Jedro

Ugovor, da je tožniku z nedodelitvijo brezplačne pravne pomoči poseženo v njegove temeljne pravice, je neutemeljen tudi zato, ker mu pravice do zagovornika nihče ne jemlje in si ga lahko sam izbere, vendar si ga mora tudi sam plačati. Okoliščina, da mu ga država, glede na navedeno dejansko in pravno stanje zadeve, ne bo plačala, ne pomeni posega v njegove temeljne pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP). V obrazložitvi navaja, da tožnik prosi za BPP v postopku, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Slovenj Gradcu pod opr. št. III K 25239/2011. V navedeni kazenski zadevi je bila zoper prosilca dne 16. 5. 2011 vložena obtožnica zaradi storitve kaznivega dejanja poskusa velike tatvine po 212/1 členu v zvezi z 22 členom Kazenskega zakonika (KZ-1). Prosilca, ki je bil že večkrat obstojen zaradi storitve več kaznivih dejanj, je namreč ob izvrševanju kaznivega dejanja pregnal varnostnik. Na mestu kaznivega dejanja je bil puščen (najden) izvijač, na katerem so izolirali prosilčev DNK. Zoper prosilca je tako v teku kazenski postopek, kjer je zagrožena zaporna kazen do petih let. V skladu z določilom 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) velja vsak (kdor je obdolžen kaznivega dejanja) za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Pravica obdolženca je, da se brani s strokovno pomočjo zagovornika, pri čemer je v konkretnem primeru ta pravica fakultativna, kar pomeni, da je pri postavitvi zagovornika po določilih ZKP treba gledati na interes pravičnosti. Na ta pojem se opira tudi 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Pri odločanju o postavitvi zagovornika po ZKP je namreč treba gledati na osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje zapletenih pravnih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Eno temeljnih načel ZKP je načelo iskanja resnice, po katerem sodišče odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč tudi po uradni dolžnosti, iskanje resnice kot vodilno načelo kazenskega postopka pa sodišče zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti med drugim ugotavlja dejstva, ki so obdolžencu v korist in jih sam zaradi svoje nevednosti ne uveljavlja. V primeru, ko je pravica zagovornika fakultativna, je treba upoštevati interes pravičnosti, kar izhaja tudi iz določb 24. člena ZBPP. Dodelitev BPP prosilcu bi bila v nasprotju z načelom pravičnosti oz. s sorazmernostjo upravičenosti do dodelitve BPP in v neskladju z namenom, kot ga zasleduje ZBPP v 24. členu, ko določa, da se šteje zadeva za očitno nerazumno, če sta pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Glede na navedeno v zadevi ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zadeve, zmotno uporabljeno materialno pravo in bistveno kršene določbe postopka. Tožniku se po obtožnem predlogu očita storitev kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ-1 v zvezi z 22. členom KZ-1, ker bi naj poskusil vzeti tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, tatvino pa je poskusil storiti tako, da je z vlomom prišel v zaprto stavbo. Okrožno državno tožilstvo predlaga, da se na glavni kazenski obravnavi zasliši več prič, prebere poročilo o preiskavi nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 18. 3. 2011, vpogleda v fotografije, prebere ostale listine in priloge v spisu ter izpisek iz kazenske evidence za obdolženega. Predlagana je torej zgolj izvedba za tožnika obremenilnih dokazov, ni pa bil predlagan noben dokaz, ki bi mu bil v korist oziroma ki bi podpiral njegovo zanikanje storitve navedenega kaznivega dejanja. To je posledica dejstva, da je obdolženi brez zagovornika, kot prava neuka stranka pa sam ne zna zastaviti svoje obrambe. S tem, ko je Organ za BPP kar sam zaključil, katera dejstva se štejejo za dokazana, ne da bi pri tem prosilcu dal možnost, da se o njih izjavi, je prekoračil svoja pooblastila in bistveno kršil določbe upravnega postopka. V kazenskem postopku naj bi tožilstvo dokazovalo storitev določenega kaznivega dejanja, obramba pa naj bi te dokaze izpodbijala in predlagala svoje. Za ta pravna dejanja pa je potrebno pravno znanje, katerega tožnik nima. Ker si tožnik zaradi finančnega stanja zagovornika na svoje stroške ne more privoščiti, pravica do BPP pa mu neupravičeno ni bila priznana zaradi arbitrarnega ravnanja Organa za BPP, mu je bila z izpodbijano odločbo kršena temeljna ustavna pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Pričakovanja in zahtevek prosilca nista v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, saj je tožnik že v zaslišanju pred policijo pojasnil, da kraja storitve kaznivega dejanja sploh ne pozna in da so mu bile njegove stvari, vključno z orodjem, s katerim naj bi bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, odtujene v času, ko je bil on zaprt (v letih 2004 in 2005) na naslovu ..., kjer so se takrat zadrževali drugi ljudje. Sporna odločitev tudi ni v skladu z načelom pravičnosti, saj je obdolženi v primerjavi z državnim tožilcem dejansko šibkejša stranka in se mu enakost v postopku lahko zagotovi le s strokovno obrambo zagovornika. Predsednica kazenskega senata je zato, da bi si lahko obdolženi uredil strokovno pomoč zagovornika, prekinila prvi narok. Pri odločanju o dodelitvi BPP tudi ne bi smela imeti nobenega vpliva tožnikova preteklost (predkaznovanost), saj gre za nov postopek. Organ za BPP ni ustrezno obravnaval in presojal obdolženčeve osebnosti, teže kaznivega dejanja, obravnavanja pravno zapletenih vprašanj in drugih okoliščin, ki v konkretnem primeru kažejo na potrebo po strokovni obrambi zagovornika. Posledično je ostalo dejansko stanje glede teh vprašanj v postopku pred organom za BPP nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Pri zagotavljanju tožnikovih temeljnih pravic stroški postopka ne bi smeli imeti nobene vloge (teže). Predlaga, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka z izdajo napadene odločbe posegla v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, da se odpravi izpodbijana odločba, toženi stranki pa se naloži, da je dolžna izdati odločbo, s katero bo tožnikovi prošnji za dodelitev BPP ugodila, tožena stranka je dolžna tožniku povrniti povzročene stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev, vse pod izvršbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zvezi z obravnavano problematiko je v 12. členu ZKP določeno, da ima obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Če si obdolženec ne vzame zagovornika sam, mu ga postavi sodišče, kadar je to določeno s tem zakonom, da se zagotovi njegova obramba. ZKP v 70. členu določa, kdaj je postavitev zagovornika v kazenskem postopku obvezna. Med drugim je to v primerih, ko to zahtevajo osebnostne lastnosti prosilca (npr. invalidnost ipd.), prav tako mora obdolženec obvezno imeti zagovornika ob vročiti obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je v zakonu predpisana kazen najmanj 8 let zapora. V ostalih primerih (ki z določili 70. člena ZKP niso zajeti), je strokovna pomoč zagovornika v kazenskem postopku fakultativna (neobvezna, odvisna od obtoženca).

