Jedro

Predlagatelja (delavca) bi v kolektivnem delovnem sporu, v katerem izpodbijata veljavnost splošnega akta delodajalca oz. njegovo neskladnost s kolektivno pogodbo, imela procesno legitimacijo za vložitev predloga, če bi bili kumulativno izpolnjeni trije pogoji: da gre za skupino delavcev, da za takšno skupino velja kolektivna pogodba (splošni akt) in da takšna skupina upravičeno uveljavlja skupinski interes.

Predlagatelja (dva delavca) predstavljata skupino delavcev (na splošno na področju socioloških oz. družbenih ved za skupino zadošča, da gre za dve osebi).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog predlagateljev, ki sta primarno zahtevala ugotovitev kršenja Podjetniške kolektivne pogodbe, ker je nasprotni udeleženec pri obračunu in izplačilu plač od leta 2009 dalje pri posameznih delavcih, med drugim tudi pri predlagateljih, uporabil Pravilnik o določanju plače na osnovi delovne uspešnosti z dne 10. 7. 2009 (v nadaljevanju: Pravilnik) in predlagateljema na račun negativne delovne uspešnosti izplačeval nižje plače, kot bi jima sicer pripadale, oziroma odpravo Pravilnika in ugotovitev, da je Pravilnik nezakonit in brez pravnega učinka, ker ga je nasprotni udeleženec sprejel v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih, s Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije in s Podjetniško kolektivno pogodbo. Podredno pa sta predlagatelja zahtevala ugotovitev, da je določba 6. člena Pravilnika, ki se glasi: „Višino negativne stimulacije določi izvršni direktor na podlagi subjektivne ocene (razmere v panogi, prizadevanje prizadetih delavcev za doseganje planiranih rezultatov, itd.)“, nezakonita, brez pravnega učinka in se kot taka odpravi, podrejeno pa razveljavi.

Zoper navedeni sklep sta se pritožila predlagatelja zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da veljavnost (zakonitost) kolektivnih pogodb ni vprašljiva, zato v predmetni zadevi ne pride v poštev uporaba 47. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2004 in nadalj.). Predlagatelja zahtevata ugotovitev neskladnosti splošnega akta delodajalca - Pravilnika z zakonom in s kolektivnima pogodbama, za tak kolektivni delovni spor pa ZDSS-1 posebej ne določa, kdo lahko vloži predlog za začetek postopka. Po prvem odstavku 45. člena ZDSS-1 je udeleženec v kolektivnem delovnem sporu lahko tudi posameznik, zato sta predlagatelja aktivno legitimirana v tem sporu. Poleg tega predlagatelja izkazujeta pravni interes, saj jima je nasprotni udeleženec na podlagi nezakonitega splošnega akta obračunal negativno stimulacijo in izplačal nižjo plačo. Glede na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 813/2011 z dne 7. 10. 2011, da v individualnem delovnem sporu ni mogoče izpodbijati splošnega akta delodajalca, sta predlagatelja upravičena izpodbijati Pravilnik, tako kot bi imela pravico izpodbijati zakon pred Ustavnim sodiščem RS. Ker splošnega akta delodajalca po citiranem stališču pritožbenega sodišča ni mogoče izpodbijati v individualnem delovnem sporu, mora biti posameznemu delavcu zaradi zagotovitve ustavne pravice do sodnega varstva zagotovljena možnost izpodbijati takšen akt v kolektivnem delovnem sporu pred delovnim sodiščem. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba predlagateljev je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da na strani predlagateljev niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev predloga v obravnavanem kolektivnem delovnem sporu.

Predmetni kolektivni delovni spor se uvršča med kolektivne delovne spore, ki so opredeljeni v 6. c členu ZDSS-1. Na podlagi te določbe se med spore v zvezi s kolektivnimi pogodbami štejejo tudi spori o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, o medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. Udeležence v sporih v zvezi s kolektivnimi pogodbami opredeljuje 47. člen ZDSS-1, ki določa, kdo so udeleženci v sporih iz 6. a, 6. b in 6. c člena ZDSS-1. Spor o skladnosti splošnega akta s kolektivno pogodbo se sicer nanaša na presojo tega akta, vendar v zvezi s kolektivno pogodbo (oziroma zakonom), poleg tega pa sta predlagatelja v predlogu izrecno in jasno opredelila, da je nasprotni udeleženec s sprejetjem splošnega akta kršil kolektivno pogodbo. Glede na obrazloženo velja določba 47. člena ZDSS-1 tudi za tovrstne spore. Pritožbeni očitek, da se za presojo obravnavane zadeve ne uporablja določba 47. člena ZDSS-1, je zato neutemeljen.

