Jedro

Tožnica tudi v primeru, da stanovanje ne bi bilo predmet denacionalizacije (ob predpostavki: - da bi ji imetnica stanovanjske pravice s pisno privolitvijo prepustila pravico do odkupa; - oziroma bi prejšnja imetnica stanovanjske pravice umrla pred opravljeno izbiro (sklenitev najemne pogodbe ali odkup)), ne bila ožji družinski član v smislu določb SZ/91, ki bi lahko za stanovanje sklenil kupoprodajno pogodbo, zato se tudi v obravnavanem postopku na tak status, ki bi ji šel po določbah SZ/91 in iz katerega bi izhajala pravica do sredstev (ni pa tudi ožji družinski član po 11. členu SZ-1), kot podlaga za to upravičenje, ne more sklicevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnice za ugotovitev upravičenosti do izplačila gotovinskih in kreditnih sredstev ter vrednostnih papirjev, ki jih uveljavlja kot uporabnica denacionaliziranega stanovanja. V zadevi je odločal v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 2039/2013 z dne 23. 9. 2014, ki je njegovo prejšnjo odločitev, zavrnitev tožničinega zahtevka, odpravilo. V ponovljenem postopku svoje odločitve ni oprl zgolj na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-128/08-23, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009, kar mu je v prvem odločanju očitalo sodišče, temveč na določbo 173. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1), ki ne ureja statusa in položaja uporabnikov stanovanja – ožjih družinskih članov prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, temveč govori zgolj o najemniku – prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice. Enako izhaja iz določbe 17. člena Stanovanjskega zakona iz leta 1991 (SZ/91). Lastnik stanovanja ni bil dolžan prodati stanovanja ožjemu družinskemu članu po avtomatizmu, temveč če je prejšnji imetnik stanovanjske pravice to pravico pisno prenesel nanj. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da prejšnja imetnica stanovanjske pravice A.A. za časa svojega življenja ni želela prenesti pravice do odkupa na svojo vnukinjo – tožnico, kar je razvidno iz njene vloge za odkup, ki jo je podala na svoje ime. Ožji družinski člani lastnika stanovanja pa so v skladu z 11. členom SZ-1 zakonec lastnika ali oseba, s katero lastnik živi v zunajzakonski skupnosti v skladu s predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, njuni otroci oziroma posvojenci, starši in posvojitelji ter osebe, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Enako velja tudi za določitev ožjih družinskih članov najemnika stanovanja. Drugače je, kadar gre za najemno pogodbo, sklenjeno s prejšnjim lastnikom stanovanjske pravice v skladu s 180. členom SZ-1. Določba pa se uporablja izključno, ko gre za sklenitev najemne pogodbe z ožjimi družinskimi člani. Ureja pravico do nadaljevanja najemnega razmerja in se ne nanaša na nadomestno privatizacijo. Tudi iz gradiva Vlade RS, ki je 84. redni seji dne 25. 7. 2002 določila besedilo predloga SZ-1, izhaja, da je zakonodajalec želel z administrativno določenimi materialnimi spodbudami pomagati tistim najemnikom – prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih, ki so na dan uveljavitve SZ/91, na dan 18. 10. 1991, imeli ta status in niso želeli ostati najemniki, pa je bila za njihovo stanovanje vložena zahteva za denacionalizacijo. V poglavju „Ocena stanja“ je bilo izrecno govora o prejšnjih imetnikih stanovanjske pravice in navedeno, da je lastninjenje stanovanj v družbeni lastnini v celoti zaključeno, poglavje privatizacije pa je odprto le v delu, ki se nanaša na nadomestno privatizacijo prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice na denacionaliziranih stanovanjih in tistih imetnikov, ki bivajo v stanovanjih, za katere je bila zahteva za denacionalizacijo pravnomočno zavrnjena ali iz kakšnih drugih razlogov ni prišlo do vrnitve stanovanja v last prvotnemu lastniku. V poglavju Prehodne in končne določbe je bilo poudarjeno, da predlog zakona predvideva nov model reševanja t.i. nadomestne privatizacije prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice – najemnikov denacionaliziranih stanovanj tako, da dosedanja dva modela združuje v enega in povečuje materialne spodbude. Prvi odstavek 173. člena SZ-1 govori o najemniku – prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice in ne o kateremkoli najemniku. Tožnica pa ni najemnica – prejšnja imetnica stanovanjske pravice iz 173. člena SZ-1, temveč je prejšnja uporabnica denacionaliziranega stanovanja, ki je v skladu s 180. členom SZ-1 postala najemnica in zato ni upravičena do ugodnosti v skladu s 173. členom SZ-1. 2. Tožnica v tožbi navaja, da je toženka ponovno zavrnila njeno zahtevo z enakim pravnim stališčem, kot ga je zavzela v prejšnji odločbi, da tožnica ni upravičena do nadomestne privatizacije po 173. členom SZ-1, ker ni prejšnja imetnica stanovanjske pravice, ampak v smislu 180. člena SZ-1 ožji družinski član. Upravno sodišče je s sodbo I U 2039/2013 z dne 23. 