Jedro

Ker je bil oče tožeče stranke po demobilizaciji ubit s strani oficirja jugoslovanske kraljeve vojske (23. aprila 1941), se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ta smrt ni posledica okoliščin, ki bi bile glede na zakonsko določbo (8. odstavek 2. člena ZZVN) relevantne za priznanje uveljavljanega statusa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.3.2001, s katero je ta v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote NM z dne 28.9.2000. Prvostopenjski organ je tožniku priznal status žrtve vojnega nasilja kot otroku ubitega starša. Tožena stranka je odločbo organa prve stopnje odpravila ter zavrnila zahtevek, ker je presodila, da tožnikov oče ni izgubil življenja v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, prav tako pa ni izgubil življenja zaradi sodelovanja z NOB ali kot talec. Iz dokumentov v spisu namreč izhaja, da je tožnikov oče umrl za posledicami strelne rane dne 23.4.1941, ki mu jo je prizadejal starojugoslovanski oficir.

Prvostopenjsko sodišče se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja iz 8. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00 in 1/01, dalje ZZVN). Nesporno je namreč, da je smrt tožnikovega očeta posledica strelne rane, ko ga je po vrnitvi iz starojugoslovanske vojske na poti v N.m. obstrelil starojugoslovanski oficir. Pritrdilo je toženi stranki, da tožnikov oče ob smrti ni bil izpostavljen nobenemu izmed prisilnih ukrepov okupatorja iz 2. člena ZZVN, niti ni izgubil življenja zaradi sodelovanja z NOB ali kot talec, kar je kvalifikatorna okoliščina za priznanje uveljavljanega statusa, ki ga tožniku zato ni mogoče priznati.

Zoper tako odločitev je tožnik vložil pritožbo. Navaja, da je bil njegov oče ustreljen 23.4.1941 kot žrtev agresije starojugoslovanskega oficirja, ki je bil po rodu Srb. Ker se je v takratni Jugoslaviji vojna začela 6.4.1941 z napadom na Beograd, je ta srbski oficir izkazal svojo agresijo nad ljudmi in jih streljal kot talce. Navaja, da so njegovega očeta že leta 1950 šteli med žrtve vojnega nasilja, saj je bila njegovi ženi podeljena spomenica žrtev vojnega nasilja s strani krajevnega odbora ZB S., vendar takrat nista dobila nobenega materialnega nadomestila. Meni, da se očetov status žrtve vojnega nasilja ne more spreminjati za nazaj. Ker je bil oče nedvomno ubit v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, smiselno predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi navaja sodišče prve stopnje za svojo odločitev, so v skladu s podatki upravnega spisa in imajo podlago v določbah ZZVN, ki so veljale v času odločanja tožene stranke v revizijskem postopku. Podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja otroku ubitega starša so določbe 8. odstavka 2. člena ZZVN. Ta kot kriterij za priznanje statusa določa smrt enega od staršev, pri čemer pa je morala smrt nastopiti v točno določenih okoliščinah. V zvezi s tem je takrat veljavni 8. odstavek 2. člena ZZVN določal, da gre status žrtve vojnega nasilja le otroku, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB, ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja oziroma je bil ubit kot talec. Glede na nesporno dejansko stanje, da je bil tožnikov oče po demobilizaciji ustreljen s strani oficirja jugoslovanske kraljeve vojske, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišče prve stopnje, da smrt tožnikovega očeta ni posledica okoliščin, ki bi bile glede na navedeno zakonsko določbo relevantne za priznanje uveljavljanega statusa. Tožnikov oče namreč ni bil ubit zaradi sodelovanja z NOB, saj se je po zgodovinskih podatkih organiziran odpor proti okupatorju na ozemlju Slovenije začel šele 27.4.1941, torej 4 dni po smrti očeta. Tudi smrt v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja glede na tako dejansko stanje ni izkazana, saj se nad tožnikovim očetom v času smrti ni izvajalo nasilje v smislu ZZVN. Sodišče pa ni moglo slediti pavšalnim ugovorom v pritožbi, da je bil tožnikov oče s strani starojugoslovanskega oficirja ubit kot talec. Kot talce je namreč potrebno šteti tiste osebe, ki jih je okupator sam ali po svojih pomagačih ustrelil kot povračilni ukrep za napade na svoje enote, takih okoliščin pa tožnik ne zatrjuje. Neutemeljeno pa tožnik tudi ugovarja, da je upravičen do uveljavljanega statusa, ker se je njegov oče že leta 1950 štel med žrtve vojnega nasilja. ZZVN namreč nima določb, po katerih bi bilo mogoče posameznikom priznati status in pravice žrtve vojnega nasilja zgolj na podlagi statusa, ki jim je bil priznan po drugih zakonih.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi, zaradi katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.