Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujega državljana tuji državi, ni dovoljena. Postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca je urejen v Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v 31. poglavju v določbah od 521-537. člena. To je poseben postopek, namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo. V tem postopku se sodišče ne ukvarja z vprašanji, ki so povezana za ugotavljanje dejanskega stanja in tudi ne odloča o zadevi meritorno. Zato tega postopka ni mogoče enačiti z rednim ali skrajšanim kazenskim postopkom, temveč ga je po njegovi vsebini treba šteti kot posebno obliko mednarodne pravne pomoči, ki je predpisana v že omenjenih določbah. Zakon o kazenskem postopku izrecno v 528. členu določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o dovoliti izročitve in tudi ne odkazuje na smiselno uporabo drugih določb ZKP glede izrednih pravnih sredstev zoper takšno odločbo. S predvidenim pravnim sredstvom pritožbe zoper odločitev o izpolnjevanju pogojev za izročitev je zagotovljena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavržeta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev M. L. Švicarski konfederaciji zaradi izvršitve pravnomočne kazni zapora sedem let s sodbo Višjega sodišča kantona Solothurn z dne 12. 12. 2012. Zoper ta sklep sta se pritožila zagovornika obsojenca odvetnika S. D. in B. P., odvetnik v Kölnu, v pritožbi je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obsojenca Švicarski konfederaciji, sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložili obsojenčeva zagovornika, ki uveljavljata, da je kazen, izrečena s švicarskim sodiščem v postopku izvrševanja v Zvezni Republiki Nemčiji, kar po določbi 54. člena Konvencije o izvajanju Šengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985 predstavlja oviro za izročitev obsojenca Švicarski konfederaciji. Predlagata, naj Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

B.

3. Vrhovno sodišče je v odločbah I Ips 354/2001, XI Ips 61968/2011 z dne 20. 3. 2012, XI Ips 34830/2014 z dne 20. 11. 2014 in drugih, sprejelo stališče, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper ugotovitveno odločbo, s katero je ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za izročitev tujega državljana tuji državi, ni dovoljena. Postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca je urejen v Zakonu o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v 31. poglavju v določbah od 521-537. člena. To je poseben postopek, namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo. V tem postopku se sodišče ne ukvarja z vprašanji, ki so povezana za ugotavljanje dejanskega stanja in tudi ne odloča o zadevi meritorno. Zato tega postopka ni mogoče enačiti z rednim ali skrajšanim kazenskim postopkom, temveč ga je po njegovi vsebini treba šteti kot posebno obliko mednarodne pravne pomoči, ki je predpisana v že omenjenih določbah. Zakon o kazenskem postopku izrecno v 528. členu določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočne sklepe o dovoliti izročitve in tudi ne odkazuje na smiselno uporabo drugih določb ZKP glede izrednih pravnih sredstev zoper takšno odločbo. S predvidenim pravnim sredstvom pritožbe zoper odločitev o izpolnjevanju pogojev za izročitev je zagotovljena ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

4. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o tem, da so izpolnjeni pogoji za izročitev, bi bila smiselna samo, če bi bila do odločitve o tem izrednem pravnem sredstvu odložena odločitev ministra za pravosodje, takšne rešitve pa zakon ni predvidel. Izpodbijana pravnomočna sklepa tako pomenita le ugotovitveno odločbo, o izročitvi obsojenega tujca pa bo odločil minister za pravosodje v skladu z določbo 529. člena ZKP.

5. Vrhovno sodišče je ob upoštevanju navedenih stališču ugotovilo, da zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obsojenca nista dovoljeni in ju je zato v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP zavrglo.