Jedro

Tožnik se je ponovno prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje s 1. 10. 2016, in sicer za čas treh mesecev, torej do 31. 12. 2016. Ker gre za vključitev v zavarovanje, do katere je prišlo po prekinitvi, v tem primeru glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2K, omenjeno obdobje ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo brez dokupa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 10. 2022 in odločba iste opr. št. z dne 5. 5. 2022 ter da je tožena stranka dolžna ponovno odmeriti starostno oziroma predčasno pokojnino za čas od 1. 11. 2021 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bila tožnikova prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje prekinjena 10. 12. 2013 in se zato pri ponovni odmeri tožnikove pokojnine, ki je bila opravljena po uradni dolžnosti, na podlagi določb novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2K),1 ne upošteva prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016. S takim razlogovanjem se tožnik ne strinja. Tožnik je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje ves čas, dokler mu je to sistem dopuščal. Iz sistema ni nikoli izstopil. Do "premora" med 11. 12. 2013 in 1. 10. 2016 je prišlo, ker se je tožnik zanesel na pravnomočno sodbo št. Pdp 1005/2012 z dne 10. 1. 2013 in se predčasno upokojil. V času, ko je bil (predčasno) upokojen, ni mogel plačevati prispevkov za prostovoljno zavarovanje. Posledično tega obdobja ni mogoče obravnavati kot prekinitev v smislu 2. člena ZPIZ-2K. Potem ko je bila odločba o priznanju pravice do predčasne pokojnine z dne 3. 4. 2014 odpravljena, prispevkov ni mogel plačati za nazaj. Prispevke je lahko plačal le za naprej in to je tudi nemudoma storil, in sicer s 1. 10. 2016. Upoštevaje navedeno tako ni mogoče šteti, da je prišlo do prekinitve prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje v smislu prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2K. Drugačna razlaga bi pomenila, da je bil tožnik zaradi zaupanja v pravo dejansko "kaznovan", kar je nesprejemljivo tudi z vidika 2. člena v zvezi s 23. in 158. členom Ustave RS. Ob takšni razlagi, po kateri očitno ni pomembno, zakaj je prišlo do prekinitve zavarovanja, bi dejansko izenačili položaje, ki so si v bistvenem različni, kar je prav tako v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Tožnik je s plačevanjem prispevkov zaradi predčasne upokojitve moral prekiniti. V tem primeru je položaj tožnika drugačen od položaja zavarovanca, ki npr. s plačevanjem prispevkov prostovoljno prekine. Po mnenju tožnika je pojem "prekinitev" potrebno razlagati ustavno skladno, in sicer tako, da se nanaša le na tiste položaje, ko zavarovanec prostovoljno prekine s plačevanjem prispevkov v obvezno zavarovanje. Takšna razlaga tudi ne nasprotuje namenu 2. člena ZPIZ-2K. Pri razlagi prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2K je nadalje potrebno upoštevati sistemsko anomalijo, do katere pride ob odpravi odločbe o priznanju pravice do predčasne pokojnine, kot se je zgodilo v konkretnem primeru. V primeru, da bi bilo upoštevano tudi sporno obdobje, bi imel tožnik 40 let 1 mesec in 22 dni pokojninske dobe brez dokupa. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Če pa taka razlaga, za katero se zavzema tožnik, ni mogoča pa predlaga, da pritožbeno sodišče predmetni postopek prekine in sproži postopek za presojo ustavnosti prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2K pred Ustavnim sodiščem RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 14. 10. 2022, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 5. 5. 2022. Z navedeno odločbo je bilo po uradni dolžnosti odločeno, da se tožniku po novi odmeri predčasna pokojnina izplačuje v nespremenjenem znesku.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik 18. 12. 2013 vložil zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine. Predčasna pokojnina mu je bila priznana z odločbo št. ... z dne 3. 4. 2014 in sicer za čas od 11. 12. 2013 dalje. Tožnik je bil do 10. 12. 2013 prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje. S priznanjem pravice do predčasne pokojnine od 11. 12. 2013 dalje je bilo omenjeno zavarovanje prekinjeno. Zaradi upokojitve namreč niso bili več izpolnjeni pogoji, da bi bil tožnik še nadalje prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje in s tem v zvezi plačeval prispevke. Kasneje je bila izdana pravnomočna sodna odločba v delovnem sporu, ki je vplivala na ugotovitev pokojninske dobe. Tožena stranka je zato po uradni dolžnosti uvedla postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova zaposlitve. Z odločbo z dne 9. 9. 2016 je tožena stranka odločila, da tožnik nima lastnosti zavarovanca za obdobje od 16. 7. 2009 do 4. 1. 2010, od 16. 7. 2009 do 14. 8. 2009 pa ima lastnost zavarovanca iz naslova prejemanja denarnega nadomestila. Posledično je tožena stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev dopolnjene pokojninske dobe z odločbo št. ... z dne 12. 9. 2016 odločila, da tožnik nima pravice do predčasne pokojnine, katere izplačilo je bilo ustavljeno s 1. 10. 2016. Taka odločitev je bila potrjena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 2. 11. 2016. Tožnik je 21. 12. 2016 podal novo zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine, ki mu je bila priznana in odmerjena z odločbo z dne 20. 6. 2017. Tožnik se je namreč prostovoljno vključil v zavarovanje za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 in s tem izpolnil pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine.

