Jedro

Ob dejanski ugotovitvi o obstoju ustne kupne pogodbe, ki je bila obojestransko pretežno realizirana, revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč, da gre za veljavno pogodbo (73.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in da je na tej podlagi tožeča stranka pridobila pravico uporabe na garaži in pripadajočem zemljišču. Ker je šlo za družbeno lastnino, ni bil pogoj za pridobitev pravice vpis v zemljiško knjigo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je parcela št. 684/33 vl.št. 918 k.o. K. in garaža, stoječa na tej parceli, družbena lastnina s pravico uporabe v korist tožeče stranke, kar da sta dolžni toženi stranki priznati in izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno listino za vpis njene pravice, sicer bo to nadomestila pravnomočna sodba. To sodbo sta s pritožbo izpodbijali obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi druge tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo glede nje v celoti razveljavilo, pritožbi prvega toženca pa je delno ugodilo in glede njega razveljavilo odločitev o izstavitvi zemljiškoknjižne listine. V ostalem je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako je postala pravnomočna le odločitev o ugotovitvi pravice tožeče stranke na sporni nepremičnini. Prvi toženec M. Š. je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi odločitev sodišč, ki je postala pravnomočna. V obrazložitvi revizije izpodbija ugotovitev sodišč, da je postala tožeča stranka lastnik nepremičnine, saj bi to lahko postala le z vpisom v zemljiško knjigo. Nepravilno je bila kot odločilna upoštevana okoliščina, da je garaža vpisana kot osnovno sredstvo tožene stranke. Pri odločanju bi bilo treba upoštevati ravnanje tožeče stranke, ki svojega lastništva ni uredila in se je v letu 1988 sklicevala na priposestvovanje, govora pa je bilo tudi o podaljšanju najemne pogodbe. Končno še navaja, da gre za garažo na funkcionalnem zemljišču stanovanjskega bloka, glede katere je bil toženec v svoji razpolagalni pravici omejen.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo.

Številne revizijske navedbe kažejo, da se toženec ne strinja z dejansko ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da je bila med tožečo stranko in prvim tožencem v letu 1969 sklenjena kupna pogodba za sporne nepremičnine. Revizijsko sodišče se s temi navedbami ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP).

Ob dejanski ugotovitvi o obstoju ustne kupne pogodbe, ki je bila obojestransko pretežno realizirana, revizijsko sodišče nima pomislekov proti stališču sodišč, da gre za veljavno pogodbo (73.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) in da je na tej podlagi tožeča stranka pridobila pravico uporabe na garaži in pripadajočem zemljišču. Ker je šlo za družbeno lastnino, ni bil pogoj za pridobitev pravice vpis v zemljiško knjigo. Pri takem položaju je bilo ugotovitvenemu delu tožbenega zahtevka pravilno ugodeno. Omejitev lastne razpolagalne pravice, na katero se v postopku sklicuje prvi toženec, na pogodbeno pridobljene pravice tožeče stranke ne more vplivati. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).