9. 2014 zavzelo drugačno pravno stališče in sicer, da je do nadomestne privatizacije v primeru smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice upravičen tudi njegov družinski član. Toženka je bila skladno s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izrecno vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava ni sledila, zaradi česar je podana zmotna uporaba materialnega prava, kot tudi bistvena kršitev pravil postopka. Tožnica se zato v nadaljevanju zgolj iz previdnosti izrecno opredeljuje do pravne argumentacije toženke, s katero se je uprla materialnopravnemu stališču sodišča. Toženka napačno tolmači 173. člen SZ-1, hkrati pa tudi napačno uporablja odločbo Ustavnega sodišča U-I-128/08 ter z izpodbijano odločbo posega v ustavne in konvencijske pravice tožnice. Res besedilo 173. člena SZ-1 govori o najemnikih – prejšnjih imetnikih stanovanjske pravice, vendar pa je treba določbo skladno z ustaljeno pravno sodno prakso razlagati v širšem kontekstu določb o privatizaciji nekdanjih družbenih stanovanj. Namen zakonodajalca pri navedeni določbi je bil, kot izhaja iz zakonodajnega gradiva SZ-1, da se zagotovi pravico do nadomestne privatizacije za vse tiste najemnike, ki bivajo v stanovanjih, ki postanejo predmet denacionalizacije. Iz določb SZ/91 jasno izhaja, da je bila osnovna pravica do privatizacije v osnovi opredeljena kot odkupna pravica (117. člen SZ/91). Ta pravica je bila zagotovljena pogojno pod predpostavko, da za stanovanje ni bila vložena zahteva za denacionalizacijo (noveliran prvi odstavek 123. člena SZ/91). Če je bila zahteva za denacionalizacijo vložena, je bila uveljavitev te pravice odložena, njena realizacija pa odvisna od izida denacionalizacijskega postopka. Kolikor je prišlo do vrnitve v naravi, je upravičenec lahko uveljavljal le t.i. nadomestno privatizacijo, v okviru katere zakon upravičencu zagotavlja pravico do ustreznih finančnih nadomestil za nakup obstoječega ali nadomestnega stanovanja (noveliran 125. člen SZ/91 oziroma 173. člen SZ-1). Nadalje iz določb SZ/91 izhaja, da je bila usoda privatizacijske pravice priznana in vezana ne le na prejšnje imetnike stanovanjske pravice, temveč je prešla tudi na njihove ožje družinske člane, tako „inter vivos“, kot tudi „mortis causa“ (prvi odstavek 117. člena SZ/91; noveliran 147. člen SZ/91). Ni razumnih razlogov, da bi za denacionalizirano stanovanje veljalo kaj drugače glede kroga upravičencev do nakupa. Ni namreč jasno, zakaj bi se ožjim družinskim članom, pod predpostavko, da je prejšnji imetnik stanovanjske pravice umrl, odrekala pravica do nadomestne privatizacije, če se jim v primeru, da do denacionalizacije ni prišlo, ne odreka pravica do osnovne privatizacije. Stališča iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-128/08 niso uporabljiva za presojo. Ne nanašajo se na upravičenost do privatizacije. Nadomestna privatizacija po nekdanjem 125. členu SZ/91 oziroma 173. členu SZ-1 je predpisana tudi v korist denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihovih dedičev kot lastnikov stanovanj. Nadomestna privatizacija zagotavlja stanovalcem, da bodisi odkupijo obstoječe stanovanje, če se lastnik s tem strinja, bodisi odkupijo nadomestno stanovanje in zapustijo denacionaliziranega. Nadomestna privatizacija predstavlja ne le sredstva za reševanja položaja najemnikov, temveč je tudi v korist lastnikov. Toženka se neutemeljeno sklicuje na zakonodajno gradivo, saj se predlagatelj zakona ni opredelil do spornega vprašanja v tem primeru, to je ali nadomestna privatizacija velja tudi po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice v korist njegovih ožjih družinskih članov, ali ne. Iz zakonodajnega gradiva ne izhaja, da bi bila taka možnost izključena. Da so tudi ožji družinski člani prejšnjih imetnikov stanovanjske pravice upravičeni do nadomestne privatizacije, potrjuje tudi pretekla praksa toženke. Tožnica meni, da se s tako preozko razlago posega v ustavne in konvencijske pravice tožnice in sicer se krši načelo enakosti po 14. členu Ustave ter posega v pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in v pravico do mirnega uživanja premoženja po 33. členu Ustave in členu P1-1 EKČP samostojno in v povezavi s 14. členom EKČP. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene trditve in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Toženka je v obravnavani zadevi odločala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 2039/2013 z dne 23. 9. 2014. Sodišče se zato uvodoma opredeljuje do njenega ugovora, da je pri ponovni odločitvi ravnala v nasprotju z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, po kateri je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

