišanja tožene stranke. Dejstvo je, da o kakšnem zagovoru in opozorilu tožniku ni moglo biti govora, saj je bilo njegovo obnašanje takšno, da je ogrožal zdravje in življenje ljudi (delo brez zaščitne opreme in na višini, delo pod vplivom psihotropnih snovi, povzročanje prometnih nesreč, uničevanje tuje lastnine večje vrednosti - avtomobili, grožnje toženi stranki z vsemi, ki so s toženo stranko kakorkoli povezani in nenazadnje izostanek z dela več kot 5 delovnih zaporednih dni, ne da bi toženo stranko kakorkoli obvestil o razlogih za izostanek, pa bi to moral in mogel storiti).

- 14. alineja: ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče ni obravnavalo vsebinsko povezane nasprotne tožbe, češ da je tožena stranka ni vložila pravočasno, kar ne drži in je v nasprotju s pravili ZPP. Tožena stranka bi lahko uveljavljala tudi pobotni ugovor, vendar je prepričana, da tožniku ničesar ne dolguje, kar pa obratno ne drži. Sodba o odločilnih dejstvih ne govori in tudi argumentirano ne zavrača stališč tožene stranke.

- 15. alineja: ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. Sodišče trditev tožene stranke ni raziskalo in dopustilo dokazovanja s strani tožene stranke, ker je nezakonito formaliziralo postopek, sodišče je ravnalo „in favorem delavca“.

Tožena stranka bi morala imeti pravico do izjave, pa je ni imela. V skladu z določbo 11. člena ZPP je šlo za zlorabo procesnih pravic s strani tožnika z namenom škodovati drugemu ali ciljem, ki so v nasprotju z dobrimi običaji, vestnosti in poštenjem. Že zaradi navedenega bi moral pritožbeni organ izpodbijano sodbo razveljaviti. Obstajajo primeri, ko je redni postopek odpovedi popolnoma neprimeren. Gre za okoliščine, ki terjajo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je na mestu vsebinska in formalistična presoja. Sodišče je primarni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, moralo bi zavrniti tudi vse zahtevke tožnika v celoti. Sodišče je tudi napačno odločilo o stroških postopka, večino jih je povzročil tožnik in sodišče ni odločalo po določilu 154. člena ZPP. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je dodatno podala dne 17. 8. 2020 delno pritožbo zoper IV. in V. točko izreka, v kateri ponavlja pritožbene razloge iz prve pritožbe, dodatno pa še navaja, da je sodišče nepravilno odločalo glede odtegnjenega dela plače, pri čemer zakonodaja določa, da mora delavec dati soglasje k odtegljajem izplačila plače, vendar to ne velja za upravno izplačane prepovedi in zadržanja sredstev, ki jih zadržijo ali odtegnejo tretje osebe ali institucija. V konkretnem primeru je tožnik povzročil prometno nesrečo in poškodoval avto, last rent-a-car družbe, ki je za zavarovanje svoje terjatve zadržala znesek 1.000,00 EUR, dokler ne bi delavec izpolnil obrazca o prometni nesreči - poškodbi. Delodajalec na ravnanje delavca ni imel vpliva. Zneska 1.000,00 EUR ni zadržal delodajalec in tudi ni pobotal svoje terjatve, tako pogoji za odločitev sodišča v materialnem zakonu (136. člen ZDR-1) niso podani. Dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno.

