Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je v tej fazi postopka verjetnost, da je obdolženec uporabljal telefon med vožnjo, vendarle večja od verjetnosti, da ga ni, in je tudi v tem delu utemeljen sum podan. Po pregledu zavarovanih podatkov oziroma komunikacije je bilo namreč ugotovljeno, da je obdolženec tega dne, ko se je prometna nesreča zgodila ob 10.16.21 uri, na mobilno aplikacijo WhatsApp ob 10.16.04 uri prejel SMS sporočilo, ob 10.16.23 uri drugo SMS sporočilo in ob 10.16.37 uri tretje sporočilo o zgrešenem klicu ter ob 10.16.37 še dohodni klic preko aplikacije WhatsApp, z zabeleženim časom trajanja 00.00.00 sekund, vse navedeno z iste številke. Ob 10.16.40 pa še dohodni klic z druge številke, prav tako z zabeleženim časom trajanja 00.00.00. Ugotovljeno je bilo tudi, da se je v kritičnem času na telefonu izvajal program YouTube, telefon pa je bil kritičnega časa preko Bluetootha povezan z napravo „ERGO BT-801,“ pri čemer gre za brezžične slušalke modela BT-801. Iz zbranih obvestilih od A. A. je še razbrati, da je ta po trčenju obdolžencu, ki je ostal ukleščen v vozilu, izročil njegov mobilni telefon, za katerega je B. B. prosil in ga je videl na cesti približno deset metrov naprej od vozila. Ob navedenem je tudi po oceni drugostopenjskega sodišča verjetnost, da je obdolženec neposredno pred prometno nesrečo uporabljal mobilni telefon (četudi naj bi bila sporočila neprebrana, vendarle pa vidna na ekranu telefona), večja od verjetnosti, da ga ni, in je očitek „uporabe telefona med vožnjo“ dovolj konkretiziran, tega pa tudi pritožbene navedbe niso omajale ali ovrgle, zlasti ob obdolžencu hkrati očitani kršitvi prvega odstavka 45. člena ZPrCP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju obdolžencu B. B. podaljšal pripor za en mesec, tj. do vključno dne 30. 9. 2025 do 15.00 ure, iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sklep so se pritožili zagovorniki obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve ustavne pravice do osebne svobode. Predlagali so, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi, podredno pa, da se nadomesti z milejšim ukrepom.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V izpodbijanem sklepu o podaljšanju pripora v fazi preiskave je podrobno povzeta vsebina doslej zbranih dokazov, ki utemeljujejo obstoj utemeljenega suma izvršitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, in navedene konkretne okoliščine, ki pri obdolžencu utemeljujejo obstoj pripornega razloga begosumnosti ter izkazano sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije. Tovrstnih ugotovitev niti pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj.

5.V zvezi z obstojem utemeljenega suma je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da ta izhaja iz sicer še ne pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave (slednji je v fazi odločanja drugostopenjskega sodišča že pravnomočen) in vseh dokazov, na katerih ta temelji, torej iz doslej zbranih dokazov policije v predkazenskem postopku. Zagovornik v pritožbi navede, da utemeljen sum ni podan, saj ni zadostno dokazan zakonski znak malomarnosti. Poleg tega pa, da obdolženec med vožnjo ni uporabljal mobilnih naprav (telefona, slušalk). Noben izsledek iz obdolženčevega telefona po mnenju obrambe namreč ne prikazuje, da bi aktivno uporabljal telefon, SMS sporočila pa so bila pred trčenjem neprebrana. Zgolj dejstvo, da je obdolženec zaprosil A. A. za izročitev telefona po prometni nesreči, pa ni zadosten dokaz, da je obdolženec res uporabljal telefon v kritičnem času, pri čemer bi bilo potrebno ugotoviti oziroma izkazati aktivnost, ki pomeni izkoriščanje ene ali več funkcij te naprave, nato pa konkretizirati še, na kaj je ugotovljeni način uporabe mobilnega telefona v konkretnem primeru vplival (na voznikovo slušno zaznavanje, na voznikovo vidno zaznavanje ali na njegovo zmožnost obvladovanja vozila).

6.Pritožbeno sodišče glede tega ugotavlja, da se utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje, ne nanaša zgolj na očitek kršitve 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), temveč se obdolžencu očita tudi, da ni ravnal s potrebno pazljivostjo ter v nasprotju s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP hitrosti in načina vožnje ni prilagodil prometnim razmeram tako, da bi vozilo lahko ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval. Zaradi nezadostne pozornosti na razmere na cesti (kljub temu, da je bilo na relaciji med Slovensko Bistrico in Slovenskimi Konjicami, ki jo je prevozil pred mestom prometne nesreče, na odstavnem pasu postavljeno priklopno vozilo vzdrževalca avtocest DARS s spremenljivo prometno signalizacijo s svetlobnima znakoma „Prometni zastoj čez 2,5 km“ in prometnim znakom za omejitev hitrosti na 100 km/h) naj ne bi pravočasno zaznal stoječe kolone vozil pred seboj in je brez zaviranja, tj. ob zgolj manjšem manevru zavijanja v levo tik pred trčenjem, s sprednjim desnim delom vozila trčil v zadnji levi del priklopnega vozila. Tovrstnih zaključkov obramba niti ne izpodbija. V vsakem primeru se obdolžencu torej ne očita zgolj to, da bi med vožnjo uporabljal telefon, saj je predmet očitka tudi neprilagoditev hitrosti vožnje (kršitev 45. člena ZPrCP).

