Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 2.416,12 EUR denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 4.886,50 EUR z obrestmi je zavrnilo in odločilo o stroških pravdnega postopka.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo. Pritožbi toženke je delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je znesek glavnice znižalo na 1.790,18 EUR, višji tožbeni zahtevek za plačilo 5.512,44 EUR pa zavrnilo ter spremenilo tudi odločitev o stroški pravdnega postopka. V ostalem je pritožbo toženke zavrnilo in odločilo o stroških pritožbenega postopka.

Proti zavrnilnem delu te sodbe vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da toženki naloži v plačilo nadaljnjo odškodnino v višini 5.512,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.2.2003 dalje do plačila in stroške postopka skupaj z obrestmi. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Nižji sodišči sta prisodili bistveno prenizko odškodnino, ki ne ustreza kriteriju pravične in primerne denarne odškodnine za utrpele poškodbe. Tožniku pripada odškodnina za vtoževane oblike nepremoženjske škode, v višini, kot jo je zahteval. Nižji sodišči glede telesnih bolečin nista ustrezno ovrednotili dejstva, da bo tožnik primoran prestajati lažje do zmerne telesne bolečine tudi v bodoče, pri spremembah vremena in hudih obremenitvah kot so dvigovanje in prenašanje težjih bremen. Oba izvedenca sta potrdila obstoj primarnega in sekundarnega strahu, po mnenju izvedenca mag. V. je tožnik dve leti prestajal tudi psihične bolečine v obliki nelagodja ob vsaki ponovni konfliktni situaciji. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišči nista zadosti upoštevali, da bo tožnik glede na naravo njegovega poklicnega dela v bodoče zelo oviran pri opravljanju dela policista in športnem udejstvovanju, težave pa mu povzročajo tudi ostale prostočasne in domače aktivnosti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskega očitka, da nižji sodišči nista dali zadostne teže dejstvu, da bo moral tožnik prestajati lažje do zmerne telesne bolečine tudi v bodoče. Revizija namreč prezre, da za tak zaključek ni podlage v izvedenskih mnenjih, saj bodoče telesne bolečine po izvedencih niso objektivizirane. Ker je revizijsko sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano, je zaključek sodišč, ki tožniku iz tega naslova nista prisodili odškodnine, pravilen.

Revizijsko sodišče soglaša tudi s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da dejstvo, da je tožnik dve leti po poškodbi ob vsaki ponovni konfliktni situaciji prestajal nelagodje, ne predstavlja podlage za odmero višje odškodnine za strah. Iz formulacije 179. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami; v nadaljevanju OZ), ki daje pravico do denarne odškodnine za strah, izhaja, da mora biti strah intenziven in trajen do te stopnje, da pri človeku izzove takšne učinke, ki ustrezajo stanju psihične travme, določenega duševnega pretresa ali šoka, v katerem se oškodovanec znajde zaradi možnih težkih posledic poškodbe. Dejstvo, da se je tožnik ob podobnih situacijah počutil nelagodno, pa take stopnje in kvalitete strahu ne dosega.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine tožnika v višini 250.000,00 SIT (1.043,23 EUR), za strah v višini 100.000,00 SIT (417,29 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 300.000,00 SIT (1.251,88 EUR) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. OZ, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Tožnik je utrpel udarnino kazalca desne roke z globljo udarnino. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera (podroben obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na deseti, enajsti in deloma dvanajsti strani prvostopenjske sodbe ter na peti in šesti strani pritožbene sodbe). Ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, ne daje podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine, revizijsko sodišče pa nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera. Skupni odmerjeni znesek 650.000,00 SIT (2.712,40 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 3,3 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine neutemeljena.

Uveljavljeni revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožnikovo revizijo zavrnilo in z njo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).