Jedro

Očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog v teh primerih dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih terjatev. To pa je bistveno, saj je namen zakona preprečiti t. i. socialne izvršbe, to je položaje, ko bi dolžniki zaradi izvršbe za poplačilo praviloma relativno nizkih terjatev ostali brez svojega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, čeprav bi bil dolg (tudi ob prizadevanju humanitarnih organizacij in drugih institucij) lahko v doglednem času poplačan.

Namen odloga izvršbe je v tem, da dolžnik s svojo aktivnostjo doseže spremembo v svoji dejanski situaciji oziroma glede razlogov za odlog izvršbe, ali terjatev v tem času na drug način tudi poplača. Zato je pravilno stališče, da bi moral dolžnik izkazati, da si do trenutne faze postopka bivanja ni mogel zagotoviti drugje. Neutemeljeno dolžnik uveljavlja, da naj bi šlo za negativno dejstvo, saj bi dolžnik moral navesti dejstva in dokaze, kaj je skušal storiti, da bi si zagotovil bivanje, a pri tem ni bil uspešen, primeroma, da si je poskušal bivanje urediti pri sorodnikih, pridobiti neprofitno stanovanje ipd., oziroma, da bo takšna dejanja opravil v času predlaganega odloga izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 21. 9. 2021 zavrne (I. točka izreka sklepa) in da se predlog dolžnika za ustavitev izvršilnega postopka z dne 21. 9. 2021 zavrne (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je sodišče pri zavrnitvi predloga dolžnika za odlog izvršbe napačno zaključilo, da terjatev upnika do dolžnika ni nesorazmerna. Postopek se vodi izključno zaradi izterjave glavnice v višini 339,85 EUR, kar je tudi izrecen uvod izpodbijanega sklepa. Dolžnik je bil šele ob vročitvi izpodbijanega sklepa seznanjen z odgovoroma dveh upnikov na predlog dolžnika za odlog izvršbe in za ustavitev postopka. Drugi dolgovi dolžnika do drugih upnikov s predmetnim postopkom nimajo ničesar skupnega, če imajo, pa je sodišče bistveno kršilo pravila postopka, saj je predlog za odlog posredovalo le dvema upnikoma in ne vsem upnikom. Selektivno izvajanje dokazov je v tem primeru dolžnika zato onemogočilo v postopku in je dejansko stanje ostalo nepravilno ugotovljeno. Dolžnik nikakor ne zatrjuje ali potrjuje, da ima še druge visoke dolgove, temveč ima blokirano celotno premoženje s strani FURS že 6 let, vendar omenjeni upnik ni sprožil izvršilnega postopka zoper dolžnika. Kljub temu pa glede na hipoteko FURS 900.000,00 EUR upnik v tem postopku ne bo poplačan. Teoretiziranje sodišča, kaj naj bi dolžnik vse moral storiti, je nepotrebno. Dolžnik se sprašuje, katere so sploh specifične situacije, ki jih omenja sodišče. Dolžnik negativnega dejstva, da si stanovanjske problematike ni mogel urediti drugače, ne more dokazati. Sodišče je spregledalo, da je bil dolžnik v postopku tudi oproščen plačila sodnih taks, torej je njegovo finančno stanje nedvomno slabo. Dolžnik z mnenjem CSD ni bil seznanjen in se do njega ni mogel opredeliti, s čimer je bila zagrešena naslednja kršitev postopka. Poleg tega sodišče mnenja CSD ne upošteva, temveč sprejme celo diametralno nasprotno odločitev. Obrazložitev sodišča, da odločitve ne more spremeniti niti mnenje CSD, je pravno votla. Sodišče naj na lastnem primeru pokaže, kako si je možno ob blokadi vsega premoženja za milijon eurov urediti stanovanjsko problematiko. Sodišče se ne opredeli do predloga dolžnika za odlog izvršbe iz razloga po 2. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ, zato je sklep tudi neobrazložen. Sodišče v izreku ni zapisalo, kateri predlog se natančno zavrne (za odlog ali za ustavitev postopka), razlogi sodišča pa so pomešani in dolžnik ne ve, kateri del obrazložitve se nanaša na kateri predlog dolžnika. Dolžnikova situacija bi se lahko v roku enega leta bistveno izboljšala, če bo v postopku pred FURS ugotovljeno, da so blokade dejansko neutemeljene. Neuspešnost drugih sredstev izvršbe ne utemeljuje avtomatično zavrnitve predloga dolžnika za ustavitev izvršbe na njegove nepremičnine in na navedeno nima nobenega vpliva. Upnik z nepremičnino ne bo poplačan niti deloma, saj ta ne bo prodana za 7-kratnik ocenjene vrednosti. Zaključkov sodišča glede vrstnega reda terjatve ni mogoče preveriti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Sodišče prve stopnje je predlog dolžnika za odlog izvršbe zavrnilo z obrazložitvijo, da je k predmetnemu postopku pristopljena zadeva I 687/2018, ki teče zaradi izterjave glavnice 1.007,57 EUR in pripadkov, I 2086/2020 zaradi izterjave 374,17 EUR in pripadkov, VL 101901/2020 zaradi izterjave 105,75 EUR in pripadkov ter VL 49213/2021 zaradi izterjave 927,99 EUR in pripadkov. Iz tega izhaja, da se bosta predmetni nepremičnini prodajali zaradi izterjave glavnic v višini 2.755,33 EUR in pripadkov, poleg tega pa dolžnik že v predmetnem postopku upniku dolguje preko 1.000,00 EUR stroškov. Glede na to sodišče ocenjuje, da izvršba na dolžnikove nepremičnine ni nesorazmerna. Golo zatrjevanje dolžnika, da nima prihodkov in da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače, pa ne zadostuje, saj je presplošno. Tega ne spremeni niti mnenje CSD, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika, prav tako dolžnik ne pojasni kako naj bi se njegova situacija v roku 1 leta, za kolikor predlaga odlog izvršbe, izboljšala. Predlog za ustavitev izvršilnega postopka pa je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da izvršba z drugimi sredstvi ni bila uspešna, zato tudi ni mogoč zaključek, da bi bilo nadaljevanje izvršbe na dolžnikovo nepremičnino v nasprotju z moralo, temveč je očitno edini način, da upnik doseže poplačilo svoje terjatve. V tej fazi postopka namreč ni znano, za kakšno kupnino se bosta nepremičnini prodali, saj je znana le tržna vrednost nepremičnin, ne pa tudi dejanska kupnina, ki se bo dosegla ob morebitni prodaji, zato tudi ni mogoč zaključek, da upnikova terjatev glede na vrstni red vknjižbe v zemljiški knjigi ne bo poplačana. Odločitvi sta pravilni.