Po 17. členu ZKP morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Enako pazljivo morajo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. To pomeni, da velja v kazenskem pravu načelo materialne resnice v polnem obsegu in zavezuje tako sodišče, kot vse druge državne organe (tudi tožilstvo), da morajo po resnici in popolnoma ugotoviti vsa obremenjujoča in razbremenilna dejstva.

Upoštevaje še določbe 18. člena ZKP (presoja sodišča in državnih organov v kazenskem postopku ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila, sodišče ne sme opreti sodne odločbe na prepovedane dokaze) je torej podana v zadevah kazenskega postopka specifična situacija v odnosu na civilne sodne postopke, kjer načelo materialne resnice ni tako dosledno izpeljano in je ugotavljanje dejstev in izvajanje dokazov bolj prepuščeno volji strank.

Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati; šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje prosilca v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Upoštevaje doslej navedeno, je treba izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP, v kazenskih zadevah presojati tudi ob upoštevanju navedenih določb ZKP, bistvo katerih je v tem, da so se dolžni vsi organi v kazenskem postopku truditi in zavzemati za ugotovitev polne materialne resnice in da torej nobeden od organov, vključno s tožilstvom, ne sme delovati enostransko v škodo obdolženca.

Tukajšnje sodišče je ob presojanju objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP v civilnih zadevah že večkrat reklo, da zakonski pojem "verjeten izgled za uspeh" pomeni, da so možnosti za uspeh večje od možnosti za neuspeh. To pa pomeni, da se je torej organ za BPP do določene mere upravičen (oz. dolžan) spustiti tudi v tovrstno presojo. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da je organ za BPP kar sam ugotavljal dejansko stanje oz. možnost uspeha v kazenskem postopku.

V kazenskem postopku je vprašanje vsebine pojma "izgled za uspeh" še posebej specifično glede na vprašanje, kaj je sploh treba šteti kot uspeh in kaj kot neuspeh. Glede na tožnikovo trditev, da očitanega kaznivega dejanja sploh ni storil, bi uspeh v postopku zanj očitno pomenila le oprostilna sodba, s katero bi se ugotovila neutemeljenost obtožnega predloga oz. bi se ga razbremenilo očitka storitve predmetnega kaznivega dejanja.

Glede na že navedene konkretne dejanske okoliščine obravnavane zadeve in ob upoštevanju vsega že navedenega glede zavezanosti vseh organov (sodišča, tožilstva) načelu materialne resnice, je po presoji sodišča zakonita presoja Organa za BPP, da v obravnavanem primeru niso podane objektivne okoliščine za odobritev BPP po 24. členu ZBPP, ker verjetnost za uspeh v smislu doslej navedenega ni podana.

Tožbeni ugovor, da je tožniku z ne-odobritvijo BPP poseženo v njegove temeljne pravice, je ob vsem navedenem neutemeljen tudi zato, ker mu pravice do zagovornika nihče ne jemlje in si ga lahko sam izbere, vendar si ga mora tudi sam plačati. Sama okoliščina, da mu ga država, glede na navedeno dejansko in pravno stanje zadeve, ne bo plačala, ne pomeni posega v njegove temeljne pravice.

Ob upoštevanju vsega navedenega, se sodišče strinja tudi s presojo, da bi bila odobritev BPP v breme javnih sredstev, katera morajo zagotavljati vsi davkoplačevalci, tudi tisti najrevnejši, ob izkazanem dejanskem in pravnem stanju zadeve, v neskladju z načeli pravičnosti, morale in sorazmernosti. V zvezi s tem je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, v smislu katerega stroški nudenja BPP pri odločitvi ne bi smeli imeti nobene vloge.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v upravnem sporu ni uspeh, zato je dolžan sam nositi stroške tega postopka.