Jedro

Tožena stranka ni dokazala nelikvidnosti kot pogoja za odlog izplačila regresa ob njegovi zapadlosti. V skladu z 212. členom ZPP bi morala tožena stranka navesti ustrezna dejstva in predlagati dokaze o obstoju nelikvidnosti. V tej zvezi ne zadostuje le izjava priče o tem, da je tožena stranka zapadla v likvidnostne težave, temveč bi morala tožena stranka obstoj plačilne nesposobnosti za izplačilo regresa dokazati z ustreznimi listinskimi dokazi, zlasti to velja za finančne pokazatelje glede preseganja obveznosti nad sredstvi družbe oziroma predpisane poslovne izkaze, ki jih morajo voditi vsi gospodarski subjekti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku izplača zakonske zamudne obresti od zneskov, ugotovljenih v I. točki izreka. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati razliko v regresu za letni dopust za leto 2011 v višini 253,25 EUR bruto, od navedenega zneska odvesti davek, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 96,77 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki.

Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo o odpovednem roku podjetniške kolektivne pogodbe, po mnenju tožnika pa tudi ni mogoče mimo dejstva, kdaj delavec pridobi pravico do regresa za letni dopust. Tožnik meni, da je v letu 2011 pridobil pravico do letnega dopusta v višini, določeni s podjetniško kolektivno pogodbo, oziroma podrejeno, da je vsaj za obdobje od 1. 1. 2011 do 5. 4. 2011 pridobil pravico do sorazmernega letnega dopusta v tej višini. Pravica do izplačila regresa za letni dopust je namreč vezana na pravico do letnega dopusta, tožnik pa je za vsak mesec zaposlitve pridobil pravico do sorazmernega dela letnega dopusta. Tožnik se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je bila tožba vložena 11. 8. 2011, ko je tožena stranka plačala zgolj 133,00 EUR iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da je celotni regres za leto 2011 zapadel v plačilo 1. 7. 2011, je bila tožba povsem upravičeno vložena. Delno plačilo regresa med sodnim postopkom ne more predstavljati osnove za sklepanje, da je bil tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen. Ker je tožnik zaradi delnih poplačil regresa skrčil svoj zahtevek na 253,25 EUR, bi tožena stranka kvečjemu lahko zahtevala povrnitev stroškov postopka v višini 20,40 EUR. Sodišče prve stopnje tako ni upoštevalo, da je tožnik v pretežni meri uspel s tožbenim zahtevkom, saj je tožena stranka po vložitvi tožbe plačala delno razliko v regresu. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da ni dokazala nelikvidnosti pri izplačilu regresa v letu 2011. Sodišče prve stopnje svojo presojo utemeljuje s kriteriji trajne nelikvidnosti po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami - v nadaljevanju: ZFPIPP), medtem ko toženi stranki očita, da ni dokazala svoje nelikvidnosti, o čemer pa izpodbijana sodba nima razlogov in jo v tem delu ni mogoče preizkusiti. Z nedosledno razlago pojma nelikvidnosti je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in bistveno poostrilo kriterije, ki jih Zakon o delovnih razmerjih določa za odlog izplačila regresa. Tožena stranka meni, da pri razlagi nelikvidnosti kot pogoja za odlog plačila regresa po Zakonu o delovnih razmerjih ni možno uporabiti definicije trajne nelikvidnosti iz ZFPIPP. Vztraja, da je bila zaradi nelikvidnosti prisiljena regres za letni dopust izplačati v obrokih in da je nelikvidnost v smislu ZDR možno razlagati le kot kratkoročno plačilno nesposobnost. Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče dejansko ni navedlo razlogov o (ne)obstoju likvidnosti tožene stranke, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba v 7. točki obrazložitve vsebuje razloge o tem, da tožena stranka ni dokazala obstoja nelikvidnosti, kar pomeni da je izpodbijani del sodbe možno preizkusiti, zato očitana kršitev ni podana. Drugih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji pritožbi ne navajata, pa tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo, da je bila podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tako je glede višine regresa za leto 2011 pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka dolžna tožniku plačati regres v znesku 800,00 EUR bruto na podlagi tarifnega dela Kolektivne pogodbe gradbenih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 1/2005 s spremembami - v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba). Tožnik v pritožbi zmotno uveljavlja, da je bila višina regresa skladno z 52. členom podjetniške kolektivne pogodbe določena v njenem tarifnem delu (70 % zadnje povprečne plače v Republiki Sloveniji). Ta je prenehal veljati s potekom trimesečnega odpovednega roka po odpovedi podjetniške kolektivne pogodbe (5. 4. 2011), torej pred zapadlostjo izplačila regresa 1. julija tekočega koledarskega leta. Regres za letni dopust je vezan na pravico delavca do dopusta, v enem koledarskem letu pa delavcu pripada en regres za letni dopust. V skladu s četrtim odstavkom 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) ima delavec pravico do sorazmernega dela regresa, če ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta. Tožena stranka je tožniku, ki je pri njej v letu 2011 pridobil pravico do izrabe celotnega (in ne sorazmernega dela) letnega dopusta, dolžna izplačati celoten regres v višini, določeni v predpisih, veljavnih v času njegove zapadlosti. Zato ni podlage za pritožbeno razumevanje tožnika, da je v obdobju od 1. 1. 2011 do 5. 4. 2011 pridobil pravico do sorazmernega dela letnega dopusta, s tem pa tudi pravico do izplačila sorazmernega dela regresa v višini, določeni s podjetniško kolektivno pogodbo.