Glede letnega dopusta v dodatni pritožbi navaja, da dopust pripada delavcu po določenem času, saj takoj ob začetku zaposlitve letnega dopusta ne potrebuje. Sodišče je spregledalo, da tožnik ne bi mogel izkoristiti dopusta v primeru, če mu pogodba ne bi bila odpovedana, saj je bil v bolniškem staležu. Sodišče ni vpogledalo v zdravstveno dokumentacijo. Sodišče ni upoštevalo, da bi lahko delavec izrabil letni dopust še v referenčnem obdobju oziroma v obdobju za prenos. Gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Delavec ni zahteval izrabe letnega dopusta, torej je pravico do dopusta izgubil. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo pravilno materialno pravno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložila tožnik in tožena stranka ter vpogledalo v izpisek ZZZS za tožnika. Sodišče je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2019 nezakonita in jo je razveljavilo, pri čemer je razvezalo pogodbo z dnem 28. 6. 2019 in odločilo, da tožniku pripada denarno povračilo v višini 813,26 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov z izplačilom neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati nezakonito zadržano neto plačo v višini 1.000,00 EUR ter izplačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust v znesku 235,60 EUR. V preostalem je sodišče tožbene zahtevke zavrnilo. Sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke B.B. in priče A.A. ter C.C., saj je šlo za pravno vprašanje, torej je ocenilo, da je bilo njihovo zaslišanje nepotrebno.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno odločilo iz razloga, ker tožena stranka sploh ni bila zaslišana, pri čemer je zaslišanje strank dvostranski dokaz, pravica do izjave pa ustavno zagotovljena pravica. Tako naj bi šlo za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče jasno navedlo in obrazložilo vse zakonske pogoje iz Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), ki morajo biti podani za zakonitost (redne odpovedi iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delodajalca) in pri tem jasno navedlo, da pogoji v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni iz več razlogov. Poudariti je, da sodišče lahko presoja le odpoved delodajalca in pri tem ne more upoštevati morebitnih drugih vsebinskih razlogov, ki niso navedeni v odpovedi, pri čemer pa je bistven pogoj za odpoved tudi obrazložitev odpovedi, tako da se delavec lahko zagovarja. Glede na jasno obrazložitev sodišča o pogojih za zakonitost odpovedi, ko niti ni jasno za katero vrsto odpovedi pogodbe o zaposlitvi je šlo (redna odpoved iz krivdnih razlogov ali izredna odpoved), tako zakonitemu zastopniku tožene stranke ni bila kršena ustavna pravica do izjave, niti ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker mu ni bila dana pravica do izjave, saj njegovo zaslišanje ne bi moglo pripeljati do drugačne rešitve spora.

7. Tožena stranka kot pritožbeni razlog uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 6. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja tožnika v smislu tretjega odstavka 3. člena ZPP, pri čemer naj bi prišlo do odpovedi zaradi več kaznivih dejanj tožnika. Iz sklepa o odpovedi delovnega razmerja z dne 2. 7. 2019 ne izhajajo znaki kaznivih dejanj, vrsto navedb v zvezi s tem predstavljajo pritožbene novote, ki jih v pritožbenem postopku ni mogoče uspešno uveljavljati, pri čemer 286. člen ZPP določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje navajati vsa dejstva in predlagati dokaze, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. V pritožbi tožena stranka navaja tudi vrsto pritožbenih novot, pa tudi sicer sodišče lahko presoja le kršitve, ki so konkretizirane v odpovedi. Sodišče tudi ni kršilo 3. člena ZPP.