6. Skladno z 71. členom ZIZ je izvršbo na dolžnikov predlog mogoče odložiti, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da bi bila ta škoda večja od škode, ki bi v primeru odloga nastala upniku, če je podan eden od v prvem odstavku taksativno naštetih primerov. Poleg tega ZIZ v drugem odstavku 71. člena odlog izvršbe na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti omogoča še ob obstoju posebno upravičenih razlogov. Kot take razloge zakon določa: ko gre za izvršbo na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo nesorazmerno visoke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine (1. točka); ko gre za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da bivanjske stiske ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo interese dolžnika kot bi odlog ogrozil interese upnika (2. točka); ko dolžnik – potrošnik zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa (3. točka); in ko so podani drugi posebno upravičeni razlogi, ki jih izkaže dolžnik (4. točka). Skladno s 1. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ se torej kot posebno upravičen razlog za odlog izvršbe šteje položaj, ko je bila dovoljena izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Upoštevaje drugi odstavek 74. člena ZIZ se po navedeni podlagi izvršba lahko odloži najdlje za šest mesecev in le enkrat, kadar dolžnik predloži ali je sodišču poslano obrazloženo mnenja centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD), iz katerega izhaja, da bi takojšnja izvršba ogrozila preživljanje dolžnika ali njegovih družinskih članov. Ne glede na pogoje iz drugega odstavka 74. člena ZIZ (t.j. ob odsotnosti mnenja CSD) je možen odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ najdlje za tri mesece in le enkrat (tretji odstavek 74. člena ZIZ).

7. Uvodoma višje sodišče ne pritrjuje dolžnikovi pritožbeni tezi, da je terjatev, ki jo jo je treba upoštevati pri presoji (ne)sorazmernosti izvršbe na nepremičnino, ki predstavlja njegov dom, le 339,85 EUR. Sodna praksa se je namreč že postavila na stališče, da pri presoji (ne)sorazmernosti prodaje nepremičnine, ki je dolžnikov dom, ni mogoče izolirano upoštevati le posamezne izvršilne zadeve, temveč je treba upoštevati tudi povezane izvršilne zadeve (vodilno in pristopne, tako sklepa VSL III Ip 3236/2017, II Ip 371/2021 itd.). Prav tako je po naravi stvari jasno, da se v posamezni izvršilni zadevi ne izterjuje le glavnica, temveč tudi pripadki, t.j. obresti in stroški izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da se bosta nepremičnini prodajali zaradi izterjave glavnic v višini 2.755,33 EUR in še pripadkov, od česar dolžnik že v predmetnem postopku upniku dolguje preko 1.000,00 EUR stroškov. Takšne vsote terjatev pa ne predstavljajo več bagatelnih zneskov.

