Jedro

Ravnanje policistov ob škodnem dogodku ni bilo protipravno. Tožnik je utrpel poškodbe na obrazu med uporabo prisilnih sredstev ob prijetju, in sicer zaradi dveh ali treh udarcev policista z roko, s pestjo ali komolcem, vendar so bili ti udarci policista nenamerni, način izvedbe strokovnih prijemov (davljenje in ključ na komolcu s podiranjem na tla) pa glede na okoliščine konkretnega primera zakonit in sorazmeren, tako da policijska pooblastila niso bila prekoračena. Izvedba prisilnih ukrepov je bila nujna za dosego cilja – tožnikovo prijetje, saj je obstajal sum, da sodeluje pri vlamljanju in poškodovanju vrtnih ut.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 229,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna drugemu stranskemu intervenientu povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 2. 2013 do plačila in za povrnitev stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povrnitev 2.716,07 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženki (II. točka izreka), 148 EUR pravdnih stroškov prvemu stranskemu intervenientu (III. točka izreka) in 1.578,60 EUR pravdnih stroškov drugemu stranskemu intervenientu (IV. točka izreka).

2. Tožnik je zoper sodbo vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja, da mora policist glede na zakonodajo in pravila stroke osebo najprej opozoriti in šele nato zoper njo uporabiti prisilna sredstva. Izpostavlja neskladja in nelogičnosti v izpovedbah policistov A. A. (drugi stranski intervenient) in B. B. glede tega, kakšna je bila njuna smer hoje in oddaljenost, kaj sta slišala in kolikokrat je A. A. rekel »stoj policija«. Policist A. A. je ravnal v nasprotju z 32. členom Pravilnika o policijskih pooblastilih (v nadaljevanju: Pravilnik), saj je tožnika in njegovega prijatelja C. C. čakal v zasedi in ju je brez opozorila ali kakršnegakoli navodila napadel, medtem ko sta se zgolj pogovarjala. Takšno ravnanje policista je protipravno. Sodišče bi najprej moralo oceniti skladnost izpovedb vsakega policista posebej. Prav tako ne bi smelo slediti priči D. D. glede izrečenega opozorila, saj ta priča ni neodvisna in ni bila v neposredni bližini. Ne držijo navedbe A. A., da naj bi pričela tožnik in C. C. bežati, ko naj bi A. A. rekel »stoj policija, kdo sta«. Tega opozorila A. A. ni izrekel, nadalje pa tudi ni življenjsko logična njegova izpovedba o zadržanju obeh fantov in celo izvedbi prijema davljenja na tožniku. Tožnik ni videl, da je A. A. policist; v temi bi se lahko kdorkoli predstavljal za policista. Sodišče je zmotno ugotovilo, da se je tožnik upiral. To ni zavedeno v policijski dokumentaciji, kot tudi ne rana na ustnici A. A. Ni mogoče, da bi A. A. hkrati davil tožnika in držal za roko C. C., hkrati pa še vzklikal »stoj policija«. Le pri izvajanju strokovnega prijema ni moglo priti do poškodbe tožnikovega nosu. Glede na izpovedbo izvedenca za borilne veščine je povsem mogoče, da je A. A. udaril tožnika pred izvajanjem strokovnega prijema. Sodišče se do tega ni opredelilo, kot tudi ne do okoliščin, da je do dogodka prišlo v temi in da A. A. ni bil usposobljen za izvajanje strokovnih prijemov v temi. Sodišče bi moralo upoštevati izpovedbo izvedenca za borilne veščine glede reagiranja v temi in glede oživitve prvinskih instinktov. Ker policist ni bil strokovno usposobljen za izvajanje strokovnih prijemov v temi, je uporabil prekomerno silo in njegovo ravnanje ni bilo zakonito. V temi se A. A. sploh ni mogel prepričati, ali gre ravno za osebe, ki so vlamljale v ute. S strani tožnika ni bilo nikakršnega upiranja, zato izvajanje strokovnih prijemov nad njim ne bi bilo potrebno. Pa tudi sicer je bil ukrep nesorazmeren. Napačna je ocena sodišča, da ni logično, da bi C. C. samo stal in gledal. Splošno znano je, da ljudje v šoku pogosto obstojijo. Da je C. C. samo stal in gledal, kaže na to, da se A. A. ni predstavil kot policist. V obravnavanem primeru gre za grobo prekoračitev policijskih pooblastil. Kršena je bila tožnikova ustavna pravica do osebnega dostojanstva. Sodišče ne bi smelo opreti sodbe na oceno sodnega izvedenca za borilne veščine, da so bili ukrepi uporabljeni v mejah sorazmernosti. Izvedenec le pove strokovno plat, medtem ko sodi sodišče. Sodišče ni natančno ocenilo verodostojnosti izpovedb vseh zaslišanih, upoštevati bi moralo celoten način izpovedovanja. Glede na izpovedbo A. A. na seji Senata za reševanje pritožb ne drži, kar je navedel izvedenec za borilne veščine o različnih fazah strokovnih prijemov (strokovna prijema nista bila izvedena v zaporednih fazah). Glede na navedeno A. A. tožnika ni poškodoval pri izvajanju strokovnih prijemov, temveč z udarcem. Na seji Senata za reševanje pritožb je tudi sam priznal, da prijemi niso bili izvedeni strokovno. Sodišče bi natančno ocenilo verodostojnost izpovedb, če bi presodilo njihovo verodostojnost tudi s primerjavo z izjavami v kazenskem postopku oziroma v postopku notranjega nadzora pri policiji, pa tega ni storilo, zato je dokazna ocena nepopolna in površna. Podan je dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je pomanjkljivo in enostransko povzelo izvedene dokaze, medtem ko se do izpovedb tožnika in njegovih prič ni v ničemer opredelilo oziroma ni ocenilo verodostojnosti prič. Neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je pripeljalo do absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne zadosti zahtevam po obrazloženosti. Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Vztraja pri svoji zahtevi za povrnitev separatnih stroškov. Tožnik je namreč tožbo vložil že 24. 2. 2015, toženka pa je listine iz kazenskega spisa pridobila šele 1. 3. 2017, čeprav iz odgovora na tožbo z dne 1. 7. 2015 izhaja, da je bila že tedaj obveščena o kazenskem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženki in obema stranskima intervenientoma pa naloži v plačilo njegove celotne pravdne stroške, vključno s pritožbenimi. Podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Toženka in drugi stranski intervenient sta vložila pravočasna odgovora na pritožbo, v katerih argumentirano nasprotujeta pritožbenim navedbam. Oba pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno, tožniku pa naloži v plačilo njune stroške odgovora na pritožbo. Toženka zahteva tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od navedenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdi od toženke (države) zahteva povrnitev nepremoženjske škode na podlagi prvega odstavka 26. člena Ustave RS (URS) ter 148. in 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Trdi, da so mu poškodbe (zlom nosnih kosti ter več udarnin v predelu desne strani obraza) nastale zaradi nezakonitega ravnanja policista (drugega stranskega intervenienta), ki je prekoračil svoja pooblastila, ko je brez predhodnega opozorila in identifikacije skočil iz zasede, ga napadel in mu zadal več udarcev v glavo, kasneje pa mu policisti na policijski postaji tudi niso ponudili ustrezne zdravniške oskrbe.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedbi obsežnega dokaznega postopka zaključilo, da ravnanje policistov ob škodnem dogodku ni bilo protipravno. Verjelo je sicer tožniku, da je poškodbe na obrazu utrpel med uporabo prisilnih sredstev ob prijetju, in sicer zaradi dveh ali treh udarcev policista A. A. z roko, s pestjo ali komolcem, vendar pa je obenem ocenilo, da so bili ti udarci policista nenamerni, način izvedbe strokovnih prijemov (davljenje in ključ na komolcu s podiranjem na tla) pa glede na okoliščine konkretnega primera zakonit in sorazmeren, tako da policijska pooblastila niso bila prekoračena. Izvedba prisilnih ukrepov je bila nujna za dosego cilja – tožnikovo prijetje, saj je obstajal sum, da sodeluje pri vlamljanju in poškodovanju vrtnih ut na vrtičkih. Poleg tega se tožnik ni pokoril ukazu policista, da se ustavi, ampak je skušal pobegniti in se je med izvedbo prisilnih ukrepov ves čas zelo aktivno upiral vse do vklenitve. Zaradi tožnikovega silovitega upiranja in teme je prišlo do večje uporabe sile in do nenadzorovanih gibov tako s strani policista kot s strani tožnika. Glede zdravniške pomoči na policijski postaji je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku ponujena, vendar jo je odklonil. Ravnanja policistov, ki so tožnika kljub ugotovljenim poškodbam pridržali, sodišče prve stopnje ni ocenilo za protipravno, dodalo pa je še, da tožnik niti ne uveljavlja škode iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je ta izjemno temeljita in poglobljena. Sodišče prve stopnje je logično in življenjsko prepričljivo obrazložilo dokazne zaključke glede vseh pravno odločilnih dejstev. Argumentirano, jasno in pregledno se je opredelilo do ključnih nasprotij in neskladij med izpovedbami tožnika in zaslišanih prič, do vsebine izvedenskih mnenj izvedenca medicinske stroke in izvedenca za borilne veščine ter do številnih listinskih dokazov. Nikakor ne drži, da je dokazna ocena v sodbi površna in pomanjkljiva, zaradi česar naj bi neupoštevanje metodološkega napotka iz 8. člena ZPP prešlo že v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba bi težko vsebovala bolj skrbno, kritično in izčrpno dokazno oceno (ta obsega kar dobrih 21 od 30 strani sodbe). Pritožbena kritika, ki vztraja pri tožnikovi verziji škodnega dogodka ter pri tem izpostavlja zlasti posamezne razlike v izpovedbah zaslišanih in njihovo neverodostojnost, zato ne vzbuja dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje.

