Jedro

Ker je tožnica dokazala, da ji je toženec z žaljivimi dopisnicami in razglednicami, ki jih je pošiljal vse naokrog v manjše kraje, povzročil škodo, je utemeljeno prisojena odškodnina iz naslova razžalitve časti in dobrega imena v višini 800.000,00 SIT (4,9 povprečnih neto plač).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (zavrnilni del sodbe).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 800.000,00 SIT s pripadki.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodbo spremeni tako, da ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo trditev tožnice, da je trpela izredno močne duševne bolečine zaradi pisanja toženca, da je prejokala, se izolirala od ljudi in nenazadnje odselila iz M.. Pa vendar je prisodilo prenizko odškodnino. M. je majhen kraj, okolje je konzervativno in ljudje so bolj verni. Toženec je pošiljal žaljive in vulgarne dopisnice, pisma in razglednice, brali so jih uslužbenci pošte, v lokalni gostilni so bili na vpogled vsem. Ljudje pa so nato vse raznašali po celotnem kraju. Posebno starejši prebivalci so bili ogročeni, saj je bila tožnica pred dogodkom priljubljena, nato pa so se zgražali, se ji posmehovali.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti opuščena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku) v pravdi ni bilo. Tožeča stranka tega pritožbenega razloga ne uveljavlja. Strinja se tudi z ugotovljenim dejanskim stanjem, vendar meni, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za škodo, katero je utrpela tožnica v zvezi z izjavami in zapisi v pismih, razglednicah in dopisnicah v času od 27.7.1998 do 7.8.1998. Ker je toženec priznal, da je odgovoren za tožničino škodo, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo tudi na podlagi kazenske sodbe, opr.št. K 248/98, da gre za odgovornost toženca, podani pa so bili tudi vsi ostali pogoji za nastanek odškodninske obveznosti, je odmerilo po določbah 200. člena ZOR (uporaba na podlagi 160. člena Obligacijskega zakonika) odškodnino v višini 800.000,00 SIT.

Pritožba meni, da ta znesek ne predstavlja pravične denarne odškodnine po določbi 200. člena ZOR. Zato je pritožbeno sodišče preizkušalo materialno pravo na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je upoštevalo pravni standard pravične denarne odškodnine tako, kot ga določa 200. člen ZOR, pa tudi tako kot ga je razlagala sodna praksa v podobnih primerih. Pri odločanju o zahtevku ter pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo glede sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine. To pomeni, da mora prisojena odškodnina pomeniti za tožnico zadoščene, to je vedno individualen pojem, vendar mora biti odškodnina hkrati vpeta v širše družbene okvire (primerjaj 2. odstavek 200. člena ZOR). Te pa določa medsebojna razmeja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar pa oblikuje sodna praksa. Zaradi lažje primerjave sodne prakse (objave v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Pregled sodne prakse, GV, Založba, Ljubljana, 2000) je bilo treba upoštevati višino povprečne neto plače v Republike Sloveniji v mesecu maju 2004 (sodba sodišča prve stopnje), kar je znašalo 163.205,00 SIT (Ur.l. RS, št. 80/2004). Prisojena odškodnina je torej 4,9 povprečnih plač, kar je primerljivo glede na objavljene primere v oddelku z naslovom Poseg v druge osebnostne pravice (stran 747-753). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi dovolj upoštevalo individualni tožničin primer, to je dejstvo, da je intenzivno duševno trpela, da je z žaljivo vsebino bila seznanjena javnost na način, ki je za manjši kraj še posebno zanimiv (objava dopisnici v gostilni, pošiljanje odprtih dopisnic in razglednic, vpogled poštnim uslužbencem in podobno). Ni pa mogoče pritrditi tožnici, da gre za najhujši primer duševnih bolečin, kar bi bilo v primeru, če bi šlo za objavo, s katero bi bila seznanjena širša javnost (na primer objava žaljivega članka v časopisu, žaljiva izjava preko radia ali televizije). Pritožbeno sodišče sicer razume tožnico, da je imela duševne bolečine iz naslova razžalitve, časti in dobrega imena, vendar ne more mimo drugih podobnih primerov. Tožničine škode ni mogoče uvrstiti med katastrofalne škode. Tožnica res zatrjuje, da se je iz manjšega kraja odselila v drugi kraj, vendar ni dokazala, da bi zaradi razžalitve časti in dobrega imena izgubila delo. Tožnica omenja tudi, da je izgubila stik s sorodniki pokojnega moža in da se ja zaradi pisanj pričela izogibati ljudem. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ni dokazala, da bi morala zaradi duševnih bolečin poiskati pomoč psihiatra, oziroma se zdraviti, kar pomeni, da je kljub nesporno neprijetnim in škodljivim posledicam dogodek prenesla brez posledic za duševno zdravje. Za vse neprijetnosti in duševne bolečine v zvezi s tem pa je prisojena odškodnina primerna.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.