7. V zadevi je sporno, ali se tožniku tudi obdobje, ko je bil prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje in sicer od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 v trajanju treh mesecev, šteje v pokojninsko dobo kot doba brez dokupa.

8. Novela ZPIZ-2K v 1. členu spreminja določbo 23. točke 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).3 Tako za pokojninsko dobo brez dokupa šteje tudi obdobje prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje po 1. januarju 2013, če se je oseba prostovoljno vključila v obvezno zavarovanje pred 31. decembrom 2012, vendar zgolj do prve prekinitve zavarovanja in pod pogojem, da so bili za to obdobje plačani prispevki.

9. ZPIZ-2K ne govori o vzrokih, ki so pripeljali do prekinitve, temveč je odločilno zgolj dejstvo, da je do prekinitve prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje prišlo. Ne glede na to, da je tožena stranka kasneje z odločbo z dne 12. 9. 2016 odločila, da tožnik nima pravice do predčasne pokojnine od 20. 2. 2014 dalje ter da se izplačevanje le-te ustavi s 1. 10. 2016, to na predmetno odločitev nima vpliva. Tožnik se je ponovno prostovoljno vključil v obvezno zavarovanje s 1. 10. 2016, in sicer za čas treh mesecev, torej do 31. 12. 2016. Ker gre za vključitev v zavarovanje, do katere je prišlo po prekinitvi, v tem primeru glede na že omenjeno določbo prvega odstavka 2. člena ZPIZ-2K, omenjeno obdobje ni mogoče upoštevati kot pokojninsko dobo brez dokupa in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Glede pritožbenih navedb, da je potrebno navedeno določbo ustavno skladno razlagati, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre za dodatno zakonsko izjemo glede upoštevanja prostovoljnega vstopa v obvezno pokojninsko zavarovanje in s tem v zvezi za priznanje pokojninske dobe brez dokupa. Izjeme pa je potrebno restriktivno razlagati. Kot to izhaja tudi iz predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 je bil namen spremenjene določbe, ki se nanaša na pojem pokojninske dobe brez dokupa v tem, da bi pravico do starostne pokojnine pridobili tudi zavarovanci, ki so se v obvezno zavarovanje vključili po ZPIZ-1 in so nepretrgoma plačevali socialne prispevke tudi po uveljavitvi ZPIZ-2, vendar jim to ni več zagotavljalo pravic, ki so bile zagotovljene po ZPIZ-1. Tako se jim v pokojninsko dobo brez dokupa šteje tudi doba vključitve v zavarovanje po 31. 12. 2012, vendar le do prve prekinitve zavarovanja. Tudi iz ustavne odločbe5 izhaja, da je zakonodajalec z uveljavitvijo pogoja pokojninske dobe brez dokupa, kot pogoja za pridobitev pravice do starostne pokojnine po četrtem odstavku in v prehodnem obdobju po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2, razlikoval med zavarovanci, ki so (bili) v obvezno pokojninsko zavarovanje vključeni obvezno in tistimi, ki so se v obvezno zavarovanje vključili prostovoljno. Ker je za določitev tega pogoja in s tem za ureditev spornega razlikovanja uporabil kriterija delovne aktivnosti in višine prispevka, ki sta vgrajena v samo bistvo sistema obveznega pokojninskega sistema, ni ravnal v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Ustavno sodišče RS je tako presodilo, da prehodna ureditev iz 394. člena ZPIZ-2 ni v neskladju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Iz obrazložitve še izhaja, da je zakonodajalec pooblaščen, da določi krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja. Upoštevaje navedeno tožniku niso bile kršene z Ustavo RS zagotovljene pravice in so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe o kršitvi ustavnih pravic.

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sporna določba jasna ter da jo ni mogoče razlagati na način, ko se zavzema tožnik. Posledično tudi ni razlogov, da bi pritožbeno sodišče pred Ustavnim sodiščem RS sprožilo postopek presoje ustavnosti 2. člena ZPIZ-2K.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam nosi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 162/2021. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 ZPIZ-2K, prva obravnava, EPA 1836/VIII. 5 Glej U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016.