Jedro

Odgovornost za škodo, katere vzrok je neurejenost smučišča, je praviloma krivdna. Tveganje, ki izhaja iz smučanja samega, prevzame nase smučar. Upravljalec smučišča pa je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi neizpolnitve zahtev, ki mu jih nalaga zakon. V obravnavanem primeru je do nesreče prišlo na nezahtevnem smučišču, namenjenem tudi otrokom in slabšim smučarjem. Takega smučišča ni mogoče šteti za nevarno stvar, zaradi katere bi bil upravljalec objektivno odgovoren. Nevarno je bilo tožnikovo smučanje. Za svoje ravnanje pa odgovarja tožnik sam. Tožbeni zahtevek je bil zato zavrnjen na podlagi pravilne uporabe materialnega prava (21.čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih in 154.čl. ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v zneskih 345.000,00 SIT in 16.500,00 SIT. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 2.1.1992 poškodoval pri smučanju na S. Za nesrečo pa je odgovoren sam, ker se ni smučal tako, kot mu nalaga Zakon o varnosti na javnih smučiščih. Prvi toženi stranki kot upravljalcu smučišča ni mogoče očitati kršitev tega zakona. Sodišče ni sprejelo tožnikovih trditev o tem, da je bilo smučišče ledeno in grbinasto. Ugotovilo je, da je do nesreče prišlo na lahkem smučišču, da grbine niso ogrožale varnosti smučanja in da smučišče ni bilo ledeno, bile pa so trde zdrsne ploskve. Tožnik je smučišče poznal, znane so mu bile tudi razmere tega dne. Stranski intervenient J. N. je stal na nepreglednem delu smučišča in s tem tudi sam prispeval k nesreči, v kateri se je tožnik zaletel vanj.

Proti tej sodbi sta se pritožila tožeča stranka in stranski intervenient. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je stališče, da je odgovornost upravljalca smučišč praviloma krivdna, le v izjemnih okoliščinah, ki pa v obravnavani zadevi niso podane, je objektivna. Potrdilo je ugotovitev, da prva tožena stranka ni ravnala v nasprotju z obveznostmi, ki ji jih nalaga Zakon o varnosti na javnih smučiščih, da pa tožnik ni smučal tako, kot mu nalaga ta zakon in se je zato zaletel v stranskega intervenienta.

Proti tej sodbi vlaga revizijo stranski intervenient. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da smučišče ni bilo ne urejeno ne označeno, da so bile velike grbine in ledene ploskve, da je tožnik prismučal po zahtevni progi, ki se zliva z drugo, po kateri je prišel intervenient, ki je stal ob robu proge in čakal na sina. Tožnik je izgubil kontrolo nad smučmi zaradi ledene ploskve. Meni, da je upravljalec smučišč objektivno odškodninsko odgovoren. Navaja, da je nevarna združitev dveh prog, od katerih se po eni vozi hitro, po drugi pa počasi. Našteva dolžnosti upravljalca smučišča, ki jih določa zakon in meni, da jih tožena stranka ni izpolnila. Predlaga, da se postopek dopolni z ogledom in rekonstrukcijo dogodka.

Na revizijo je odgovorila tožeča stranka, ki soglaša z revizijskimi navedbami in predlogi stranskega intervenienta.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Smučanje je šport, za katerega je značilno gibanje po različno strmih pobočjih, po različni in lahko tudi spremenljivi snežni podlagi in z različnimi, tudi velikimi hitrostmi. Zaradi teh splošnih značilnosti je povezano z določenim tveganjem za smučarja samega in za druge. Zato ne zahteva samo znanja in ustreznih telesnih sposobnosti, ampak tudi upoštevanje pravil, ki jih določa 21.čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur.l. SRS št. 16/77), in ki se vsebinsko skladajo s pravili mednarodne smučarske zveze. Urejena smučišča smučanje olajšajo in prispevajo k zmanjšanju nevarnosti. Da bi služila temu namenu, morajo izpolnjevati določene pogoje, ki jih določa isti zakon. Upravljalec smučišča je odškodninsko odgovoren, če pride do škode zaradi kršitev njemu naloženih obveznosti. Ne more pa odgovarjati za škodo, ki jo s kršitvijo pravil varnosti na smučiščih povzročijo smučarji sebi in drugim, kadar gre za kršitve, ki jih ne more preprečiti. Za tak primer gre v obravnavani zadevi. Ugotovljeno je, da je tožnik vozil hitro in je prismučal preko prelomnice, ki je preprečevala preglednost, tako da se je zaletel v stranskega intervenienta, ki je stal na nepreglednem delu smučišča. S tem sta oba kršila predpise o varnosti na smučišču: tožnik določbo 4. alinee, stranski intervenient pa določbo 3. alinee tretjega odstavka 21.čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih. Tožnik je s svojim smučanjem ogrožal druge, intervenient pa se je zadrževal na nepreglednem delu smučišča. Vse to je ugotovljeno v postopku na prvi in drugi stopnji. Obe sodbi ugotavljata dejansko stanje na podlagi izčrpne dokazne ocene. Ugotovljena dejstva so podlaga tudi za revizijsko odločanje. Na revizijski stopnji ni mogoče preverjati pravilnosti dejanskih ugotovitev (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato se revizijsko sodišče ne ukvarja z dokazno oceno in tudi ne more odločati o novih dokazih, predlaganih v reviziji. To je potrebno poudariti, ker revident prikazuje dejansko stanje drugače od tistega, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, se zavzema za ponovno oceno dokazov in celo predlaga nove dokaze.

V zvezi s stališčem, da zadene odgovornost za nesrečo oba udeležena smučarja, je pomembna še ugotovitev, da je tožnik poznal smučišče na S., ker se je tam že prej večkrat smučal, in da so mu bile znane tudi razmere na smučišču tistega dne, ko je prišlo do nesreče, ker je pred tem že nekajkrat prevozil progo. Zato za njega stanje na smučišču ni predstavljalo presenečenja. S stanjem, kakršno je bilo, bi moral računati in temu prilagoditi svoje smučanje. Ker tega ni storil, ne more prevaliti odgovornosti za svojo neprevidnost na toženo stranko. Ta je izpolnila svoje obveznosti po Zakonu o varnosti na javnih smučiščih, saj je bilo ugotovljeno, da je bilo smučišče primerno urejeno in označeno. Revizija, ki zatrjuje drugače, s tem posega v ugotovljeno dejansko stanje.

Pravno zmotno je revidentovo stališče, da je v obravnavanem primeru odgovornost prve tožene stranke objektivna. Odgovornost za škodo, katere vzrok je neurejenost smučišča, je praviloma krivdna. Tveganje, ki izhaja iz smučanja samega, prevzame nase smučar. Upravljalec smučišča pa je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi neizpolnitve zahtev, ki mu jih nalaga zakon. V obravnavanem primeru je do nesreče prišlo na nezahtevnem smučišču, namenjenem tudi otrokom in slabšim smučarjem. Takega smučišča ni mogoče šteti za nevarno stvar, zaradi katere bi bil upravljalec objektivno odgovoren. Nevarno je bilo tožnikovo smučanje. Za svoje ravnanje pa odgovarja tožnik sam.

Tožbeni zahtevek je bil zato zavrnjen na podlagi pravilne uporabe materialnega prava (21.čl. Zakona o varnosti na javnih smučiščih in 154.čl. ZOR).

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo stranskega intervenienta kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).