Jedro

Družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo imajo pravico izpodbijati sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička pod pogoji iz 399. člena ZGD-1, razen če družbena pogodba možnosti nedelitve bilančnega ne ureja drugače.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: − v I. točki izreka tako, da se ugodi pritožbi tožene stranke in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala spremembo izpodbijanega sklepa št. 2.2 iz 2. točke dnevnega reda skupščine tožene stranke z dne 30. 6. 2015 glede uporabe bilančnega dobička in izplačila družbenikom ter v III. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh plačati njene pravdne stroške v višini 2.267,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti; − v II. točki izreka tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki v 15 dneh plačati njene pritožbene stroške v višini 571,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti;

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 685,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožeča stranka je izpodbijala sklep št. 2.2 skupščine tožene stranke z dne 30. 6. 2015. Z njim je skupščina odločila, da se bilančni dobiček tožene stranke za leto 2014 v višini 2,310.565,00 EUR uporabi tako, da se v celoti razporedi v druge rezerve iz dobička. Tožeča stranka je zahtevala spremembo sklepa, tako da bi se bilančni dobiček družbenikom razdelil v minimalni zakonski višini 4 % osnovnega kapitala (130.674,11 EUR), v preostanku (2,179.890,89 EUR) pa bi ostal bilančni dobiček nerazporejen in se prenesel v naslednje poslovno leto kot preneseni dobiček (primarni tožbeni zahtevek) oziroma bi se razporedil v druge rezerve iz dobička (podredni tožbeni zahtevek). Zahtevek je tožeča stranka utemeljevala na določbi 399. člena v zvezi s 522. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za spremembo sklepa skupščine tožene stranke, tako da bi se bilančni dobiček družbenikom razdelil v minimalni zakonski višini 4 % osnovnega kapitala (130.674,11 EUR), v preostanku (2,179.890,89 EUR) pa bi ostal nerazporejen in se prenesel v naslednje poslovno leto 2015 kot preneseni dobiček (I. točka izreka). Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka zahtevala spremembo sklepa na prej opisan način, vendar z razliko, da bi se prestali (nerazdeljeni) del bilančnega dobička razporedil na „druge rezerve iz dobička“ (II. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (v I. in II. točki izreka) spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za spremembo izpodbijanega sklepa 2.2 na način, da se bilančni dobiček poslovnega leta 2014 uporabi tako, da se v višini 130.674,11 EUR, ki ustreza znesku 4 % osnovnega kapitala, izplača družbenikom družbe, v preostanku pa se razporedi v druge rezerve iz dobička. Pojasnilo je, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na delitev bilančnega dobička družbenikom en sam ter da je tožeča stranka postavila dva tožbenega zahtevka le glede delitve preostalega bilančnega dobička (da ta ostane nerazporejen in se prenese v naslednje poslovno leto 2015 kot preneseni dobiček oziroma podredno, da se preostali bilančni dobiček razporedi v druge rezerve iz dobička). Ker je sodišče pristojno odločati le o delitvi minimalnega dobička, se sprejeti sklep št. 2.2 skupščine tožene stranke z dne 30. 6. 2015 (v preostalem delu) glede odločitve o delitvi preostalega bilančnega dobička ne spreminja, torej se razporedi v druge rezerve iz dobička.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 54/2017 z dne 20. 6. 2017 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanj: „Ali imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo pravico, da izpodbijajo sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička pod pogoji iz 399. člena ZGD-1 ter ali je treba pri presoji kriterija nujnosti po 399. členu ZGD-1 upoštevati zgolj okoliščine poslovnega leta, na katerega se nanaša sklep skupščine družbe z omejeno odgovornostjo o nedelitvi bilančnega dobička, ali je pri tem treba upoštevati daljše časovno obdobje?“.

5. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tožene stranke in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga, da sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge oziroma prve stopnje v ponovno odločanje.

6. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

7. Revizija je utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

8. Tožeča stranka je družbenik tožene stranke, katere družbena pogodba v 19. členu določa, da lahko skupščina sklene, da se dobiček delno ali v celoti izplača družbenikom, da se delno ali v celoti razporedi v rezerve ali se delno ali v celoti ne razporedi.