8. Tožena stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in navaja, da je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona dejansko zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek, saj ni po uradni dolžnosti pazilo na uporabo jezika v postopku, četudi je tožena stranka v prošnji za preklic in vlogi izrecno navedla, da predlaga zaslišanje po tolmaču. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloga za preklic in preložitev naroka ne izhaja, da bi tožena stranka predlagala v postopku sodnega tolmača, iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 2. 6. 2020 pa izhaja, da je predsednica senata toženi stranki pojasnila, da do današnjega naroka (dne 2. 6. 2020) ni nikoli sporočila, da zakoniti zastopnik - direktor tožene stranke B.B. rabi za spremljanje postopka tolmača, pri čemer sodišče tudi ni vabilo direktorja na zaslišanje, glede na zakonsko določilo, da stranka spremlja postopke v svojem jeziku, pa bo sodišče narok zaradi navedenega preložilo, ob tem pa je toženo stranko pozvalo, da sodišču sporoči za kateri jezik potrebuje prevajanje. Pooblaščenka tožene stranke je v nadaljevanju pojasnila, da zakoniti zastopnik tožene stranke potrebuje tolmača za nemški jezik. V nadaljevanju je sodišče sprejelo sklep, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni založiti predujem v znesku 400,00 EUR za stroške, ki bodo nastali s postavitvijo tolmača za nemški jezik. Sodišče prve stopnje je že dne 2. 6. 2020 izdalo sklep, s katerim je postavilo sodnega tolmača za nemški jezik, in sicer D.D. iz E. in navedlo, da je naloga sodnega tolmača, da zakonitemu zastopniku tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 18. 6. 2020 ob 11.00 uri ustno prevaja celoten potek naroka. Iz zapisnika za glavno obravnavo z dne 18. 6. 2020 izhaja, da se je narok pričel ob 11.00 uri, pri čemer je zakoniti zastopnik tožene stranke B.B. pristopil na narok ob 11.10 uri, sodna tolmačka pa je ves čas njegove prisotnosti prevajala potek obravnave. Tako ni utemeljen navedeni pritožbeni ugovor.

9. Tožena stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo. Navedena kršitev ni podana, dejstvo, da je tožnik modificiral tožbeni zahtevek na naroku ter da sodišče ni izvedlo zaslišanja tožene stranke, ne pomeni kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče opravilo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo z dne 11. 2. 2020, kjer je sodišče dopustilo spremembo tožbe. Sodišče je v nadaljevanju opravilo narok za glavno obravnavo dne 2. 6. 2020 in izrecno odločilo, da bo na naslednjem naroku za glavno obravnavo prisoten tolmač za nemški jezik. Sodišče je opravilo narok za glavno obravnavo dne 18. 6. 2020 in na glavni obravnavi odločalo. Tako so pritožbene navedbe v zvezi z navedenim neutemeljene. Tožena stranka v pritožbi izrecno opozarja na sodno prakso, da v določenih primerih sodišče dopušča ravnanja, pri čemer je neutemeljeno pričakovati, da bi se delo po pogodbi o zaposlitvi glede na ravnanje in obnašanje delavca sploh lahko nadaljevalo. Navaja, da ni nepomembno, da je bil tožnik lahko zavarovan za polni delovni čas na drugi podlagi, kot je s.p., kar je uredil, v tem postopku pa da je zahteval nerazumne vsote nadomestil, odmen, celo odškodnine od tožene stranke in to za nekaj delovnih dni trajajoče delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da je sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem 28. 6. 2019. Sicer pa tožeča stranka lahko postavi tožbene zahtevke po svoji volji, sodišče pa je tisto, ki o njih odloča. V konkretnem primeru je sodišče zavrnilo tako del primarnega tožbenega zahtevka kot podrednega tožbenega zahtevka.

10. Tožena stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ocenjuje, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če nasprotujejo samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Navedena kršitev ni podana, ob tem pa tožena stranka brezpredmetno navaja, da je vložila nasprotno tožbo pravočasno, da pa bi lahko podala tudi pobotni ugovor, vendar je prepričana, da tožniku ničesar ne dolguje, kar pa da obratno ne drži. Navaja, da je tožnik poskušal povzročiti toženi stranki nesorazmerno visoko škodo, kar je za rešitev predmetne zadeve brezpredmetno. Sodišče ni štelo, da je tožena stranka vložila prepozno nasprotno tožbo, pač pa iz zapisnika z naroka glavne obravnave z dne 2. 6. 2020 izhaja, da je tožena stranka navedla, da je dne 1. 6. 2020 (en dan prej) vložila nasprotno tožbo, s katero od tožnika zahteva plačilo odškodnine. Sodišče je jasno obrazložilo, da bo zahtevek po nasprotni tožbi obravnavalo v ločenem postopku, saj bi skupno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe le nepotrebno podaljšalo odločanje o tožnikovem zahtevku, ki je v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, prednosten in že zrel za odločitev, nasprotna tožba pa je šele v fazi podajanja odgovora na tožbo, pri čemer je tožena stranka v odgovoru na tožbo nekonkretizirano navajala, da ji je tožnik povzročil škodo. Tožena stranka se je odločila za vložitev (nasprotne) tožbe ne pa morda pobotnega ugovora. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka dejansko vložila nasprotno tožbo v tem postopku, pač pa je očitno vložila novo tožbo, ki bo obravnavana v drugem samostojnem postopku in je njena rešitev povsem samostojna in ni vezana na ta postopek.

