Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pravočasnost tožbe presojalo na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in ne na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, za kar se zavzema tožnica. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zahtevala pa je tudi, da se toženi stranki naloži, da jo pozove nazaj na delo in ji izplača plače za čas od 1. 1. 2015 dalje. Zmotno je prepričanje tožnice, da v konkretnem primeru določbe 3. odstavka 200. člena ZDR-1 ni možno uporabiti, ker tožnici ni bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, in tudi ni šlo za katerega od drugih v zakonu predvidenih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi 77. člena ZDR-1. Sodna praksa je določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 razlagala tako, da je tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 potrebno vložiti tudi v primerih, ko pogodba o zaposlitvi sicer ni prenehala na enega od načinov iz 77. člena ZDR-1, kljub temu pa je delovno razmerje dejansko prenehalo in delavec glede tega ni mogel biti v nobenem dvomu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da tožničino delovno razmerje ni prenehalo ter da se toženi stranki naloži, da jo pozove nazaj na delo, ji izplača plačo za čas od 1. 1. 2015 do vrnitve nazaj na delo, obračuna in odvede akontacijo dohodnine ter davke in prispevke. Tožbo je zavrglo na podlagi ugotovitve, da je bila tožnica s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi seznanjena najkasneje 23. 2. 2015, ko se je po prenehanju bolniškega staleža želela vrniti na delo k toženi stranki. Navedlo je, da iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izhaja, da je tožnica 25. 2. 2015 na sodišče naslovila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar nedvomno dokazuje, da je bila tožnica s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi že seznanjena. V skladu s tretjim odstavkom 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) bi tožnica tožbo morala vložiti v 30 dneh od dneva, ko je bila seznanjena z nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožba vložena po izteku prekluzivnega 30-dnevnega roka. Navedlo je, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnica najkasneje 25. 2. 2015, ko je na sodišče naslovila vlogo za brezplačno pravno pomoč, izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) podana, ker sodišče navaja, da je bila tožnica najkasneje 23. 2. 2015 seznanjena s prenehanjem delovnega razmerja, pri čemer pa ne pojasni, za kakšen zakoniti razlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi naj bi sploh šlo. Iz sodne prakse izhaja, da do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s konkludentnimi dejanji delodajalca sploh ne more in ne sme priti (odločbi pritožbenega sodišča Pdp 1066/2004 z dne 15. 9. 2005 in Pdp 842/2010 z dne 25. 11. 2010, sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 145/2009 z dne 30. 11. 2009). Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker sodišče ni uporabilo določb prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, ki natančno določajo, pod kakšnimi pogoji se vloži tožba zaradi kršitev pogodbe oziroma kršitve pravic iz delovnega razmerja. Sodišči nista mogli opredeliti načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da takšnega načina sploh ni bilo. Zato je šlo „zgolj“ za kršitev pogodbe o zaposlitvi in je bilo treba uporabiti določbo prvega odstavka 200. člena ZDR-1. Določba tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 razmejuje med vročitvijo, ki se logično lahko nanaša le na odpoved pogodbe o zaposlitvi, in na vedenje o razlogih prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki lahko zajema samo preostale načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Revizija se sklicuje na primerljivo nemško sodno prakso, razvidno iz sodbe Zveznega delovnega sodišča (Bundesarbeitsgericht) BAG, z dne 6. 9. 2012 – 2 AZR, 858/11, ki jo v nemškem izvirniku tudi prilaga. Arbitrarno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je tožnica najpozneje 25. 2. 2015 izvedela za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa, kljub izrecnemu opozorilu tožnice, da ne more biti podan nobeden od zakonskih razlogov za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ne poimenujeta tega razloga in ne navedeta, kdaj naj bi prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Gre tudi za očitno neupoštevanje določb drugega odstavka 81. člena ZDR-1 oziroma 87. člena ZDR-1, ki za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi odpovedi oziroma sporazuma določita formo ad valorem. Ustavnoskladna razlaga 200. člena ZDR-1 bi prišla do enakega zaključka, kot ga predstavlja judikat BAG 2 AZR, 858/11. Zakon delodajalcu nalaga zahtevne pogoje za odpoved pogodbe o zaposlitvi, po drugi strani pa v njegovo korist določa kratek 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Če delodajalec ne izpolni niti najbolj minimalnih zahtev, da lahko govorimo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč delavca zahrbtno odjavi iz sistema zavarovanja, je možno govoriti samo o kršitvi veljavne pogodbe, z zakonsko predpisanim načinom uveljavljanja sodnega varstva, ne pa na o roku za vložitev tožbe zaradi odpovedi, saj do te sploh ni prišlo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, s katerim se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana zgolj zato, ker je sodišče druge stopnje navedlo, da je bila tožnica najkasneje 25. 2. 2015 seznanjena s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa ni navedlo, na kakšni pravni podlagi ji je pogodba prenehala. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo kot prepozno, odločilno dejstvo pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa (še) ni, ali je pogodba o zaposlitvi prenehala zakonito oziroma kakšen je bil razlog tega prenehanja, temveč, ali je tožba vložena pravočasno. Glede tega vprašanja pa izpodbijani sklep ima razloge in ti razlogi niso nejasni. Vprašanje, ali je tožnici pogodba o zaposlitvi prenehala na enega od z zakonom določenih načinov, pa se lahko postavi šele potem, ko se ugotovi, da je tožba pravočasna.

7. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Obe sta ugotovili, da iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči izhaja, da je tožnica 25. 2. 2015 na sodišče naslovila vlogo za brezplačno pravno pomoč zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, kar dokazuje, da je bila tožnica takrat že seznanjena z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Ob takšni dejanski ugotovitvi je pravilen zaključek sodišča, da je tožnica najkasneje tega dne izvedela, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo.

8. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pravočasnost tožbe presojalo na podlagi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in ne na podlagi prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1, za kar se zavzema tožnica. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnica s tožbo zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zahtevala pa je tudi, da se toženi stranki naloži, da jo pozove nazaj na delo in ji izplača plače za čas od 1. 1. 2015 dalje. V skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec pred pristojnim delovnim sodiščem zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice. Zmotno je prepričanje tožnice, da v konkretnem primeru te določbe ni možno uporabiti, ker tožnici ni bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, in tudi ni šlo za katerega od drugih v zakonu predvidenih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi 77. člena ZDR-1. Sodna praksa je določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 razlagala tako, da je tožbo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 potrebno vložiti tudi v primerih, ko pogodba o zaposlitvi sicer ni prenehala od enega od načinov iz 77. člena ZDR-1, kljub temu pa je delovno razmerje dejansko prenehalo in delavec glede tega ni mogel biti v nobenem dvomu (več o tem v nadaljevanju).

9. V prvem odstavku 200. člena ZDR-1 so urejeni primeri, ko v času trajanja delovnega razmerja delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja. V takšnem primeru mora delavec od delodajalca najprej pisno zahtevati, da kršitev odpravi, oziroma da svoje obveznosti izpolni. Šele, če delodajalec v roku 8 delovnih dni svoje obveznosti ne izpolni, lahko delavec v nadaljnjem 30-dnevnem roku zahteva sodno varstvo. Kadar pa je delovno razmerje že prenehalo (lahko tudi na podlagi nezakonitega ravnanja delodajalca), pa mora delavec v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 sodno varstvo zahtevati v 30 dneh od vročitve (odpovedi) oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev. Določba prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 se tako ne nanaša na situacijo, kakršna je bila v konkretnem primeru, saj tožnica glede na dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ni mogla imeti nobenih dvomov glede tega, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo (nenazadnje ji je bila brezplačna pravna pomoč odobrena zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), zato bi sodno varstvo morala uveljavljati na način in v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. 10. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi izpodbijani sklep pomenil odstop od dosedanje sodne prakse. V resnici je ravno obratno. Sklepa sodišč prve in druge stopnje sta v skladu s sodno prakso, ki se je izoblikovala v podobnih primerih. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 446/2009 z dne 21. 3. 2011 zavzelo stališče, da je tožnici delovno razmerje prenehalo najkasneje takrat, ko jo je delodajalec odjavil iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči, ko se je tožnica seznanila s tem dejstvom. Tudi v navedenem sporu je tožnica uveljavljala, da sodišče pravočasnosti tožbe ne bi smelo presojati na podlagi določbe tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki je vsebinsko enaka določbi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, češ da pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana. Vendar Vrhovno sodišče temu stališču ni sledilo in je zavrnilo revizijo zoper odločitev o zavrženju tistega dela tožbe, ki se je nanašal na ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

11. Da je izpodbijani sklep v skladu z uveljavljeno sodno prakso, je razvidno tudi iz stališča Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 404/2008 z dne 12. 1. 2010 o tem, da je za začetek 30-dnevnega roka za tožbo iz tretjega odstavka 204. člena ZDR pomembno zgolj določno obvestilo oziroma vedenje delavca, da mu delodajalec prekinja pogodbo o zaposlitvi, in da za začetek teka roka za tožbo ni bistveno, ali gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali za druge načine prenehanja le-te.

12. Tožnica ima sicer prav, ko opozarja, da s konkludentnimi dejanji ne more priti do zakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je potrebno ločiti vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in vprašanje pravočasnosti uveljavljanja sodnega varstva. Glede tega je revizijsko sodišče zavzelo stališče v sodbi VIII Ips 186/2007 z dne 23. 9. 2008. Zapisalo je, da tudi očitno nepravilno postopanje delodajalca pri prenehanju oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu – s tem, da delavcu le zaključi delovno knjižico in mu jo izroči – ne podaljša materialnega prekluzivnega roka, v katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi oziroma drugega načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Opozorilo je, da ob prejemu zaključene delovne knjižice ni bilo nikakršne nejasnosti, da je tožniku delovno razmerje prenehalo oziroma, da je s tem prišlo do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Postopanje delodajalca v nasprotju s 86. in 87. členom ZDR lahko delavec uspešno uveljavlja le v okviru prekluzivnega roka za sodno varstvo.

13. Zmotnost revizijskega stališča, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi tako imenovanih konkludentnih dejanj sploh ne more biti podlaga za začetek teka roka za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 je razvidna iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 190/2014 z dne 27. 1. 2015. V njej je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da bi rok za vložitev tožbe lahko pričel teči z dnem, ko je direktorica tožnika nagnala iz pisarne in mu rekla, da ga ne želi več videti, če ne bi bilo nobenega dvoma, da toženka tožniku s tem prekinja delovno razmerje. Ker pa se je toženka s tožnikom in njegovim pooblaščencem še kasneje, po tem dogodku, dogovarjala o načinu in datumu prenehanja delovnega razmerja, je bil tožnik upravičeno v dobri veri, da delovno razmerje še traja. V navedeni zadevi je tožnik za to, da mu je tožena stranka dejansko zaključila delovno razmerje, izvedel šele s prejemom obvestila ZZZS o neurejenosti zdravstvenega zavarovanja in je tožbo vložil v roku 30 dni po prejemu tega obvestila, tožnica pa tožbe ni vložila niti v 30 dneh po tistem, ko je ne le izvedela, da ni zdravstveno zavarovana, temveč se je sama prijavila v zdravstveno zavarovanje kot samoplačnica.

14. Sodbe, na katere se sklicuje revizija pri utemeljevanju domnevnega odstopa od sodne prakse, sploh niso relevantne za ta spor, saj se ne nanašajo na vprašanje pravočasnosti vložene tožbe. Tako se sodba VIII Ips 145/2009 z dne 30. 11. 2009 nanaša na vprašanje vezanosti delodajalca na podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se je delodajalec učinkom vročene odpovedi želel izogniti z dopisom, da je do vročitve odpovedi prišlo po pomoti. Sodba Pdp 1066/2004 z dne 15. 9. 2005 se nanaša na vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja in ne na vprašanje, ali je tožba vložena v prekluzivnem roku. Glede sodbe pritožbenega sodišča Pdp 842/2010 z dne 25. 11. 2010 pa že revizija sama navaja, da se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje.

15. Sklicevanje na drugačno prakso nemškega Zveznega delovnega sodišča ni utemeljeno, saj ne gre za primerljive določbe. V § 4 nemškega Zakona o varstvu pred odpovedjo (Küdigungsschutzgesetz, okrajšano KSchG), kot ga povzema revizija, je rok za vložitev tožbe vezan na vročitev pisne odpovedi, v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1 pa je ta rok v primeru drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi vezan na dan, ko je delavec zvedel za kršitev pravice.

16. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.