7.Kljub temu pa je po oceni pritožbenega sodišča v tej fazi postopka verjetnost, da je obdolženec uporabljal telefon med vožnjo, vendarle večja od verjetnosti, da ga ni in je tudi v tem delu utemeljen sum podan. Po pregledu zavarovanih podatkov oziroma komunikacije je bilo namreč ugotovljeno, da je obdolženec tega dne, ko se je prometna nesreča zgodila ob 10.16.21 uri, na mobilno aplikacijo WhatsApp ob 10.16.04 uri prejel SMS sporočilo, ob 10.16.23 uri drugo SMS sporočilo in ob 10.16.37 uri tretje sporočilo o zgrešenem klicu ter ob 10.16.37 še dohodni klic preko aplikacije WhatsApp, z zabeleženim časom trajanja 00.00.00 sekund, vse navedeno z iste številke. Ob 10.16.40 pa še dohodni klic z druge številke, prav tako z zabeleženim časom trajanja 00.00.00. Ugotovljeno je bilo tudi, da se je v kritičnem času na telefonu izvajal program YouTube, telefon pa je bil kritičnega časa preko Bluetootha povezan z napravo „ERGO BT-801,“ pri čemer gre za brezžične slušalke modela BT-801. Iz zbranih obvestilih od A. A. je še razbrati, da je ta po trčenju obdolžencu, ki je ostal ukleščen v vozilu, izročil njegov mobilni telefon, za katerega je B. B. prosil in ga je videl na cesti približno deset metrov naprej od vozila. Ob navedenem je tudi po oceni drugostopenjskega sodišča verjetnost, da je obdolženec neposredno pred prometno nesrečo uporabljal mobilni telefon (četudi naj bi bila sporočila neprebrana, vendarle pa vidna na ekranu telefona), večja od verjetnosti, da ga ni, in je očitek „uporabe telefona med vožnjo“ dovolj konkretiziran, tega pa tudi pritožbene navedbe niso omajale ali ovrgle, zlasti ob obdolžencu hkrati očitani kršitvi prvega odstavka 45. člena ZPrCP.

8.Prav tako ni nobenega dvoma, da je v tej fazi podan tudi utemeljen sum, da je obdolženec deloval s krivdno obliko malomarnosti. V obravnavani zadevi namreč ne gre za vprašanje, ali je obdolžencu dokazana krivda (katera koli oblika krivde) za očitano kaznivo dejanje, ampak za vprašanje, ali je podan utemeljen sum, da ga je izvršil. Pritožba sicer izpostavi, da se je obdolženec poskušal trku po svojih največjih sposobnostih izogniti. Vendar pa iz spisovnega gradiva izhaja, da ni pravočasno zaznal stoječe kolone vozil pred seboj in je brez zaviranja, ob zgolj manjšem manevru zavijanja v levo, trčil v zadnji levi del priklopnega vozila. Glede na to je utemeljen sum v tej fazi podan, obdolženčev morebitni zagovor pa bo lahko predmet nadaljnjega postopka.

9.Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan priporni razlog begosumnosti. Razlogom, navedenim v točki 7, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jim nima kaj dodati. Pritožba pa z neosnovano trditvijo, da ni izkazane subjektivne okoliščine, ki bi kazala na begosumnost, in da ni dovolj zgolj objektivna okoliščina predpisane kazni, ne more uspeti. Ni namreč točno, da je sodišče sklepalo o begosumnosti obdolženca zgolj na podlagi tega, da je tujec. Poleg tega je na begosumnost sklepalo tudi na podlagi okoliščin: (-) da v Ukrajini prebiva s svojo družino s tremi otroki, (-) da v Republiki Sloveniji (RS) nima prijavljenega ne stalnega niti začasnega prebivališča, tukaj tudi nima družine, premoženja in ne zaposlitve niti dovoljenja za prebivanje ali delovnega dovoljenja, (-) da se je na ozemlju RS nahajal zgolj v tranzitu (prevoz ukrajinskih državljank) ter (-) da mu tukaj grozi kazen zapora do osmih let. Na podlagi vsega navedenega pa je sodišče povsem utemeljeno sklepalo, da bi obdolženec na prostosti lahko pobegnil v Ukrajino ali kam drugam v tujino ter s tem onemogočil uspešno izvedbo in dokončanje predmetnega kazenskega postopka.

10.Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor, četudi predstavlja najhujši poseg v osebno svobodo, neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep. Pritožba se povsem nesubstancirano zavzema za odreditev milejših ukrepov, pri čemer niti ne konkretizira, kateri od milejših ukrepov, ki jih predvideva ZKP, bi sploh lahko prišel v poštev (obdolženec v RS niti nima prijavljenega bivališča). Prvo sodišče je povsem pravilno obrazložilo, da pri obdolžencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega omejevalnega ukrepa, saj z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči cilja, tj. uspešne izvedbe kazenskega postopka. Ne nazadnje je v presoji sodišča, da je pripor edini ukrep, ki pride v poštev, vsebovana tudi presoja, da ni mogoče odrediti katerega od milejših ukrepov. Ob tem pa po ustaljeni sodni praksi pri priporu, ki je odrejen iz razloga begosumnosti, sploh ni treba presojati sorazmernosti v ožjem pomenu, torej tehtati med nevarnostjo pobega obtoženca in posegom v njegovo pravico do osebne svobode. Zatrjevana kršitev ustavne pravice do osebne svobode (19. člen US RS) tako ni podana.

11.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornikov niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 205, 205/2 Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 35, 45

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.