8. Neskladja v izpovedbah policistov A. A. in B. B. niso takšna, da bi postavljala pod vprašaj njuno verodostojnost. Glede na to, da sta se njuna smer hoje in oddaljenost na vrtičkih kritičnega večera spreminjali, ni nelogično, da je A. A. enkrat med zaslišanjem izpovedoval o njuni hoji vštric, drugič pa, da je B. B. hodil pred njim. Tudi glede tega, kaj sta slišala, se izpovedbi policistov bistveno ne razlikujeta. Oba sta slišala več različnih, prepletajočih se zvokov (razbijanje, ropot in govorjenje), ki so prihajali iz različnih smeri, zaradi česar sta se tudi ločila drug od drugega in šla vsak v svojo smer, da bi prijela neznance, ki so delali škodo po vrtnih utah.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo izpovedbi policista A. A., da je pred prijetjem tožnika in C. C. izrekel opozorilo »stoj (ali stop) policija, kdo sta«,1 saj sta to potrdili dve priči (drugi policist B. B. in D. D.), poleg tega pa je njegov opis dogodka prepričljivejši od tožnikovega. Izpovedba tožnika, da si je po nenadnem napadu policista A. A. le pokril obraz in stal na mestu, ne zveni življenjsko prepričljivo. Enako ne izpovedba C. C., da je samo stal pri miru in (v temi) gledal, kako policist A. A. tepe tožnika.2 Sploh glede na to, da sta tožnik in C. C. priznala, da sta predhodno sodelovala pri vdiranju v vrtne ute in njihovemu poškodovanju. Zato je veliko bolj logično, da sta se zavedala, da sta počela nekaj prepovedanega ter da sta poskušala ubežati. Ko ju je policist A. A. ujel in zadržal, pa sta se oba aktivno branila. Če bi tožnik ob "napadu“ policista le mirno stal na mestu in imel z rokami pokrit obraz, mu poškodbe ne bi nastale prav tam in tudi izvedba dveh strokovnih prijemov s strani policista ne bi bila potrebna. Na aktivni odpor tožnika ob kontaktu s policistom kaže tudi manjša poškodba na ustnicah policista A. A. (potrjena z njegovo izpovedbo in izpovedbo policista B. B. ter uradnim zaznamkom o sprejemu ovadbe pod B14) ter tožnikova izpovedba, da sta pred vklenitvijo oba s policistom skupaj padla po tleh (list. 171) in da je ob vklenitvi ležal z za glavo zagozdeno majico (list. 157).3 Nenazadnje tudi izvedenec medicinske stroke ni ugotovil, da bi bile tožniku poškodbe prizadejane z najmanj pet zaporednimi udarci, kot je izpovedal tožnik (list. 156, 158), temveč so mu nastale le z dvema ali s tremi udarci, ki pa so (glede na zaslišanje izvedenca za borilne veščine) lahko bili zgolj posledica njegove aktivne obrambe v temi.

