Jedro

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na sklep o ustavitvi postopka na podlagi domneve o umiku tožbe zaradi nepristopa na narok za glavno obravnavo. Takšno domnevo iz 3. odstavka 282. člena ZPP je potrebno razumeti v smislu, da je podana domneva tako o umiku tožbe s strani tožeče stranke, kakor tudi o izdanem soglasju tožene stranke k umiku tožbe. Enako velja tudi v primeru iz 4. odstavka istega člena, razen, če tožena stranka izrecno nasprotuje domnevi umika tožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov postopka, ki je bil ustavljen v posledici umika tožbe s strani tožeče stranke.

V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke ugodi in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na naslednjih dejanskih predpostavkah: sodišče prve stopnje je 02. 11. 2010 izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi domneve umika tožbe po 3. odstavku 282. člena ZPP tožena stranka je v vlogi z dne 16. 11. 2010 podala zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na okoliščino, da je tožeča stranka že pred narokom za glavno obravnavo dne 02. 11. 2010 tožeča stranka umaknila tožbo, o čemer je bila seznanjena tudi tožena stranka neposredno od tožeče stranke.

Glede na navedena procesna dejstva, ki so razvidna iz samega spisa, se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 7. odstavka 163. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v tem delu pravilno sklicevalo na določbo 3. odstavka 163. člena ZPP, po katerem mora povrnitev stroškov stranka zahtevati najpozneje do konca glavne obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških. Res je, da je iz spisovnih podatkov razvidno, da je tožeča stranka pred izvedbo naroka za glavno obravnavo umaknila tožbo z vlogo, ki je bila sodišču poslana po faxu dne 29. 10. 2010. Vendar ima umik tožbe, ki je bila že vročena toženi stranki, procesni učinek šele ob soglasju tožene stranke s tovrstnim umikom (2. odstavek 188. člena ZPP). V konkretnem primeru tožena stranka izrecnega soglasja na umik tožbe z dne 29. 10. 2010, ni podala. Sodišče prve stopnje torej ni imelo podlage za izdajo sklepa o ustavitvi postopka zgolj na podlagi pisne vloge tožeče stranke.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na sklep o ustavitvi postopka na podlagi domneve o umiku tožbe zaradi nepristopa na narok za glavno obravnavo. Takšno domnevo iz 3. odstavka 282. člena ZPP je potrebno razumeti v smislu, da je podana domneva tako o umiku tožbe s strani tožeče stranke, kakor tudi o izdanem soglasju tožene stranke k umiku tožbe. Enako velja tudi v primeru iz 4. odstavka istega člena, razen, če tožena stranka izrecno nasprotuje domnevi umika tožbe. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno sklicevalo na določbo 3. odstavka 163. člena ZPP, v posledici česar pravilno ni upoštevalo kot pravočasne priglasitve stroškov tožene stranke s pripravljalno vlogo, ki je bila sodišču predložena 16. 11. 2010. Materialnopravno zmotno je zato sklicevanje tožene stranke na določbe 7. odstavka 163. člena ZPP. Pritožbeno sklicevanje na dogovor med pravdnima strankama o soglasju tožene stranke k umiku tožbe z dne 29. 10. 2010, o katerem pa tožena stranka ni obvestila prvostopenjskega sodišča, je zato nerelevantno.

V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev prvostopenjskega sodišča nima razlogov o vseh relevantnih dejstvih za odločanje o zahtevku tožene stranke za povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje se je pri utemeljitvi svoje odločitve opredelilo zgolj do vprašanja pravočasnosti priglasitve stroškov, ki jih je tožena stranka uveljavljala s pripravljalno vlogo z dne 16. 11. 2010. Iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da je tožena stranka določene stroške postopka priglašala že tekom postopka in sicer v svojih pripravljalnih vlogah (odgovor na tožbo ter vloge z dne 21. 02. 2007, 23. 04. 2008, 16. 06. 2008 in 30. 09. 2010). Čeprav je tožena stranka stroškovnik, ki ga je vložila 16. 11. 2010, v katerem je substancirala vse stroške postopka, vložila prepozno, pa bi se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu moralo opredeliti o priglašenih stroških prvostopenjskega sodišča pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka. Vlogo tožene stranke z dne 16. 11. 2010 je v tem kontekstu potrebno upoštevati kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa v smislu 1. odstavka 325. člena v zvezi s 332. členom ZPP, saj prvostopenjsko sodišče o priglašenih stroških s strani tožene stranke tekom postopka ni odločilo že ob izdaji sklepa o ustavitvi postopka z dne 2. 11. 2010. Ker se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do pravočasno priglašenih stroškov s strani tožene stranke, je s tem v izpodbijanem sklepu podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in s tem razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena ZPP.