Jedro

Določilo prvega odstavka 19. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) med drugim določa, da se storilca, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor, vendar besedila tega prvega odstavka ni mogoče razlagati tako, da bi bil uklonilni zapor obligatoren v vseh primerih, ko globa ni plačana, saj smoter določitve uklonilnega zapora ne more biti nasilje nad posameznikom, za katerega ni mogoče pričakovati uspešnosti prisilne izterjave. Zato določitev uklonilnega zapora ne sledi avtomatično neplačilu globe v določenem roku po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe, temveč ga vselej določi sodišče ali po uradni dolžnosti ali na predlog prekrškovnega organa šele potem, ko presodi upravičenost uklonilnega zapora v konkretnem primeru. Zato sodišče ne preizkuša samo enega pogoja za odreditev uklonilnega zapora, to je neplačilo dolga, temveč presodi tudi druge pogoje, ki ne dovoljujejo prisiljevanja k plačilu z uklonilnim zaporom posebej, če je sodišče s temi okoliščinami seznanjeno. Ker gre torej za presojo sodišča ali je prisiljevanje sploh upravičeno glede na nezmožnost storilca odzvati se zahtevi po plačevanju globe, kot smotru uklonilnega zapora, mora sodišče te okoliščine pred odločitvijo tudi raziskati tako, da je mogoča presoja utemeljenosti določitve uklonilnega zapora.

Izrek

Pritožbi storilca se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sodbo o prekršku izdano v skrajšanem postopku pod opr. št. PR , z dne, spoznalo storilca in za odgovorna storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 11. člena ZJRM in jima vsakemu izreklo globo v višini 30.000,00 SIT, ter naložilo plačilo stroškov postopka o prekršku in sicer vsakemu 10.000,00 SIT povprečnine. Ker storilec globe izrečene s sodbo o prekršku ni plačal v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, je prvostopno sodišče izdalo sklep o določitvi uklonilnega zapora, saj je prvostopna sodba o prekršku postala pravnomočna dne in izvršljiva dne, kakor to izhaja iz originalne klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti. Zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora z dne, je storilec vložil pravočasen ugovor v katerem uveljavlja, da ni sposoben plačati izrečene globe, saj živi od socialne podpore, ki znaša 48.000,00 SIT, kar je edino, kar ima za preživetje, ob tem pa je zbolel za neozdravljivo boleznijo sklerozo multipleks in ni v stanju opravljati kakršnegakoli družbeno koristnega dela, saj je tako rekoč nepokreten, ugovoru pa je priložil tudi diagnozo specialista in odločbo centra za socialno delo. Prvostopno sodišče pa je z izpodbijanim sklepom pod opr. št. PRuz , z dne, ugovor storilca zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora zavrnilo.

Proti sklepu o zavrnitvi ugovora kot neutemeljenega z dne se je pravočasno pritožil storilec in v pritožbi navedel identične pritožbene razloge kot v ugovoru zoper sklep o določitvi uklonilnega zapora, pri tem pa še dodal, naj mu sodišče pojasni, ali mora zaradi tega 30 dni v zapor in če je prostor prilagojen za invalida z njegovo kategorijo bolezni, saj potrebuje še nekoga, ki bo skrbel zanj kot tudi, da je glede plačila v fazi pridobivanja invalidske pokojnine in ko bo zadeva urejena, bo kazen tudi poravnal. Pritožba je utemeljena.

Določilo prvega odstavka 19. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) med drugim določa, da se storilca, ki deloma ali v celoti ne plača globe v določenem roku, prisili k plačilu tako, da se mu določi uklonilni zapor, vendar besedila tega prvega odstavka ni mogoče razlagati tako, da bi bil uklonilni zapor obligatoren v vseh primerih, ko globa ni plačana, saj smoter določitve uklonilnega zapora ne more biti nasilje nad posameznikom, za katerega ni mogoče pričakovati uspešnosti prisilne izterjave. Zato določitev uklonilnega zapora ne sledi avtomatično neplačilu globe v določenem roku po pravnomočnosti odločbe oziroma sodbe, temveč ga vselej določi sodišče ali po uradni dolžnosti ali na predlog prekrškovnega organa šele potem, ko presodi upravičenost uklonilnega zapora v konkretnem primeru. Zato sodišče ne preizkuša samo enega pogoja za odreditev uklonilnega zapora, to je neplačilo dolga, temveč presodi tudi druge pogoje, ki ne dovoljujejo prisiljevanja k plačilu z uklonilnim zaporom posebej, če je sodišče s temi okoliščinami seznanjeno. Ker gre torej za presojo sodišča ali je prisiljevanje sploh upravičeno glede na nezmožnost storilca odzvati se zahtevi po plačevanju globe, kot smotru uklonilnega zapora, mora sodišče te okoliščine pred odločitvijo tudi raziskati tako, da je mogoča presoja utemeljenosti določitve uklonilnega zapora.

V obravnavani zadevi je bilo prvostopno sodišče z navedbami v ugovoru storilca zoper določitev uklonilnega zapora seznanjeno z dejstvom, da je storilec zbolel za neozdravljivo boleznijo sklerozo multipleks, za kar je storilec priložil tudi zdravstveno dokumentacijo, ter je tem njegovim navedbam tudi verjelo, kakor to izhaja iz izpodbijanega sklepa, ter je ugovor zoper obdolženega zavrnilo zgolj iz razloga, ker obdolženi izrečene globe ni plačal v določenem roku, ne da bi raziskalo vse okoliščine v obravnavani zadevi (ali ima obdolženi kakšno drugo premoženje za plačilo globe, ali se je njegovo zdravstveno stanje močno poslabšalo od časa storitve prekrška, ali obdolženi potrebuje nujno zdravstveno pomoč ali tujo oskrbo in podobno), zato se pritožbenemu sodišču poraja utemeljen dvom glede zmožnosti storilca sploh odzvati se zahtevi po plačevanju globe, kot smotru uklonilnega zapora.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s petim odstavkom 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 ugodilo pritožbi storilca in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, ter ga vrnilo v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje z ustreznimi poizvedbami pri lečečih zdravnikih oziroma zdravstvenih in drugih ustanovah raziskalo in preverilo zdravstveno stanje storilca, kot tudi njegovo celotno premoženjsko stanje, na kar bo ponovno ocenilo ali sploh obstajajo pogoji za določitev uklonilnega zapora.