Jedro

Za izpolnjevanje statusa žrtve vojnega nasilja osebe, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi oz. prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, zadostuje že dejstvo, da sta starša pobegnila pred prisilno izselitvijo in se nista mogla do konca druge svetovne vojne vrniti na območje, od koder sta pobegnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 811/99-7 z dne 27.3.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 20.4.1999 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo v revizijskem postopku po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostave B. z dne 3.4.1998 in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja, ker je bila rojena v času, ko zoper njene starše ni trajal prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja, oziroma niso bili na begu pred takšnim dejanjem. S prvostopno odločbo je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje od 25.12.1943 do 15.5.1945 in pravice izvirajoče iz tega statusa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v zadevi ni sporno, da je tožnica rojena 25.12.1943 na neizselitvenem območju v S. materi A.P., ki ima priznan status žrtve vojnega nasilja- begunke od 15.10.1941 do 15.5.1945 in očetu J.P., ki ima priznan status begunca od 15.10.1941 do 15.12.1942. Starša tožnice sta pobegnila pred prisilno izselitvijo iz domačije v A.s., ki je spadalo pod izselitveno območje, premoženje v A.s. jima je bilo zaplenjeno, v njihovo domačijo pa so se naselili kočevski Nemci. Po razglasu z dne 20.10.1941, je bil povratek na navedeno območje prepovedan. Med strankama pa je sporno, ali se tožnici lahko prizna status begunke, ker je njen oče 16.12.1942 iz begunstva v S. odšel v partizane. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka na ugotovljeno dejansko stanje napravila napačen zaključek in posledično napačno uporabila določbe Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list, št. 63/95, 8/96, 44/96, 68/96, v nadaljevanju ZZVN), ko je odločila, da tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja in pravic na tej podlagi, ker v času, ko se je rodila zoper starše ni trajal prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja oziroma niso bili na begu pred takim dejanjem.

Sodišče prve stopnje meni, da je tožničin oče izpolnjeval pogoje statusa begunca ves čas od pobega 15.10.1941 pa do takrat, ko so se Nemci umaknili iz njegovega doma in se je lahko vrnil domov in da je njegov odhod v partizane ter priznanje statusa borca posebna okoliščina, ki sicer vpliva na priznanje njegovega statusa, vendar pa glede na namen ZZVN ne more imeti vpliva na priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroka, ki se je rodil med izvajanjem prisilnih ukrepov oziroma prisilnih dejanj okupatorja nad njegovimi starši. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZS).

Tožena stranka se v pritožbi z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Med drugim navaja, da se status žrtve vojnega nasilja prizna tudi otrokom, rojenim slovenskim staršem, zoper katere so trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 2. člena ZZVN, kar pa je treba razumeti, da so ti ukrepi ali prisilna dejanja morali trajati zoper oba roditelja. Tožnici ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja in pravic na tej podlagi, ker v času, ko se je rodila, zoper starše ni trajal prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja oziroma niso bili na begu pred takim dejanjem. Poudarja, da ni namen ZZVN, da vse osebe, ki so preživele oziroma bile rojene v obdobju druge svetovne vojne, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. Z izpolnjevanjem pogojev po ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost neposrednim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani v smislu ZZVN, česar pa tožniku ni uspelo dokazati. Njegov oče v času njegovega rojstva ni bil več izpostavljen nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom, saj udeležbe v NOV ni moč šteti za okupatorjev prisilni ukrep. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči oziroma vrne zadevo v ponovno presojo sodišč prve stopnje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo smiselno ponovi tožbene navedbe in predlaga, da se zadeva ponovno obravnava.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Status žrtve vojnega nasilja in pravice iz tega naslova pridobi oseba, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ZZVN. ZZVN v 1. členu določa, da je žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja sli njunih sodelavcev. Med žrtve vojnega nasilja ZZVN šteje tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem (begunec). Begunec je po 2. odstavku 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Novela ZZVN-B (Uradni list RS, št. 44/96), ki je veljala v času odločanja tožene stranke, pa je za žrtev vojnega nasilja opredelila tudi osebo, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi ali prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN.

Iz podatkov upravnih spisov, kar sta ugotovila tudi tožena stranka in sodišče prve stopnje, kot nesporno izhaja, da sta mati in oče tožnika 15.10.1941 pobegnila pred prisilno izselitvijo iz izselitvenega območja (A.s.) na neizselitveno področje (P.- S.), da jima je bilo premoženje zaplenjeno, da so se v njihovo domačijo naselili kočevski Nemci in da sta se lahko vrnila na svoj dom šele ob koncu druge svetovne vojne.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča za izpolnjevanje statusa žrtve vojnega nasilja osebe, ki je bila rojena staršem v času, ko so zoper njih trajali prisilni ukrepi oziroma prisilna dejanja iz 1. in 2. odstavka 2. člena ZZVN, zadostuje že samo dejstvo, da sta starša tožnice pobegnila pred prisilno izselitvijo in se nista mogla do konca 2. svetovne vojne vrniti na območje od koder sta pobegnila. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ izhaja, da gre v zadevi za takšen primer.

Ob navedenem pa je po presoji pritožbenega sodišča neupošteven tudi pritožbeni ugovor, da tožničin oče v času njenega rojstva ni bil več izpostavljen nasilnim dejanjem oziroma prisilnim ukrepom iz 2. člena ZZVN.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.