10. Ni najti prepričljivih razlogov, zakaj bi bila priča D. D. neverodostojna. Ne gre za pričo, ki bi bila sama neposredno oškodovana s kaznivimi dejanji tistega večera (škoda ni nastala niti njegovi (sedaj bivši) tašči, ki je zaznala neobičajen hrup in vlamljanje v vrtne ute). Poleg tega njegova oddaljenost približno 50 m od izrečenega opozorila policista tudi ni bila tolikšna, da opozorilo zanj ne bi moglo biti slišno, sploh glede na to, da je napeto spremljal dogajanje v temi.

11. Sodišče prve stopnje je natančno ocenilo verodostojnost izpovedb zaslišanih. Glede na predlagana zaslišanja tožnika in drugih prič ter upoštevaje načelo neposrednosti se je zlasti oprlo na vsebino izpovedb v predmetnem postopku, opravilo pa je tudi primerjavo izpovedb zaslišanih z njihovimi izjavami v postopku reševanja tožnikove pritožbe zoper delo policistov (po tedanjem 28. členu Zakona o policiji (ZPol)) in v kazenskem postopku, ki je tekel zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi in nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine (19. točka in konec 25. točke obrazložitve). Ob tem je treba poudariti, da je tožnik na naroku 7. 3. 2017 celo izrecno nasprotoval branju zapisnikov o zaslišanju prič v kazenskem postopku (list. št. 77 in 89) in izrecno zahteval njihovo neposredno zaslišanje v tem postopku, v pritožbi pa v nasprotju s tem želi podrobno primerjavo izpovedi prič z njihovimi izjavami v kazenskem postopku oziroma v postopku notranjega nadzora pri policiji.

12. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da je do kritičnega dogodka prišlo v temi, ko so pogoji oteženi in oživijo preživetveni instinkti. To okoliščino je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru pojasnil izvedenca za borilne veščine, katerega mnenje je v celoti sprejelo, ker ga je ocenilo kot strokovno, konsistentno in jasno (glej 47., 53. in 54. točko obrazložitve). Izvedenec za borilne veščine je izrecno poudaril, da je v temi težje ohranjati ravnotežje, zaradi česar lahko pride do nekontroliranih gibanj tako osebe v postopku kot tudi policista in so tudi odzivi obeh zaradi teh gibanj močnejši. Prav temo in tožnikovo aktivno upiranje je sodišče prve stopnje zato štelo kot ključni okoliščini za ugotovljeno večjo uporabo sile in za nenadzorovane gibe, zaradi česar je v konkretnem primeru prišlo do policistovih nenamernih udarcev tožnika po glavi (61. točka obrazložitve). Da bi policist A. A. tožniku zadal direktne, namerne udarce pred izvajanjem strokovnih prijemov, ni dokazano. To tudi ne izhaja iz izpovedi A. A. na seji Senata za reševanje pritožb. Njegove izjave, da "zato ni bilo mogoče najbolj strokovno izvesti prijema" ne gre razumeti povsem dobesedno (to je kot priznanje nestrokovnosti oziroma protipravnosti prijema), temveč kot oceno, da je bilo izvajanje prijema, s katerim bi dokončno obvladal upirajočega se tožnika, v danih okoliščinah zelo težavno.