9. Tožena stranka je v letu 2014 ustvarila bilančni dobiček v višini 2,310.565,00 EUR. Bila je likvidna, imela je vzdržno zadolženost, njene finančne obveznosti na dan 31. 12. 2014 so bile sicer višje od stanja na dan 31. 12. 2013, vendar je bila njihova ročnost ugodnejša. 10. Skupščina tožene stranke je 30. 6. 2015 sprejela sklep, da se bilančni dobiček družbe za leto 2014 v celoti razporedi v druge rezerve iz dobička.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

11. Sodišči nižjih stopenj sta odločitev v zadevi utemeljili na prvem odstavku 399. člena ZGD-1. Pojasnili sta, da se navedena določba za družbe z omejeno odgovornostjo uporablja skladno s 522. členom ZGD-1, zlasti ko gre za kapitalsko strukturirane družbe. Določilo prvega odstavka 339. člena ZGD-1 bi bilo mogoče izključiti le izjemoma, v primeru manjših, izrazito osebno strukturiranih družb. Okoliščine, da se bilančni dobiček med družbenike ne deli, so izjema in jih tožena stranka ni uspela izkazati. Navedbe o poslovanju tožene stranke po letu 2014 za odločitev v zadevi niso relevantne, saj je možnost izplačila bilančnega dobička odvisna od ustvarjenega čistega dobička v posameznem poslovnem letu. Uporaba čistega dobička se zato presoja po rezultatih poslovanja tekočega leta.

**Razlogi revizije**

12. Revidentka opozarja na prvi odstavek 494. člena ZGD-1, po katerem imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo pravico do deleža na bilančnem dobičku, če družbena pogodba ne določa drugače. Družbena pogodba tožene stranke izrecno predvideva možnost, da se bilančni dobiček med družbenike ne deli. Za družbo z omejeno odgovornostjo je (drugače kot pri delniški družbi) poudarjeno načelo pogodbene svobode, prav tako pri tej obliki družbe ni takšne potrebe po varstvu manjšinskih družbenikov kot je pri delničarjih. 522. člen ZGD-1 določa smiselno uporabo določb delniške družbe, ki terja upoštevanje razlik med delniško družbo in družbo z omejeno odgovornostjo. V zakonu tudi ni podlage za ločevanje kapitalsko in osebno strukturiranih družb. Nadzorni svet, v katerem imajo družbeniki predstavnika, je sprejel Razvojno strategijo 2018, po kateri se dobiček tožene stranke do leta 2018 ne bo delil med družbenike tožene stranke. Revidentka tudi vztraja, da je pri presoji nujnosti po 339. členu ZGD-1 treba upoštevati dolgoročne trende poslovanja družbe. Že pojem bilančni dobiček predpostavlja upoštevanje poslovanj iz preteklih poslovnih let in ne zgolj poslovanja znotraj posameznega poslovnega leta. Po načelu delujočega podjetja so relevantne tudi projekcije poslovanja v bodoče, bodoči pričakovani interesi na trgu ter pričakovani zaostreni pogoji poslovanja.

**O utemeljenosti revizije** **Glede prvega dopuščenega vprašanja:**

13. Po določbi 522. člena ZGD-1 se za postopek likvidacije, prenehanja po skrajšanem postopku, uveljavljanje ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine za družbe z omejeno odgovornostjo smiselno uporabljajo določbe ZGD-1 o delniški družbi. Izpodbijanje sklepa o uporabi bilančnega dobička (399. člen ZGD-1) je del ureditve ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine delniške družbe (390. do 401. člena ZGD-1). Na prvo dopuščeno in dobesedno razumljeno vprašanje zato daje splošen odgovor že zakon. Družbeniki družbe z omejeno odgovornostjo načeloma lahko izpodbijajo sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička.

14. Vendar pa je pravica družbenika izpodbijati skupščinski sklep o (ne)delitvi bilančnega dobička odvisna od tega, kako imajo družbeniki posamezne družbe z omejeno odgovornostjo z notranjimi splošnimi akti urejeno pravico do udeležbe na bilančnem dobičku. Za odgovor na prvo dopuščeno vprašanje v tej zadevi je tako treba ugotoviti, kakšna so upravičenja družbenikov do deleža pri delitvi bilančnega dobička tožene stranke.

