Jedro

Ker predlog za zavarovanje dokazov v besedilu, kot ga je opredelila tožeča stranka (delodajalec), predstavlja tipični informativni dokaz, je bil utemeljeno zavrnjen. Taki dokazi v načelu niso dovoljeni, razen če gre za izjemo, to je predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. V obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženec še kot delavec tožeče stranke opravljal konkurenčno dejavnost in konkuriral tožeči stranki pri poslih z družbama A. in B. ter s tem oškodoval tožečo stranko za 30.000,00 EUR. Torej ne moremo govoriti o tem, da gre za dejstva, ki so zunaj zaznavnega območja tožeče stranke, tako, da teh dejstev ne more spoznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke z dne 31. 7. 2015 za zavarovanje dokazov zavrnilo.

2. Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za zavarovanje dokazov ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je 31. 7. 2015 vložila tožbo in predlog za zavarovanje dokazov, ki ga je sodišče zavrnilo po zaključku pritožbe iz razlogov, ker je zavarovanje dokazov na naslovu tožeče stranke nepotrebno, ker ni nevarnosti, da bi toženec lahko izbrisal podatke iz računalnika, ki se nahaja pri tožeči stranki. Zavarovanje dokazov na naslovu tožene stranke pa je zavrnilo iz razlogov, ker bi to pomenilo prevelik poseg v ustavno pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave RS in da naj bi bil predlagan način zavarovanja dokazov dopusten le v kazenskem postopku in ne tudi v pravdnem postopku. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna. Po stališču pritožbe je izpodbijani sklep neobrazložen, zaradi česar je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da določeni predlagani ukrepi za zavarovanje dokazov niso skladni z določili 37. člena Ustave RS, ni pa navedlo kateri ukrepi niso ustrezni in tudi ne dovolilo izvedbo tistih ukrepov za zavarovanje dokazov, ki po mnenju sodišča ne nasprotujejo Ustavi RS. Poleg navedenega pa tožeča stranka še poudarja, da seznam kupcev tožene stranke, poslovna komunikacija med toženo stranko in njegovimi kupci ne predstavlja pisem in drugih občil, zaradi tega sodišče ni pravilno uporabilo določila 37. člena Ustave RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijani sklep neobrazložen in da je obrazložitev sklepa v nasprotju z izrekom, kar naj bi predstavljalo kršitev po 14. točki 339. člena ZPP, ker se odločbe ne da preizkusiti. Pritožnik je sam s seboj v nasprotju, saj sam jasno izpostavi v pritožbi, zakaj je sodišče predlog za zavarovanje dokazov zavrnilo (glej točko 2 pritožbe). Sklep sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložen, razlogi za odločitev so jasni, v kolikor se tožeča stranka z njimi ne strinja, pa to ne prestavlja kršitve po 14. točki 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za zavarovanje dokazov, s katerim je tožeča stranka zahtevala:

1.) da se postavi izvedenec za računalništvo in informatiko,

2.) da se izvedencu naloži, da na naslovu tožeče stranke in na naslovu tožene stranke C.C. s.p. stori naslednje: a) naredi kopijo vseh list oz. seznamov partnerjev ali kupcev, ki se v kakršnikoli obliki oziroma v kakršnihkoli računalniških datotekah nahajajo na računalniku, na katerem je v času zaposlitve delo opravljala tožena stranka in na naslovu tožene stranke A. 79B, B., b) naredi kopijo vseh elektronskih sporočil, dopisov ali kakršenkoli druge komunikacije, ki je naslovljena na kateregakoli partnerja tožeče stranke, ki je naveden na seznamu partnerjev tožeče stranke in ki naj ga sodišče izroči izvedencu, ki se v kakršnikoli obliki oziroma v kakršnihkoli računalniških datotekah nahajajo na katerikoli računalniški opremi ali pomnilni enoti, ki se nahaja na naslovu tožene stranke (in C.C. s.p., B) na naslovu A. 79B, B. ter na računalniški opremi in pomnilni enoti, ki jo je tožena stranka uporabljala za delo v času zaposlitve pri tožeči stranki in ki se je nahajala na naslovu tožeče stranke, c) na podlagi primerjave posameznega seznama kupcev tožene stranke s seznamom partnerjev tožeče stranke, ki ga je sodišču predložila tožeča stranka in ki naj ga sodišče izroči izvedencu, naredi pisen seznam vseh kupcev, ki so navedeni na posameznem seznamu kupcev tožene stranke in so hkrati vpisani tudi na seznam partnerjev tožeče stranke, in o tem pripravi pisni izvid, ki ga naj pošlje sodišču, ter da d) stori vse drugo, kar bi bilo po presoji izvedenca razumno potrebno za izvršitev gornjih nalog.

3.) toženi stranki se naloži, da izvedencu omogoči opravila iz 2. točke sklepa, sicer se bo štelo, da je tožeča stranka dokazala dejstva, ki jih dokazuje z izvedbo dokazov, ki so predmet zavarovanja,

4.) da se izvedba dokazov začne, še preden se sklep vroči toženi stranki in

5.) da se postavi izvršitelj, ki je dolžan in s tem sklepom pooblaščen vročiti ta sklep ter tožbo in predlog za zavarovanje dokazov tožeče stranke s pozivom, da odgovori na tožbo, toženi stranki ob začetku izvajanja zavarovanja dokazov.

7. Sodišče prve stopnje je predlog za zavarovanje dokazov utemeljeno zavrnilo, vendar so po stališču pritožbenega sodišča primarni drugi materialnopravni razlogi. Predlog za zavarovanje dokazov v besedilu, kot je bilo opisano zgoraj, namreč predstavlja tipični informativni dokaz. Taki dokazi pa v načelu niso dovoljeni, razen če gre za izjemo, to je predvsem tedaj, ko stranka ne more poznati dejstev, ki jih sicer mora zatrjevati na podlagi trditvenega bremena. Za tako situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre. Iz tožbenih navedb izhaja, da je toženec, še kot delavec tožeče stranke opravljal konkurenčno dejavnost in konkuriral tožeči stranki pri poslih z družbama D. in E., ter s tem oškodoval tožečo stranko za 30.000,00 EUR. Torej ne moremo govoriti o tem, da gre za dejstva, ki so zunaj tožničinega zaznavnega območja tako, da teh dejstev ne more spoznati. V zvezi s takim načinom pridobivanja dokazov (informativni dokaz) in dovoljenostjo je večkrat zavzelo stališče že tudi Vrhovno sodišče RS (glej npr. odločbe VSRS VIII Ips 125/2013, VIII Ips 211/2009, III Ips 130/2009, II Ips 234/2005).

8. Predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca in vpogledom v kakršnekoli računalniške datoteke, ki se nahajajo na računalnikih tožeče stranke in tožene stranke ter tožene stranke kot s.p., s tem da se na teh nosilcih išče seznam partnerjev ali kupcev tožeče stranke in izdelava kopije vseh elektronskih sporočil, dopisov ali kakršnekoli druge komunikacije, ki je naslovljena na kateregakoli partnerja tožeče stranke, ki je naveden v seznamu partnerjev tožeče stranke, predstavlja dokaz, ki je namenjen poizvedovanju, kar je tako imenovani informativni dokaz, ki bo šele lahko podal podlago za trditve, kar pa ni dovoljeno.

9. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 2. točke 365. člena ZPP.