13. S povzemanjem mnenja izvedenca za borilne veščine, ki mu je v celoti sledilo, se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo do okoliščine, da policist A. A. ni bil usposobljen za izvajanje strokovnih prijemov v temi. Iz pojasnila izvedenca, da policisti, razen specialcev, niso posebej trenirani za izvajanje prisilnih sredstev v temi ali z zavezanimi očmi, ni mogoče zaključiti, da policisti svojih službenih nalog v temi ne smejo opravljati. Po razlogovanju pritožnika bi bilo kakršnokoli opravljanje policijskih pooblastil v temi nezakonito, ker policisti zanj niso posebej izurjeni. Temu ni mogoče pritrditi.

14. Tožnik ni uveljavljal odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS), zato so njegove pritožbene navedbe glede kršitve te ustavne pravice neutemeljene že iz tega razloga.

15. Kot že rečeno, bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje v konkretnem primeru težko bolj skrbna, temeljita in prepričljiva. Zato pritožbeno sodišče nima dvomov v popolnost in pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa tudi ne v končni materialnopravni zaključek sodišča o neizkazani protipravnosti ravnanja policistov ob škodnem dogodku, zaradi česar je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

16. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki sledi načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP), in tožniku ne priznava pravice do povračila separatnih stroškov za zastopanje na prvem naroku 7. 3. 2017 (prvi odstavek 156. člena ZPP). Drži sicer, da bi toženka listine iz kazenskega spisa lahko pridobila že pred 1. 3. 2017, vendar pa njena predložitev omenjenih listin na prvem naroku za glavno obravnavo 7. 3. 2017 ni zavlekla predmetnega postopka niti ni povzročila nastanka dodatnih stroškov postopka. Glede na dokazne predloge za neposredna zaslišanja številnih prič in obeh izvedencev se glavna obravnava v konkretnem primeru nikakor ne bi mogla zaključiti že na prvem naroku. Poleg tega je na istem naroku tudi tožnik predložil dva listinska dokaza (sodbo in izvedensko mnenje iz kazenskega postopka) ter (šele) napovedal predložitev fotografij svojega obraza, kar vse bi lahko predložil že prej. Upoštevaje navedeno je očitek toženki glede zavlačevanja postopka s predložitvijo obsežne pripravljalne vloge na prvem naroku še toliko manj upravičen.

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih uradoma upoštevnih kršitev po drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

18. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki in drugemu stranskemu intervenientu pa je dolžan povrniti njune stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena in 155. člen ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo (OT) je pritožbeno sodišče tako toženki kot drugemu stranskemu intervenientu priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo (po 1. točki tar. št. 21 v zvezi s 1. točko tar. št. 18 OT), kar zvišano za 2 % materialne stroške (7,5 točk), ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR (glej 13. člen OT), znaša 229,50 EUR. Drugemu stranskemu intervenientu je pritožbeno sodišče poleg navedenih stroškov priznalo še priglašeni 22 % DDV (50,49 EUR), tako da njemu priznani skupni znesek stroškov odgovora na pritožbo znaša 279,99 EUR. Priznane stroške odgovora na pritožbo je tožnik dolžan toženki in drugemu stranskemu intervenientu povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, toženki pa glede na njen zahtevek v primeru zamude dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

1 Kolikokrat je bilo izrečeno navedeno opozorilo, pri tem ni bistveno. 2 Če bi bilo tako, ne bi bilo nobene potrebe po tem, da policistu A. A. priskoči na pomoč pri obvladovanju obeh fantov še drugi policist B. B. ter C. C. poškropi s plinskim razpršilcem. 3 Ali se je tožnik policistu A. A. aktivno upiral tudi zaradi manjše opitosti in posledične objestnosti, pravzaprav ni pomembno, sicer pa je glede tega izpovedal sam, sodišče prve stopnje je v dokazni oceni le sledilo njegovi izpovedbi.