25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 25. aprila 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 366/98 z dne 5. 11. 1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 5/98 z dne 27. 3. 1998 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Pritožnik izpodbija sklep pritožbenega sodišča, s katerim je bil potrjen sklep sodišča prve stopnje, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožnik zatrjuje, da so mu bile z izpodbijanima sklepoma kršene določbe 14., 22. in 25. člena Ustave. Pritožnik navaja, da se sodišči, še zlasti pritožbeno, na podlagi navedb pritožnika nista opredelili do vseh bistvenih okoliščin, ki utemeljujejo izdajo začasne odredbe. Po presoji obeh sodišč naj bi terjatev pritožnika ne bila izkazana zaradi sporazumno razveljavljene pogodbene cene, s tem pa naj bi pogodba po 1. odstavku 462. člena ZOR ne imela pravnega učinka.

Pritožnik še navaja, da je do domnevne razveljavitve pogodbe prišlo ravno zaradi prevare nasprotne stranke, ki naj bi se s tem poskušala izogniti davčnim obveznostim.

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Za kršitev teh pravic bi lahko šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati.

3.Zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe je izkazana verjetnost obstoja terjatve (265. in 267. člen Zakona o izvršilnem postopku). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o tem, da ni izkazan verjeten obstoj terjatve, oprlo na predložene listinske dokaze, kar tudi po mnenju Ustavnega sodišča pri odločanju po verjetnosti zadošča. Zato očitek pritožnika, da mu je bila z izpodbijanim sklepom kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ki se na področju sodnih postopkov zagotavlja s pomočjo pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ni utemeljen. Ta pravica tudi ni kršena, kadar sodišče druge stopnje zavrne pritožbo, se pa vsebinsko opredeli do vseh bistvenih pritožnikovih navedb. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče na pritožnikove pritožbene navedbe odgovorilo, zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnim sredstvom zoper izpodbijani sklep ni uspel, pa tudi ne pomeni kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave).

Iz ugotovitve, da iz dejstev, navedenih v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljenost tožbenega zahtevka ni verjetno izkazana, pa tudi še ni mogoče sklepati o končnem rezultatu postopka. Ker torej očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

4.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude