Jedro

Skladno s sodno prakso se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo zdravljenje, od katerega ni več mogoče pričakovati odprave ali zmanjšanja škode. Začetek teka subjektivnega roka ni vedno vezan na zaključek zdravljenja oziroma bolniškega staleža kot takega. Ključen je trenutek, ko bi oškodovanec ob zadostni skrbnosti glede na okoliščine primera razumno lahko določil obseg škode, ko od posameznih medicinskih postopkov oziroma ukrepov ni več mogoče pričakovati, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, ki pa ne sovpada vedno z zaključkom zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 653,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 30.265,75 EUR (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da naziv njegovega delovnega mesta ni pomemben, ampak so pomembne njegove naloge. Ni bil le podmazač, saj je bil vsak dan prisoten na sestankih vzdrževalcev. A. A. mu je naročil, naj preveri, kaj je narobe s strojem. Povedal je, da je tožnik včasih prijel za kakšen ključ, poleg tega pa ga je B. B. poklical za pomoč pri odpravi motnje na stroju, kar vse kaže na to, da je tožnik dejansko delal kot vzdrževalec. Delo ni bilo pravilno organizirano glede na to, da je toženka B. B., ki je bil neizkušen, poslala odpraviti napako. Tožnika je prosil za pomoč B. B., zato je nepravilen zaključek o samovoljnem ravnanju tožnika. A. A. tožnika ni poslal le preverit, kaj je narobe na stroju, saj bi ga drugače vprašal, kaj je ugotovil, vendar ga ni, ker ga je poslal odpraviti napako. Da je bil stroj nevaren za delo, dokazuje okoliščina, da so po nesreči nadomestili dodaten podest. Pozicija traku se je vedno izvajala na delujočem traku, kar so potrdili B. B., C. C. in D. D. Toženka takega dela ni prepovedala, delo pa bi bila dolžna tudi nadzirati. D. D. je povedal, da so za napako vedeli, pa je bilo navodilo, da se delo dokonča in stroja ni smel ustaviti med odpravljanjem napak. Glede na navedeno je bil stroj nevarna stvar, toženka pa je lahko pričakovala poseg med obratovanjem. Toženka ni predložila navodil za odpravo napak na stroju, ampak za varno in pravilno delo s pakirno linijo, ki pa se nanaša na operaterje in ne vzdrževalce. Presoja sodišča, da je stroj nevaren, vendar je v celoti kriv tožnik s svojim posegom, je preozka in formalistična. Napačna je tudi odločitev o zastaranju zahtevka. Sodišče je odločitev oprlo na izvedenčev odgovor na vprašanje, na katerega bi moralo odgovoriti samo. Poleg tega ni upoštevalo celotnega konteksta odgovora. Izvedenec E. E. ni potrdil, da je bilo tožnikovo stanje ustaljeno 4. 6. 2015 in da takrat ni bilo več mogoče pričakovati izboljšanja. Navedel je, da je bil obseg škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju takrat določljiv, vendar je tudi pojasnil, da je glede na specifičnosti bolj primerna individualna opredelitev, ki jo določi zaključek zdravljenja, ki se je pri tožniku zaključilo 16. 10. 2015. Sodišče je zavzelo stališče na podlagi mnenja izvedenca o tem, kdaj je bil določljiv obseg škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, glede na sodno prakso pa je odškodnina za nematerialno škodo enotna. Zdravljenje je potrebno jemati kot celoto in ne kot del posameznih medicinskih postopkov in ukrepov. Sodišče se ni opredelilo do tega, kdaj bi tožnik glede na prejete informacije lahko pričakoval, da ne bo izboljšanja stanja. Jeseni 2015 je še nosil opornico, leta 2016 je imel fizikalno terapijo, šele 7. 4. 2016 je bilo na specialističnem pregledu prvič navedeno, da bo naslednji pregled le, če bo to potrebno. Do takrat je imel realno pričakovanje, da se mu bo nastala škoda vsaj zmanjšala. Ni šlo le za kontrolne preglede, saj je tožnik na vsakem pregledu prejel tudi navodila za nadaljnje zdravljenje. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi poškodbe, do katere je prišlo med delom dne 15. 1. 2015. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v delovni nezgodi tega dne utrpel odprti zlom leve goleni ter rupturo kolenskih vezi in meniskusa. Na podlagi izvedenskega mnenja sodnih izvedencev medicinske stroke, in sicer F. F. in E. E., je ugotovilo, da se je tožnikovo stanje dokončno stabiliziralo dne 4. 6. 2015, takrat od nadaljnjih ukrepov ni bilo moč pričakovati odprave ali zmanjšanja škode in takrat bi tožnik ob zadostni skrbnosti lahko določil obseg škode. Ker skladno s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, tožnik pa je tožbo vložil dne 8. 10. 2018, je njegov zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, ker je zaradi zastaranja prenehala njegova pravica zahtevati plačilo odškodnine.

7. Kadar je za ugotovitev dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, postavi sodišče izvedenca ustrezne stroke (243. člen ZPP). Za ugotovitev dejstva, kdaj je bilo zdravstveno stanje tožnika toliko ustaljeno, da ni bilo pričakovati izboljšanja z nadaljnjimi ukrepi, je bilo potrebno strokovno znanje s področja medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo predlogu obeh strank, tudi tožnika, da se postavi izvedenec medicinske stroke, ki naj opredeli trenutek, kdaj je bilo zdravstveno stanje ustaljeno, kdaj bi tožnik ob ustrezni skrbnosti lahko določil obseg škode. Sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca medicinske stroke, da odgovori na vprašanje, ali je tožnikova pravica zahtevati plačilo odškodnine zastarala, ampak v zvezi z ugotovitvijo pravno relevantnih dejstev, ki jih je potrebovalo za opredelitev do ugovora zastaranja.

8. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi lahko glede na informacije, ki jih je dobil od svojih zdravnikov, spoznal, da ne more več pričakovati izboljšanja svojega zdravstvenega stanja šele 7. 4. 2016. Skladno s sodno prakso se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko se je oškodovančevo stanje stabiliziralo in se je končalo zdravljenje, od katerega ni več mogoče pričakovati odprave ali zmanjšanja škode. Začetek teka subjektivnega roka ni vedno vezan na zaključek zdravljenja oziroma bolniškega staleža kot takega. Ključen je trenutek, ko bi oškodovanec ob zadostni skrbnosti glede na okoliščine primera razumno lahko določil obseg škode, ko od posameznih medicinskih postopkov oziroma ukrepov ni več mogoče pričakovati, da bodo imeli za posledico spremembo oškodovančevega stanja, ki pa ne sovpada vedno z zaključkom zdravljenja.1 Sodišče prve stopnje se je do tega, kdaj bi tožnik ob zadostni skrbnosti lahko določil obseg škode, opredelilo v točkah 23 do 30 obrazložitve, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila škoda določljiva dne 4. 6. 2015, po zaključenem zdravljenju v Šmarjeških Toplicah s pregledom pri kirurgu. Da je bilo 4. 6. 2015 stanje tožnika ustaljeno, od nadaljnjih zdravstvenih ukrepov ni bilo mogoče pričakovati odprave ali zmanjšanje škode, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskega menja dveh sodnih izvedencev medicinske stroke, izvedenke F. F. in E. E. Oba izvedenca sta skladno pojasnila, da je bil obseg škode predvidljiv oziroma določljiv po rehabilitaciji, ki je bila zaključena s pregledom dne 4. 6. 2015. Izvedenka F. F. je sicer štela, da poškodba kolena najverjetneje ni v vzročni zvezi z delovno nesrečo, vendar pa je enako kot izvedenec E. E. ugotovila, da je bilo zdravstveno stanje glede levega kolena ustaljeno 4. 6. 2015. Izvedenec E. E. je sicer v pisnem mnenju pojasnil, da se je tožnikovo zdravljenje in omejitev zmožnosti za delo zaključilo 16. 10. 2015, vendar se je to nanašalo na zaključek zdravljenja, glede trenutka ustalitve zdravstvenega stanja, ko je bilo mogoče določiti obseg škode, pa je tudi izvedenec E. E. podal mnenje, da je bilo to že 4. 6. 2015. Slednje je potrdil tudi na zaslišanju, saj je na vprašanje, kdaj se je zdravstveno stanje ustalilo, odgovoril, da je to pojasnil že v svojem izvedenskem mnenju.

10. Pojasnilo izvedenca E. E., da je obseg škode v večini primerov predvidljiv po pregledu pri specialistu po zaključeni rehabilitaciji, glede na specifičnost številnih pacientov pa je bolj primerna individualna opredelitev z zaključkom zdravljenja in omejitev zmožnosti za delo, ne spremeni dejstva, da sta tako izvedenec E. E. kot izvedenka F. F. oba pojasnila, da se je tožnikovo zdravstveno stanje ustalilo že 4. 6. 2015. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, pri tožniku ni bilo podanih posebnih specifik, zaradi katerih bi bila primerna individualna opredelitev z zaključkom zdravljenja. Izvedenec tovrstnih specifik ni navedel, prav tako jih ni navedel tožnik. Tožnik se sklicuje le na to, da je tudi po 4. 6. 2015 še imel fizioterapijo in pregled pri specialistu, vendar je izvedenec E. E. zaslišan pojasnil, da je s temi izvidi razpolagal že v času izdelave mnenja in da so pregledi in terapija po 4. 6. 2015 pomenili le poskus izboljšanja stanja z dodatno fizioterapijo ter ni potrdil tožnikovih navedb, da mu je bilo lahko šele takrat znano, da ne bo prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja.

11. Izvedenec E. E. je sicer v svojem pisnem mnenju zapisal, da je bil določljiv obseg škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti povezanih z zdravljenjem, vendar gre le za odgovor na postavljeno vprašanje toženke. Iz celotnega izvedenskega mnenja, tako izvedenca E. E. kot izvedenke F. F., jasno izhaja, da se to nanaša na celotno zdravljenje levega kolena,2 torej je s 4. 6. 2015 postal znan tako obseg škode iz naslova telesnih bolečin, kot tudi ostale vtoževane nepremoženjske škode, pri čemer tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje, da mu je bil obseg škode iz naslova bistveno zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ali katere od drugih oblik nepremoženjske škode, znan šele kasneje.

12. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnikova terjatev zastarala, je njegov zahtevek neutemeljen že iz tega razloga, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju ni presojalo ostalih pritožbenih navedb glede obstoja predpostavk za odškodninsko odgovornost toženke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je toženki upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) in prvi odstavek 155. člena ZPP priznalo: 875 točk za odgovor na pritožbo in 17,5 točk materialnih stroškov, skupaj 892,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 535,50 EUR, povečano za 22 % DDV (117,81 EUR) pa 653,31 EUR. Navedene stroške mora tožnik povrniti toženki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.

1 Prim. II Ips 330/2015, II Ips 6/2014, II Ips 143/2018. 2 Zdravstveno stanje glede zloma leve goleni pa je bilo ustaljeno že v letu 2014.