Tožena stranka je tožniku izplačala regres v štirih obrokih - prvi obrok v bruto znesku 133,00 EUR dne 22. 7. 2011, drugi obrok v bruto znesku 222,00 EUR dne 22. 8. 2011, tretji obrok v bruto znesku 222,00 EUR dne 19. 9. 2011 in četrti obrok v znesku 223,00 EUR bruto dne 21. 10. 2011. Na podlagi tretjega odstavka 131. člena ZDR se s panožno kolektivno pogodbo v primeru nelikvidnosti delodajalca lahko določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Možnost odloga izplačila regresa delavcu v primeru nelikvidnosti delodajalca je panožna kolektivna pogodba predvidela v 46. členu.

Nelikvidnost označuje finančno stanje, ko podjetje nima dovolj sredstev za pravočasno izpolnitev tekočih oziroma dospelih obveznosti, medtem ko se kriteriji iz 14. člena ZFPIPP nanašajo na opredelitev trajne nelikvidnosti v okviru ugotavljanja obstoja insolvenčnosti dolžnika. Tudi če se navedena pojma povsem ne prekrivata, pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala nelikvidnosti kot pogoja za odlog izplačila regresa ob njegovi zapadlosti 1. 7. 2011. V skladu z 212. členom ZPP bi morala tožena stranka navesti ustrezna dejstva in predlagati dokaze o obstoju nelikvidnosti. V tej zvezi ne zadostuje le izjava priče G.G. o tem, da je tožena stranka zapadla v likvidnostne težave, temveč bi morala tožena stranka obstoj plačilne nesposobnosti za izplačilo regresa dokazati z ustreznimi listinskimi dokazi, zlasti to velja za finančne pokazatelje glede preseganja obveznosti nad sredstvi družbe oziroma predpisane poslovne izkaze, ki jih morajo voditi vsi gospodarski subjekti. V pisni izjavi je omenjena priča še navedla, da je tožena stranka financirala tekočo proizvodnjo z vnaprejšnjimi plačili dobaviteljem, naročniki pa so terjatve poravnali šele v roku 30 oziroma 60 dni po izstavljenih računih. Iz navedene pisne izjave izhaja, da je bila poslovna politika tožene stranke takšna, da je dajala prednost poslovnim partnerjem oziroma dobaviteljem za financiranje tekoče proizvodnje pred izplačilom regresa delavcem, kar je povzročilo, da podjetje ni poravnalo vseh obveznosti ob upoštevanju enakega obravnavanja upnikov, torej tudi zapadle terjatve tožnika iz naslova regresa. Z odlogom oziroma obročnim izplačilom regresa so sicer soglašali tudi predstavniki sindikatov družb skupine H., kar pa ne zavezuje posameznega delavca, da terjatev zaradi zamude z izplačilom regresa v letu 2011 ne bi mogel uveljavljati v sodnem postopku. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od 1. 7. 2011 do datumov delnih plačil regresa za letni dopust. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Tožnik v pritožbi navaja, da je v postopku na prvi stopnji v pretežni meri uspel s tožbenim zahtevkom, saj je tožena stranka po vložitvi tožbe plačala delno razliko v regresu, zaradi česar je skrčil svoj zahtevek na znesek 253,25 EUR. Po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila svoj zahtevek. Tožnik je zahtevek za obračun in izplačilo razlike v regresu zaradi delnih poplačil dne 22. 8. 2011, 19. 9. 2011 in 21. 10. 2011 skrčil šele na obravnavi dne 11. 4. 2013, kar pomeni, da delni umik zahtevka ni takoj sledil delnim izpolnitvam zahtevka. Tožnik je torej zamudil z delnim umikom tožbe po delnih izpolnitvah zahtevka, s preostalim delom glavnega zahtevka za obračun in izplačilo regresa za letni dopust v znesku 253,25 EUR bruto pa ni uspel. Uspel je le z obrestnim zahtevkom od delnih poplačil, torej s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški. Na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP je sodišče prve stopnje utemeljeno zavezalo tožnika k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.