8. Višje sodišče poudarja, da očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog v teh primerih dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih terjatev. To pa je bistveno, saj je namen zakona že od novele ZIZ-L dalje preprečiti t. i. socialne izvršbe, to je položaje, ko bi dolžniki zaradi izvršbe za poplačilo praviloma relativno nizkih terjatev ostali brez svojega stanovanja oziroma stanovanjske hiše, čeprav bi bil dolg (tudi ob prizadevanju humanitarnih organizacij in drugih institucij) lahko v doglednem času poplačan.1 V obravnavni zadevi pa torej ne gre za tak primer.

9. Drži dalje sicer, da je sodišče prve stopnje dolžnika z odgovoroma dveh upnikov na njegov predlog za odlog izvršbe seznanilo skupaj z izpodbijanim sklepom, vendar pa sta odgovora upnikov X d.o.o. in Y d.o.o. predstavljala le nasprotovanje dolžnikovemu predlogu za odlog izvršbe in sodišče prve stopnje na njuna odgovora v ničemer ni oprlo svoje odločitve. Po pojasnjenem dolžniku ni bilo potrebno pred samo izdajo izpodbijanega sklepa vročati odgovorov upnikov v izjavo, saj odgovora nista imela vpliva na odločitev sodišča prve stopnje. Tudi sicer pa dolžnik v pritožbi z ničemer ne pojasni, kaj bi sicer odgovoril na izjavi upnikov, da bi s tem lahko vplival na odločitev sodišča prve stopnje, pa tega ne stori. Po povedanem očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

10. Prav tako ne drži, da naj bi bil dolžnikov predlog za odlog izvršbe vročen v izjavo le dvema upnikoma. Iz dopisa in odredbe v elektronskem vpisniku izvršilnih zadev z dne 24. 9. 2021 namreč izhaja, da je bil dolžnikov predlog v izjavo vročen vodilnemu in vsem pristopnim upnikom, ki pa na predlog niso bili dolžni odgovoriti. Zato ne drži, da je bil dolžnik onemogočen v postopku oziroma da naj bi se zaradi izostanka odgovorov preostalih upnikov nepopolno ugotovilo dejansko stanje in selektivno izvajalo dokaze.

11. Na utemeljenost predloga za odlog izvršbe nima vpliva, ali bo upnik v vodilni izvršilni zadevi dejansko poplačan. Izvršba je lahko neuspešna zaradi več različnih razlogov, lahko tudi iz razloga, ker nepremičnine sploh ni mogoče prodati na dražbi. Omenjeno pa upniku ne preprečuje oziroma ga ne more onemogočiti, da v postopku prisilne izvršbe poskuša priti do poplačila. Nenazadnje ni niti znano oziroma nujno, da bo FURS v tem postopku kot zastavni upnik prijavil svojo terjatev. Prav tako na utemeljenost predloga za odlog izvršbe nima vpliva dolžnikovo slabo premoženjsko stanje (ugotovljeno z namenom odločitve o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks). Zakon namreč predpisuje pogoje, katerim mora biti zadoščeno, da je dovoljen odlog izvršbe, slabo finančno stanje pa ni eden od takšnih pogojev.