15. Pravico družbenika do udeležbe na dobičku določa 494. člen ZGD-1. Ta v prvem odstavku določa, da imajo družbeniki pravico do deleža pri bilančnem dobičku, kakor je ta ugotovljen v letni bilanci, če družbena pogodba ne določa drugače. Pravica do dobička je ena temeljnih premoženjskih pravic družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo, katere uresničitev je postavljena kot pravilo. Hkrati pa zakon v skladu z načelom pogodbene svobode družbenikov pri urejanju družbenih razmerij (peti odstavek 474. člena ZGD-1) dopušča, da družbena pogodba določi drugače in družbenikom ne da (jim odvzame) pravico do (polnega) deleža ugotovljenega bilančnega dobička. Dispozitivnost ureditve udeležbe družbenika v bilančnem dobičku tako družbenikom omogoča, da se z družbeno pogodbo (tudi generalno) odpovejo delitvi bilančnega dobička v posameznem poslovnem letu. Revizija ob tem utemeljeno opozarja, da se družbenik z odločitvijo o članstvu v družbi z omejeno odgovornostjo podredi normativnim pravilom njene družbene pogodbe in torej s tem pristane tudi na morebitne (veljavne) omejitve njegovih zakonskih pravic, kot je pravica do udeležbe na bilančnem dobičku, in posledično pristane na to, da se bo njegov premoženjski interes na temelju predhodne odločitve skupščine (lahko) umaknil interesom družbe.

16. Pravica družbenika do deleža v bilančnem dobičku, ki jo ZGD-1 predpisuje v 494. členu, je sicer skladna s pravico delničarja po sedmem odstavku 230. člena ZGD-1. Vendar pa je ureditev pravice družbenika drugačna v tem, da je „zamejena“ z ureditvijo v družbeni pogodbi. Če torej takšne drugačne ureditve družbena pogodba ne določa in je položaj družbenika družbe z omejeno odgovornostjo primerljiv s položajem delničarja delniške družbe, se za izpodbijanje sklepa skupščine (v celoti) uporabljajo določbe 399. člena ZGD-1. 17. Družbena pogodba tožene stranke v 19. členu predvideva (tudi) situacijo, v kateri bi skupščina tožene stranke odločila, da se bilančni dobiček v celoti razporedi v rezerve ali se (sploh) ne razdeli. Predvideva torej položaj, ko bi skupščina delničarjem pravico do udeležbe na bilančnem dobičku za tekoče poslovno leto odrekla. S tem ko je 19. člen družbene pogodbe opredelil mogoče načine delitve bilančnega dobička, je skupščini tožene stranke prepustil prosto presojo, katerega od teh bo uporabila v tekočem letu. Obravnavani sklep tako predstavlja uresničitev vnaprej predvidene možnosti iz družbene pogodbe, ki je skladna z 494. členom ZGD-1. Tako je treba šteti, da je izpodbijani sklep skladen z družbeno pogodbo in tudi ne nasprotuje zakonu, ki takšno dispozitivno ureditev delitve bilančnega dobička omogoča. Odločitev o njegovi spremembi je zato materialnopravno zmotna.

18. Kljub ureditvi v družbeni pogodbi, ki skupščino družbe pooblašča (tudi), da bilančnega dobička med družbenike ne (raz)deli, pa je mogoče predvideti situacije, v katerih bi večinski družbenik(i) s sklepom skupščine družbe in brez utemeljenih razlogov zadrževal(i) bilančni dobiček družbe z namenom, da bi manjšinske družbenike prisilil(i) k prodaji njihovih deležev pod slabšimi pogoji (t. i. „izstradanje“ manjšinskih družbenikov) in jih posledično „izrinil(i)“ iz družbe. Takšen položaj predstavlja zlorabo pravice odločanja o (ne)delitvi bilančnega dobička, ki posledično terja ustrezno pravno zaščito manjšinskega družbenika. Za utemeljitev takšnega ugovora zlorabe pravice pa je trditveno in dokazno breme na tistemu, ki zlorabo zatrjuje. V tej zadevi bi tak dejanski stan morala zatrjevati tožeča stranka.