11. Tožena stranka uveljavlja tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Uveljavlja, da sodišče ni raziskalo in dopustilo dokazovanja s strani tožene stranke, kar je nezakonito formaliziranje postopka odpovedi, ki bi lahko privedlo celo v smrt ljudi. Tožena stranka v ničemer ne konkretizira kršitve, sami ugovori pa so povsem nejasni oziroma neutemeljeni. Tožena stranka navaja tudi odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki pa v konkretnem primeru niso primerljive, saj iz predloženega spisa jasno izhaja, zakaj je sodišče odločilo, tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve, zaslišanje tožene stranke pa kot že navedeno ne bi moglo privesti do drugačnega rezultata, pri čemer je sodišče tudi v smislu odprtega sojenja med postopkom jasno pojasnilo, da bo odločalo procesno.

12. Neutemeljen je pritožbeni ugovor glede povzročitve škode in zadržanja terjatve zavarovalnice v višini 1.000,00 EUR. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, zavarovalnica ni delodajalec tožnika, zato mu je tožena stranka nepravilno odtegnila znesek 1.000,00 EUR, pri čemer tožnik ni dal soglasja za odtegnitev plače v smislu 136. člena ZDR-1. Ob tem tudi ni šlo za zadržanje plače na podlagi sklepa o izvršbi po določilih ZIZ.

13. Tožena stranka v dopolnilni pritožbi zoper sodbo uveljavlja, da je sodišče zmotno odločilo glede letnega dopusta, ker zakon določa, da dopust pripada delavcu po določenem času, saj takoj ob pričetku zaposlitve letnega dopusta ne potrebuje, pri čemer naj sodišče tudi ni upoštevalo, da bi lahko tožnik izkoristil dopust še v referenčnem obdobju oziroma v obdobju za prenos. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenim ugovorom pojasnjuje, da referenčno obdobje pomeni zaposlitev delavca pri istem delodajalcu, ne pa pri drugem delodajalcu, tako da v konkretnem primeru tudi ni relevantno, da tožnik ni zahteval izrabe letnega dopusta, čeprav je pravico do odmene izgubil, tudi če bi jo imel. Že sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bi tožnik lahko prenesel dopust, če bi bil še vedno zaposlen pri toženi stranki, ker pa mu je delovno razmerje prenehalo, je upravičen do neizkoriščenega sorazmernega letnega dopusta za leto 2019, ki mu pripada do odločitve sodišča, to je do 28. 6. 2019. Sodišče je tako tožniku pravilno priznalo nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust v znesku 235,60 EUR bruto, in sicer za pet dni neizkoriščenega letnega dopusta.

14. Tožena stranka podaja pritožbo tudi glede odmere stroškov postopka, pri čemer je tožnik uspel z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav ne v celoti, vendar v delovnih sporih delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid pravde. Pravda je potekala izključno zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ostali zahtevki izhajajo iz navedenega spornega razmerja. Tako je sodišče pravilno odločalo upoštevaje pri tem 155. člen ZPP in tožniku priznalo le tiste stroške postopka, ki so bili za pravdo potrebni v smislu 155. člena ZPP. Tudi zahtevek za izplačilo denarnega povračila (118. člen ZDR-1) šteje kot zahtevek v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in zato se nagrada ne odmerja glede na postavljeno vrednost spora. Tako je sodišče pravilno odločilo o stroških postopka.

15. Iz navedenega izhaja, da sta pritožbi tožene stranke neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče skladno z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določilu 165. člena ZPP.