12. Namen odloga izvršbe je v tem, da dolžnik s svojo aktivnostjo doseže spremembo v svoji dejanski situaciji oziroma glede razlogov za odlog izvršbe, ali terjatev v tem času na drug način tudi poplača. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral dolžnik izkazati, da si dolžnik do trenutne faze postopka bivanja ni mogel zagotoviti drugje. Neutemeljeno dolžnik uveljavlja, da naj bi šlo za negativno dejstvo, saj bi dolžnik moral navesti dejstva in dokaze, kaj je skušal storiti, da bi si zagotovil bivanje, a pri tem ni bil uspešen, primeroma, da si je poskušal bivanje urediti pri sorodnikih, pridobiti neprofitno stanovanje ipd., oziroma, da bo takšna dejanja opravil v času predlaganega odloga izvršbe. Takemu trditvenemu in dokaznemu bremenu dolžnik ni zadostil. Zgolj skopa pritožbena navedba, da bi se dolžnikova situacija v roku enega leta lahko bistveno spremenila, če se bo izkazalo, da dolžnik nima dolga do FURS, omenjenega ne more spremeniti, saj je v celoti špekulativna, poleg tega pa dolžnik, kot je pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje, ni že v samem predlogu za odlog izvršbe pojasnil, kako naj bi se njegova situacija v roku 1 leta, za kolikor predlaga odlog izvršbe, izboljšala, zato omenjena pritožbena navedba predstavlja tudi sicer prepozno in neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Drži sicer tudi, da sodišče prve stopnje dolžniku v izjavo ni vročilo mnenja CSD, vendar pa je samo mnenje skopo, saj ne vsebuje nikakršne obrazložitve oziroma dejstev, iz katerih bi izhajala utemeljenost ocene CSD, da bi takojšnja izvršba ogrozila dolžnikovo preživljanje in zakaj naj si dolžnik bivanja ne bi mogel urediti drugače. Na podlagi tako skopega mnenja, na katerega vsebino je dolžnik imel možnost vplivati s posredovanjem podatkov CSD (ta mnenja ni mogel izdati brez kontakta z dolžnikom), odloga izvršbe sodišče ne bi moglo dovoliti, niti dolžnik mnenja z izjavo ne bi mogel dopolniti, zato dolžniku ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko mu sodišče mnenja CSD ni vročilo. Kot primarno pa v tej zadevi s pristopi ne gre za izterjavo bagatelnih terjatev, zato že iz navedenega razloga mnenje CSD ni moglo vplivati na odločitev o predlogu za odlog izvršbe ter je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu, četudi skopa, pravilna. Ker gre glede slednjega za pravilno uporabo materialnega prava, že po naravi stvari razlogi o odločilnih dejstvih niso mogli izostati.

14. Neutemeljen je dalje pritožbeni očitek dolžnika, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do dolžnikovega predloga po 2. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se je do njegovega predloga opredelilo, kot izhaja iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, pri čemer je bil tudi dolžnikov predlog za odlog izvršbe pavšalen in nekonkreten. Glede na slednje tudi ni bilo potrebno, da bi bila obrazložitev sodišča prve stopnje bistveno natančnejša in obsežnejša. Omenjeno velja tudi glede vrstnega reda poplačila, saj ta v tej fazi postopka še ni pomemben niti ni v celoti gotov.

15. Prav tako ne drži pritožbeni očitek dolžnika, da naj bi bili v izpodbijanem sklepu pomešani razlogi glede dolžnikovega predloga za odlog izvršbe in za ustavitev izvršilnega postopka, iz izreka pa naj ne bi izhajalo, kateri predlog je sodišče zavrnilo. V I. točki izreka sklepa je sodišče prve stopnje povsem jasno zavrnilo njegov predlog za odlog izvršbe, v II. točki pa predlog za ustavitev postopka. Iz izpodbijanega sklepa je dalje jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev dolžnikovega predloga za odlog izvršbe obrazlagalo do tretjega odstavka 4. strani, nato pa se je v nadaljevanju opredelilo do predloga za ustavitev izvršbe.

16. Višje sodišče kot primarno pojasnjuje, da glede na vsebino in sistematiko ZIZ dolžnik v izvršilnem postopku niti nima izrecne pravice do vložitve "predloga za ustavitev izvršilnega postopka", zato bi sodišče njegov predlog potencialno lahko tudi zavrglo kot nedovoljen. Ker dolžnikov predlog za ustavitev izvršbe ni vseboval ugovornih razlogov, ga sodišče prve stopnje na primer ni moglo obravnavati niti kot ugovor. Po povedanem ni niti ni pravno pomembno, ali uspešnost drugih izvršilnih sredstev vpliva na utemeljenost predloga dolžnika za ustavitev postopka, saj tak predlog, če ne predstavlja ugovora ali primeroma predloga za omejitev izvršbe na posamezno izvršilno sredstvo ali določitev drugega izvršilnega sredstva (prim. 34. in 169. člen ZIZ), po naravi stvari ne more biti utemeljen. Če terjatev upnika ni poplačana, dolžnik namreč v nobenem primeru, mimo pogojev iz 76. člena ZIZ, nima "pravice" do ustavitve postopka (prim. 3. člen ZIZ). Glede na navedeno je sodišče dolžnikov predlog za ustavitev izvršilnega postopka pravilno zavrnilo.

17. Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

18. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju z dne 26. 10. 2017, EPA 2321-VII, str. 119.