Po določbi prvega odstavka 47. člena ZDSS-1 so udeleženci kolektivnega spora v zvezi s kolektivnim pogodbami tista združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezni delodajalci, ki so stranke kolektivne pogodbe. Predlagatelja nista stranki kolektivne pogodbe, zato je treba presojati, če imata upoštevaje drugi odstavek 47. člena ZDSS-1 status udeleženca v tem sporu. Za združenja delavcev oziroma delodajalcev ali posamezne delodajalce ter skupine delavcev, ki niso stranke kolektivne pogodbe, sta namreč v drugem odstavku 47. člena ZDSS-1 določena dodatna pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se tem subjektom prizna status udeleženca. Za njih mora veljati kolektivna pogodba, poleg tega pa morajo izkazati, da upravičeno uveljavljajo skupinski interes. Procesna legitimacija za vložitev predloga v kolektivnem delovnem sporu po drugem odstavku 47. člena ZDSS-1 je torej podana, če so kumulativno izpolnjeni trije pogoji: da gre za skupino delavcev, da za takšno skupino velja kolektivna pogodba in da takšna skupina upravičeno uveljavlja skupinski interes.

V obravnavanem primeru je najprej pomembno vprašanje, kako tolmačiti v citiranem določilu uporabljeni pojem „skupina delavcev“. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da dva delavca ne predstavljata skupine. Skupino delavcev predstavljata dva ali več delavcev posameznikov, ki medsebojno sodelujejo z namenom doseganja določenega skupnega cilja. Predlagatelja skupaj izpodbijata zakonitost Pravilnika z navedbo, da je nasprotni udeleženec na njegovi osnovi posameznim delavcem, med drugim tudi njima, obračunal in izplačeval nižjo plačo od tiste, ki je bila določena s pogodbo o zaposlitvi. Zato pritožbeno sodišče šteje, da predlagatelja (dva delavca) predstavljata skupino delavcev, za katero velja Podjetniška kolektivna pogodba (A/1) in Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (Ur. l. RS, št. 111/2006).

Po tretjem odstavku 47. člena ZDSS-1 upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa presodi sodišče glede na vse okoliščine primera, zlasti pa pri tem upošteva raven, na kateri je bila sklenjena kolektivna pogodba. Sodišče prve stopnje je presodilo, da predlagatelja ne izkazujeta upravičenega skupinskega interesa, kot posebnega pravnega interesa za izpodbijanje Pravilnika oziroma za presojo njegove skladnosti z navedenima kolektivnima pogodbama, ki zavezujeta nasprotnega udeleženca, in z Zakonom o delovnih razmerjih. Takšna presoja pa je po stališču pritožbenega sodišča zmotna, ker ne upošteva, da predlagatelja v obravnavani zadevi izpodbijata splošni akt nasprotnega udeleženca, torej akt njunega delodajalca, ki tako kot podjetniška kolektivna pogodba velja le na ravni podjetja. Upravičenost uveljavljanja skupinskega interesa pri presoji skladnosti splošnega akta z višjimi akti v hierarhiji pravnih aktov (kolektivno pogodbo in zakonom) zato ne more temeljiti le na tem, da z vložitvijo predloga predlagatelja zasledujeta le svoj individualni interes. Po stališču pritožbenega sodišča „skupinski interes“ pri presoji splošnega akta obstaja že zato, ker splošni akt po svoji pravni naravi vedno velja oziroma se uporablja za vse delavce znotraj podjetja (delodajalca - nasprotnega predlagatelja) in se nanaša na pravice in obveznosti nedoločenega števila delavcev (npr. obračun plače po določenih merilih). Če se izkaže, da so merila za določitev „negativne stimulacije“ v Pravilniku napačna, imajo od tega „korist“ vsi delavci, tako da je v obravnavanem primeru izkazan skupinski interes. V tem delu je zato treba pritožbi pritrditi.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da predlagatelja ne predstavljata skupine delavcev in ne izkazujeta upravičenega skupinskega interesa, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti po vsebini in presoditi skladnost Pravilnika s kolektivnima pogodbama (s podjetniško in panožno kolektivno pogodbo) ter z Zakonom o delovnih razmerjih. Po dopolnitvi postopka bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti predloga ter o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi z vloženo pritožbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).