Jedro

Tožena stranka je napačno presodila, da odločbe, ki je izvršena ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Po določbi 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 8/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP) ima stranka zoper vsako odločbo, izdano na prvi stopnji pravico do pritožbe, kar pomeni, da s prostovoljno izvršitvijo ta pravica ne preneha in da se stranka, ki odločbo izvrši prostovoljno, s tem ne odpove pravici do pritožbe.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Župana Občine A št. 35100-0001/02-86-2 z dne 27. 11. 2003 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Predlog za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Občinske uprave občine A št. 35100-0001/02-86 z dne 11. 2. 2002, s katero je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek za gradnjo stanovanjskega objekta v višini 599.986,00 SIT. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik kot investitor komunalni prispevek, ki mu je bil odmerjen in naložen v plačilo s prvostopno odločbo plačal in prejel ustrezno potrdilo, ki ga je predložil za izdajo gradbenega dovoljenja. Pri plačilu tožnik kot investitor ni navedel, da je plačilo pogojno. Tožnik je s plačilom izvršil odločbo in s takim ravnanjem posredno priznal obveznost, ki izhaja iz odločbe. Tožnik bi moral po plačilu odmerjenega zneska uveljavljati druga pravna sredstva, ne pa pritožbe. Tožnik je zgolj želel izigrati odločitev tako, da je pridobil upravičenost in sedaj zahteva še zmanjšanje prispevka. Zgolj v pojasnilo pa zatrjuje, da je izračun opravljen po predpisih in po postopku kot se izvaja za vse ostale uporabnike.

Tožeča stranka se z odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da tožena stranka v ničemer ni upoštevala in obravnavala njegovih pritožbenih navedb, kjer dokazuje da gre pri odmeri za računsko napako, vsled katere je tožnik oškodovan za 228.287,40 SIT, kar izhaja iz podatkov prvostopne odločbe, kjer je izračunan komunalni prispevek. Sicer soglaša s podatki glede povprečnih stroškov za individualno in kolektivno rabo, bruto površine objekta in glede korekcijskega faktorja za stopnjo opremljenosti za individualno in kolektivno rabo. Izračun, ki ga je opravil tožnik je podrobno prikazan v pritožbi, kjer je tudi povedal, da je zahtevani znesek pogojno nakazal zaradi nadaljevanja upravnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Pri toženi stranki je moral mnogokrat urgirati, da je bila odločba sploh izdana, zato je prizadet zaradi navedbe tožene stranke, da gre za izigravanje (11. člen ZUP) glede poštene uporabe pravic. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku povrne vse stroške.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve tožeče stranke in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporna obveznost prispevka po temelju, tožeča stranka nasprotuje zgolj pravilnosti izračuna, torej njeni višini. Iz obrazložitve tožene stranke v izpodbijani odločbi, kjer navaja, da je tožnik prispevek plačal in da je bila prvostopna odločba s tem izvršena, ter da bi tožnik kot investitor moral po plačilu odmerjenega zneska uveljavljati druga pravna sredstva, ne pa pritožbe, je razvidno, da je tožena stranka napačno presodila, da odločbe, ki je izvršena ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Po določbi 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 8/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP) ima stranka zoper vsako odločbo, izdano na prvi stopnji pravico do pritožbe, kar pomeni, da s prostovoljno izvršitvijo ta pravica ne preneha in da se stranka, ki odločbo izvrši prostovoljno, s tem ne odpove pravici do pritožbe. S tem ko je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj pavšalno navedla, da je izračun komunalnega prispevka opravljen po predpisih in po postopku, kot se izvaja za ostale uporabnike, ni odgovorila na pritožbeni ugovor, da je izračun prispevka napačen zaradi računske napake. Izpodbijana odločba zato nima ustrezne obrazložitve in je nezakonita. Po določbi 254. člena ZUP se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi, kar pomeni, da mora obrazložitev odločbe obsegati (med drugim) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (214. člen ZUP), česar pa izpodbijana odločba nima. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala preizkusiti izračun višine komunalnega prispevka in se ob tem opredeliti tudi do navedb in izračunov, ki jih je vložil tožnik že v pritožbi.

Ker po presoji sodišča v postopku za izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. Tožena stranka je dolžna izdati novo odločbo v roku, določenem v 3. odstavku 60. člena ZUS.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsak stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je sodišče zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.