6. Sodišče ugovoru ne more slediti. Iz sodbe I U 2039/2013 izhaja, da je v tem upravnem sporu izpodbijana odločba temeljila na razlogovanju določbe 173. člena SZ-1, utemeljenem na odločbi Ustavnega sodišča U-I-128/08, Up-933/08 z dne 7. 10. 2009. Sodišče je odločitev odpravilo, ker je menilo, da se toženka ob razlagi 173. člena SZ-1 ni mogla sklicevati na stališče Ustavnega sodišča iz navedene odločbe, ker se je Ustavno sodišče v tej odločbi opredelilo le do vprašanja upravičenosti „drugih družinskih članov“ do ugodnosti v zvezi z zagotovitvijo neprofitne najemnine v denacionaliziranem stanovanju. V zvezi z obravnavano podlago – 173. člen SZ-1 pa je le pogojno menilo, da bi bilo odločbo Ustavnega sodišča uporabiti posredno, saj se je s to odločbo Ustavno sodišče opredelilo do vprašanja, spornega v predmetni zadevi, v smeri, da so tudi najemniki – drugi družinski člani (ne le zakonec oziroma izvenzakonski partner) po smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice upravičeni do ugodnosti v zvezi z nadomestnim odkupom iz 173. člena SZ-1 (odstavek 10). Napotek sodišča je bil (odstavek 14), da mora ob uporabi določbe 173. člena SZ-1 upravni organ za tožnico ugotoviti, ali šteje med ožje družinske člane v smislu 6. člena SZ/91 oziroma 11. in 180. člena SZ-1 in pri odločanju to okoličino upoštevati. Temu napotku je toženka sledila in pri svoji odločitvi v ponovljenem postopku zavrnitev zahtevka utemeljila na določbah zakona, na katere jo je napotilo sodišče. 7. Uvodoma se sodišče opredeljuje do vprašanja, ali je določba 180. člena SZ-1 relevantna določba za odločanje o tožničini zahtevi. Po mnenju sodišča ne. Gre za določbo, ki ureja pravico do nadaljevanja najemnega razmerja z ožjimi družinskimi člani prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, zato krog naslednikov najemnega razmerja, določen v tej določbi, ni krog ožjih družinskih članov, ki bi lahko izhajal iz določbe 173. člena SZ-1. Ob uporabi določbe 173. člena SZ-1 bi moral organ ob stališču, da se lahko ob prejšnjih imetnikih stanovanjske pravice upravičeni do ugodnosti iz 173. člena SZ-1 tudi ožji družinski člani, vezati svojo odločitev na določbo 11. člena SZ-1, kot splošno določbo v primerih zahtevkov po SZ-1, med tem, ko je v tem segmentu – torej vprašanju kroga upravičenih naslednikov najemnega razmerja, določba 180. člena SZ-1 specialna določba glede na 11. člen SZ-1 (argument za navedeno je tudi uvrstitev določbe 11. člena SZ-1 med splošne določbe, ter uvrstitev 180. člena SZ-1 med prehodne in končne določbe).