19. Tožeča stranka je pravico do minimalnega deleža na bilančnem dobičku utemeljevala na določbi 399. člena ZGD-1. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ips 14/2009 je zatrjevala, da tožena stranka ob sprejetju sklepa ni izkazala nujnosti nedelitve bilančnega dobička in s tem povezanih resnih razlogov, ki bi utemeljevali poseg v pravico do razdelitve dobička. Kot pojasnjeno, je ob ureditvi v družbeni pogodbi, ki določa možnost nedelitve bilančnega dobička, trditveno in dokazno breme v zvezi z nedopustnostjo nedelitve bilančnega dobička drugačno. Tako ni več družba tista, ki bi morala utemeljiti in dokazati utemeljene, resne okoliščine, ki so bile podlaga za sicer nujno odločitev o nedelitvi bilančnega dobička, pač pa mora manjšinski družbenik, ki zahteva spremembo sklepa o nedelitvi dobička, zatrjevati in dokazati nedopusten namen družbe, konkretno večinskega(ih) družbenika(ov), pri zadržanju in nedelitvi bilančnega dobička.

20. Tožeča stranka takšnih trditev ni podala. Nasprotno je tožena stranka v postopku celo trdila, da so obstajali utemeljeni razlogi, da se bilančni dobiček ne deli. Sklicevala se je na pričakovano ukinitev sistema mlečnih kvot, na zaostrene pogoje na trgu odkupa mleka in krize v Ukrajini (vpliv embarga Ruske federacije na trg mleka in mlečnih izdelkov v EU), nestabilnost trga mleka in mlečnih izdelkov, potrebno zagotavljanje likvidnosti in slabše poslovanje v letu 2014.1 Ker njenih zatrjevanih razlogov za nedelitev bilančnega dobička ne gre presojati skozi kriterij nujnosti/izjemnosti, pač pa „zgolj“ razumnosti, je zaključiti, da je tožena stranka ob izostalih drugačnih trditvah tožeče stranke temu kriteriju zadostila.

21. Skladno z obrazloženim se odgovor na prvo dopuščeno vprašanje v okoliščinah konkretnega primera glasi, da imajo družbeniki v družbi z omejeno odgovornostjo pravico izpodbijati sklep skupščine o nedelitvi bilančnega dobička pod pogoji iz 399. člena ZGD-1, razen če družbena pogodba možnosti nedelitve bilančnega ne ureja drugače. **Glede drugega dopuščenega vprašanja:**

22. Ker je bil odgovor na prvo dopuščeno vprašanje v okoliščinah konkretnega primera negativen, se drugo dopuščeno vprašanje o dolžini časovnega obdobja, ki ga družba upošteva ob odločanju o (ne)delitvi bilančnega dobička, izkaže kot neodločilno in zato Vrhovno sodišče nanj ni odgovarjalo.

**Sklepno**

23. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je utemeljen, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge ter prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

**Odločitev o stroških postopka**

24. Sprememba odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka je narekovala tudi spremembo odločitve o vseh stroških postopka. Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP nosi sama svoje stroške postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka. Stroške postopka pred sodiščem prve stopnje je Vrhovno sodišče v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in predloženim stroškovnikom tožene stranke odmerilo v znesku 2.267,00 EUR, in zajemajo 800 točk nagrade za odgovor na tožbo, 600 točk za prvo pripravljalno vlogo, po 400 točk za drugo, tretjo in četrto pripravljalno vlogo, 800 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo in 400 točk za zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo, 114,00 EUR potnih stroškov (skupaj 300 km) ter 22 % DDV. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 571,00 EUR in zajemajo 1000 točk nagrade za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih izdatkov ter 22 % DDV. Revizijske stroške tožene stranke pa je Vrhovno sodišče odmerilo v znesku 685,41 EUR, in zajemajo 1.200 točk nagrade za revizijo, 2 % materialnih izdatkov ter 22 % DDV .

1 Primerjaj točko 7 odgovora na tožbo z dne 29. 9. 2015.