Jedro

Zaradi umika zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, se uspeh tožnika v tem postopku ni zmanjšal.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v točki II izreka delno razveljavita v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti za čas od 6. 5. 2012 do 9. 2. 2014. II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe postopek v delu, v katerem se tožbeni zahtevek glasi na obračun in plačilo pripadajočih prispevkov in davek na neto znesek 7.727,20 EUR, ustavilo (točka I izreka). Toženi stranki je v točki II izreka naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 7.154,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2012 dalje do plačila v roku 8 dni, višji tožbeni zahtevek, ki se glasi na plačilo razlike od priznane glavnice do glavnice 7.727,20 EUR je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.334,12 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (točka III izreka).

2. Zoper točko II izreka in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je v tej zadevi že pred prvim razpisanim narokom za glavno obravnavo podala dve delni pripoznavi tožbenega zahtevka, zato bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo na podlagi pripoznave, tega pa ni storilo in je o zahtevku odločilo z izpodbijano sodbo. S tem je kršilo določbe 314. in 316. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost izdane sodbe. Posledično pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka in tudi na tek zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ni imelo prav nobene pravne podlage, da je delno pripoznavo tožene stranke štelo le kot priznanje števila dni (25). Tožena stranka je dne 9. 1. 2019 podala ponoven in podrobno obrazložen predlog za odločitev o preostanku zahtevka brez glavne obravnave, v katerem je poudarila, da še vedno pripoznava dejstvo, da tožniku ni bil omogočen noben dan tedenskega počitka in da ni sporno, da tožniku pripada najvišje možno število dni tedenskega počitka, ob upoštevanju trajanja misije. Tožena stranka se je tudi protivila izvedbi naroka, zaslišanju prič in tožnika, katerega zaslišanje je bilo predlagano zgolj zato, da bi izpovedal, zakaj ni mogel oz. ni nikoli koristil tedenskega počitka. Kljub temu je sodišče izvedlo narok in zaslišalo tožnika, pričo A.A. in pričo B.B., tožena stranka pa je ponovno uveljavljala bistveno kršitev določb postopka. V točki 13 je izpodbijana sodba materialnopravno zmotno enačila delno pripoznavo tožbenega zahtevka in priznanje dejstev. Sodišče prve stopnje bi, glede na priznana dejstva in delni pripoznavi, moralo le še ugotoviti, ali je priznanih 25 dni tisto najvišje število dni tedenskega počitka, ki je pripadal tožniku na misiji, ali pa gre za 27 dni, kot je tožnik najprej navajal v tožbi, vendar je število dni v vlogi z dne 31. 8. 2018 sam znižal na 25. Ugotoviti pa bi moralo še, kolikšna je vrednost teh dni ter od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti. Tožnik tožbenega zahtevka v tem delu ni postavil že od 6. 5. 2012 do plačila, ampak od 8. 2. 2017 dalje, saj je v kapitalizirano glavnico 10.722,90 EUR zajel tudi zakonske zamudne obresti od 6. 5. 2012 do 10. 2. 2017. Tožnik sicer v vlogi z dne 31. 8. 2018 ni več vztrajal pri prvotno postavljenem zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Izrecno je tudi navedel, da umika tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 6. 5. 2012 do 9. 2. 2014 in da vztraja pri zakonskih zamudnih obresti za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe torej od 10. 2. 2014 dalje do plačila. Glede na navedeno je prišlo do kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe. Napačna pa je tudi odločitev, da se zavrne višji tožbeni zahtevek za razliko od priznane glavnice do glavnice 7.727,20 EUR namesto do glavnice 10.792,90 EUR. Tako je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnik uspel le največ 66 %, poleg tega pa bi moralo sodišče upoštevati tudi delni pripoznavi zahtevka in bi moralo odločiti brez glavne obravnave. Zato stroškov nikakor ne bi smelo naložiti v plačilo toženi stranki. Navaja pa še, da tožeča stranka ni vložila pripravljalne vloge z dne 5. 12. 2018 (oz. ta njej ni bila vročena), zato vloge ni moč šteti kot potrebne.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v izpodbijanem preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek in sicer v teku zakonskih zamudnih obresti, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je namreč med postopkom delno umaknil tožbeni zahtevek, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od vtoževane glavnice in sicer za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in odločilo tudi o umaknjenem delu tožbenega zahtevka, čeprav iz točke 4 obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik na ugovor tožene stranke o delnem zastaranju tožbenega zahtevka ta del umaknil. Pritožbeno sodišče je v tem delu pritožbi ugodilo in skladno z določbo 357. člena ZPP sodbo v prekoračenem delu v odločitvi o umaknjenem delu teka zakonskih zamudnih obresti razveljavilo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje o celotnem zahtevku, tudi v delno pripoznanem delu, odločilo s sodbo, kršilo določbo 316. člena ZPP v zvezi s 314. členom ZPP, vendar pa ta kršitev ni vplivala na zakonitost sodbe, zato ne gre za bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP. Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek do skupne višine 5.394,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2017. Priznala je tudi dejstvo, da tožnik ni mogel v času misije koristiti tedenskega počitka v višini 25 dni. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sodbe na podlagi pripoznave ne more izdati in je po opravljenem naroku za glavno obravnavo odločilo z izpodbijano sodbo in sklepom.