8. Toženka se je v obravnavani zadevi postavila na stališče, da tožnici ugodnost do izplačila sredstev, uzakonjena v tretjem odstavku 173. člena SZ-1 ne pripada, ker ni prejšnja imetnica stanovanjske pravice, razen tega pa tudi ni ožji družinski član v smislu 11. člena SZ-1 (presojo je opravila glede na napotilo sodišča). Sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo v smislu zgornjega stališča. 9. Relevantno dejansko stanje v zadevi je: - prejšnja imetnica stanovanjske pravice je bila tožničina stara mama A.A.; - prejšnja imetnica stanovanjske pravice je 23. 5. 1994 umrla; - tožnica je bila od smrti prejšnje imetnice stanovanjske pravice uporabnica stanovanja (prejšnji uporabnik – v smislu noveliranega 6. člena SZ/91 – 14. 5. 1996); - tožnica je najemnica stanovanja na podlagi najemne pogodbe z dne 28. 10. 1997 kot prejšnja uporabnica. Nesporno v zadevi je, da tožnica ni prejšnja imetnica stanovanjske pravice. Vprašanje pa je, ali bi ji upravičenje do izplačila sredstev iz 173. člena SZ-1 pripadalo kot ožjemu družinskemu članu, torej ob predpostavki, ki jo je postavilo sodišče v sodbi I U 2039/2013 (odstavek 11). Na podlagi 11. člena SZ-1 tožnica kot vnukinja prejšnje imetnice stanovanjske pravice ne šteje za ožjega družinskega člana po tej določbi. Ožji družinski člani po tem zakonu so zakonec lastnika ali oseba, s katero lastnik živi v zunajzakonski skupnosti v skladu s predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, njuni otroci oziroma posvojenci, starši in posvojitelji ter osebe, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, zato glede na ureditev po SZ-1 za njeno zahtevo ni podlage.

10. Postavlja pa se vprašanje, ali je tožnica lahko oškodovana v primerjavi z drugimi ožjimi družinskimi člani, ker je bilo sedaj najemno stanovanje predmet denacionalizacije (torej glede na določbe SZ/91).

11. Na podlagi SZ/91 je imel prejšnji imetnik stanovanjske pravice ob uveljavitvi zakona dve opciji in sicer pravico do sklenitve najemne pogodbe (prvi odstavek 147. člena SZ/91) in pravico do odkupa stanovanja (117. člen SZ/91). Obe pravici sta mu zagotavljali določene ugodnosti. Do njune realizacije so imeli pravico tudi pravni nasledniki oziroma osebe iz tretjega odstavka 147. člena SZ/91, kolikor je imetnik stanovanjske pravice umrl pred sklenitvijo najemne pogodbe oziroma kupoprodajne pogodbe. Z realizacijo ene od izbir se je izbirna pravica konzumirala. Najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice ni mogel oživiti pravice do nakupa in obratno. S sklenitvijo najemne pogodbe je prejšnji imetnik stanovanjske pravice izgubil status imetnika stanovanjske pravice, postal je najemnik. Ugotoviti je, da gre v obeh primerih za pravico, ki je pripadala imetniku stanovanjske pravice. Ta je opravil pravico izbire in ta je v primeru izbrane pravice do odkupa lahko s pisno privolitvijo odločil, kateri izmed upravičencev do privatizacije ima pravico do odkupa (pravico je prenesel na drugo osebo po lastni izbiri glede na krog določen v 6. členu SZ/91). Ne gre pa za pravico, ki bi ožjemu družinskemu članu pripadala že na podlagi zakona, pridobil jo je le z opravljeno izbiro imetnika stanovanjske pravice (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 818/14 z dne 16. 5. 1996).

