Jedro

Upoštevajoč dejansko podlago je bilo stanje prve tožnice po poškodbi v prometni nesreči brez trajnih posledic, ki bi pogojevale ugotovitev invalidnosti. Zato je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (med drugim) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prva toženka dolžna prvi tožnici plačati 100.150,22 EUR obrestmi (I. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve tožnice zavrnilo in (v izpodbijanem zavrnilnem delu, kolikor se nanaša na prvo tožnico) potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Prva tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč, da med prvo tožnico in prvo toženko ni bila sklenjena tudi zavarovalna pogodba št. 1 in vztraja, da je le-ta bila sklenjena. Nadalje ne sprejema zaključka sodišč, da ni podana vzročna zveza in meni, da bi moralo sodišče vzročno zvezo ugotavljati s pomočjo teorije o adekvatni vzročnosti. Vztraja namreč, da ima zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, trajne posledice in določeno stopnjo invalidnosti. Trdi, da je grajala tudi dopolnitev izvedenskega mnenja in predlagala postavitev novega izvedenca, vendar je sodišče njen predlog zavrnilo brez ustrezne obrazložitve, kar pomeni kršitev načela kontradiktornosti. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena obema toženkama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Prva tožnica neutemeljeno zatrjuje kršitev načela kontradiktornosti, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njenemu predlogu za ponovno zaslišanje izvedenca oziroma za postavitev drugega izvedenca. Sodba sodišča prve stopnje ima namreč razloge, s katerimi je zavrnitev predloga razumno utemeljena/obrazložena (pri čemer velja ponovno poudariti, da izvedenec medicinske stroke zaradi nesodelovanja prve tožnice ni mogel ugotoviti gibljivosti poškodovanih sklepov, svoje izvedensko mnenje pa je (na pripombe strank) pisno dopolnil in bil tudi neposredno zaslišan na glavni obravnavi).

7. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da sta imeli prva tožnica in prva toženka sklenjeni dve zavarovalni pogodbi o nezgodnem zavarovanju, št. 2 in št. 3, za (tretjo) zavarovalno pogodbo o nezgodnem zavarovanju št. 1 pa prva tožnica ni uspela dokazati višine dogovorjene zavarovalne vsote. Dne 27. 7. 2003 je bila prva tožnica udeležena v prometni nesreči, v kateri je utrpela pretres možganov s postkomocionalnim sindromom, zvin vratne hrbtenice, zlom leve lopatice brez premika, udarnino levega kolka in poškodbo vezi levega kolena. Ugotovljeno je bilo, da opisane poškodbe večinoma ne pustijo trajnih posledic, prva tožnica pa tudi ni izkazala, da bi bilo v obravnavanem primeru drugače. V prvem obdobju po poškodbi je bila namreč izkazana primerna gibljivost poškodovanih sklepov (rame, kolka in kolena), primerno je bilo tudi stanje po pretresu možganov. Po prvem obdobju po poškodbi pa je prišlo do poslabšanja stanja, vendar zaradi dolgotrajnega vpliva psihičnega in duševnega stanja prve tožnice. To pa se po splošnih pogojih prve toženke pri določanju invalidnosti ne upošteva. Tudi glede zvina vratne hrbtenice prvi tožnici že po splošnih pogojih prve toženke invalidnost ne pripada. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

8. Upoštevajoč navedeno dejansko podlago je bilo torej stanje prve tožnice (po poškodbi v prometni nesreči dne 27. 7. 2003) brez trajnih posledic, ki bi pogojevale ugotovitev invalidnosti. To pa nadalje pomeni, da je za odločitev v tu obravnavani zadevi pravno nepomembno, ali sta imeli prva tožnica in prva toženka sklenjeno tudi zavarovalno pogodbo št. 1, saj tudi v primeru, če bi le-ta bila sklenjena, tožnica zaradi neizkazane invalidnosti iz tega naslova ne bi ničesar dobila. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka prve tožnice zoper prvo toženko, potrjena s strani pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilna.

9. Ostale revizijske trditve (da bi moralo sodišče uporabiti teorijo o adekvatni vzročnosti) glede na navedeno niso pomembne, zato nanje ni treba posebej odgovarjati.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo prve tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).