8. Sodišče prve stopnje je odločalo o višini zahtevka za 25 dni neizkoriščenega dopusta tožnika, ki je bil od 9. 10. 2011 do 5. 5. 2012 kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru mirovne operacije ... v Afganistanu. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravno podlago, na kateri temelji odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za neizrabljene dneve tedenskega počitka, te pravne podlage pa v pritožbi tudi tožena stranka ne izpodbija. Na, s strani tožene stranke priznano dejstvo, da tožnik v času misije ni mogel izkoristiti 25 dni tedenskega počitka, je uporabilo podatek tožene stranke o višini urne postavke in v točki 18 obrazložitve pojasnilo svojo ugotovitev, da je tožnik upravičen do zneska 7.154,00 EUR.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik vtoževal glavnico v višini 10.792,90 EUR. Tožnik je ob vložitvi tožbe postavil glavnico v višini 10.792,90 EUR, ki je bila sestavljena iz zneska 7.727,20 EUR kot odškodnine iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka in kapitaliziranih obresti od tega zneska od prvega dne po vrnitvi z misije do vložitve tožbe, zahteval pa je tudi zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe. Ker je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za tri leta pred vložitvijo tožbe umaknil, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo glavnico v višini 7.727,20 EUR, ker umaknjeni del zahtevka dejansko obsega tudi znesek kapitaliziranih obresti.

10. Po stališču pritožbenega sodišča pa je pravilna tudi odločitev o stroških postopka. Zaradi umika zahtevka v delu, ki se nanaša na plačilo davkov in prispevkov, se uspeh tožnika v tem postopku ni zmanjšal. Tožnik je z umikom sledil stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, kar pa ne pomeni, da tožnik ni upravičen do plačila davkov in prispevkov na dosojeni neto znesek. V tem delu tožbenega postopka posebni stroški sploh niso nastali. Kot izhaja iz točke 5 obrazložitve sodbe, je tožena stranka predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave, je pa tožnik predlagal nadaljnji postopek. Odpoved glavni obravnavi mora biti pisna (24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji in 279.a člen ZPP), pisne odpovedi glavni obravnavi pa tožnik ni podal. Zato so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem opravilo narok za glavno obravnavo, neutemeljene.

11. Ker je v zvezi z nerazveljavljenim delom sodbe in sklepa pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep lahko izpodbijata in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 155. in 154. členu ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v tako malem delu, da sama krije svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa svoje stroške krije sama, saj z odgovorom na pritožbo k odločitvi ni bistveno prispevala.