12. Imetniki stanovanjske pravice v nacionaliziranem stanovanju pravice do odkupa niso mogli realizirati. Realizirali so lahko le pravico do sklenitve najemne pogodbe (in ugodnosti v zvezi z njo), zato uzakonjena možnost, kot jo predvideva 173. člen SZ-1 – nadomestna privatizacija. Vprašanje je, ali je tožnica, glede na dejstvo, da je bilo stanovanje predmet denacionalizacije, lahko bila oškodovana, v smislu, da bi ob uveljavitvi SZ/91 lahko pridobila pravico do odkupa posredno prek imetnice stanovanjske pravice (da ne gre za premoženjsko pravico, sodba Vrhovnega sodišča II Ips 1077/2008, torej se tožnica na nasledstvo v smislu, da bi stanovanje, kolikor bi ga odkupila stara mama lahko podedovala, ne more sklicevati). Za odgovor na vprašanje, ali bi bila tožnica zaradi ureditve, da ima po 173. členu SZ-1 pravico do sredstev za nakup stanovanja le najemnik – prejšnji imetnik stanovanjske pravice, oškodovana, je treba uvodoma odgovoriti ali bi tožnica imela pravico do odkupa stanovanja v letu 1991, po določbi 117. člena SZ/91. Tako je ustaljeno uporabljala določbo sodna praksa.

13. Pravico do nakupa v času uveljavitve SZ/91 so lahko uresničili imetniki stanovanjske pravice in njegovi ožji družinski člani (v primeru pisne privolitve, ki jo nesporno tožnica ni imela, ker je njena stara mama to uveljavljala v svojo korist) v dveletnem materialnem prekluzivnem roku, določenem v 123. členu SZ/91 (glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 755/2009). Krog ožjih družinskih članov je določal 6. člen SZ/91 in sicer so bili ožji družinski člani po tem zakonu zakonec lastnika ali oseba, s katero lastnik živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, njuni otroci oziroma posvojenci, starši in posvojitelji ter osebe, ki sta jih po zakonu dolžna preživljati. Določba je bila nespremenjena do novele 6. člena SZ/91 do 14. 5. 1996, torej ko je dveletni rok iz 123. člena SZ/91 že potekel (je pa novela – tisti sorodnik do vključno drugega dednega reda, ki je na dan uveljavitve tega zakona stalno, več kot dve leti, živel v ekonomski skupnosti s prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice - bila podlaga za sklenitev tožničine najemne pogodbe). Tožnica kot vnukinja ni štela za ožjega družinskega člana po 6. členu SZ/91, niti ni oseba iz tretjega odstavka 147. člena SZ/91, na katero je lahko prešla pravica do odkupa v primeru smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice, ki še ni opravil izbire (glej sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1569/20058 z dne 18. 5. 2005).

14. Glede na navedeno je utemeljen zaključek, da tožnica tudi v primeru, da stanovanje ne bi bilo predmet denacionalizacije (ob predpostavki: - da bi ji imetnica stanovanjske pravice s pisno privolitvijo prepustila pravico do odkupa; - oziroma bi prejšnja imetnica stanovanjske pravice umrla pred opravljeno izbiro (sklenitev najemne pogodbe ali odkup)), ne bila ožji družinski član v smislu določb SZ/91, ki bi lahko za stanovanje sklenil kupoprodajno pogodbo, zato se tudi v obravnavanem postopku na tak status, ki bi ji šel po določbah SZ/91 in iz katerega bi izhajala pravica do sredstev (ni pa tudi ožji družinski član po 11. členu SZ-1), kot podlaga za to upravičenje, ne more sklicevati. Posledično sodišče tudi meni, da zato niso utemeljeni ugovori o posegu v ustavne in konvencijske pravice tožnice, niti na odločitev ne more vplivati dejstvo (sicer neizkazano, vendar zaradi navedenega zgoraj nerelevantno), da je toženka v preteklosti izdajala odločbe po 173. členu SZ-1 tudi ožjim družinskim članom.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

16. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.