Jedro

Višje sodišče zavrne pritožbo in potrdi prvostopenjsko sodbo le, če hkrati ugotovi (1) da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in (2) da ni kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Celju z 27.6.2006, je bil B.K. oproščen obtožbe kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po drugem odstavku 248. člena Kazenskega zakonika (KZ) iz razloga po 2. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Celju je s sodbo z 12.4.2007 zavrnilo pritožbo državne tožilke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo višjega sodišča je vrhovni državni tožilec F.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri predlaga Vrhovemu sodišču naj ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Celju kršena določba drugega odstavka 248. člena KZ na način po 1. točki 372. člena ZKP. V zahtevi vrhovni državni tožilec navaja, da je višje sodišče nekritično ravnalo po sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 94/04. S sodbo je izreklo, da se zavrne pritožba državne tožilke in potrdi sodba sodišča prve stopnje. A hkrati iz razlogov izhaja, da je višje sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in sprejelo stališče, da obdolžencu očitano dejanje ne izpolnjuje znakov dejanja po drugem odstavku 248. člena ZKP. V zahtevi vložnik izpodbija prav to stališče višjega sodišča, po katerem zdravstveni domovi kot javni zavodi ne opravljajo gospodarske dejavnosti. Zato tudi direktor takega zavoda ne more biti oseba, ki bi opravljala gospodarsko dejavnost, pri B.K. pa ne morejo biti podani znaki dejanja po drugem odstavku 248. člena KZ. Pooblastila direktorja zdravstvenega zavoda se namreč ne razlikujejo bistveno od pooblastil poslovodje gospodarske družbe, kar vključuje tudi zastopanje pravne osebe v premoženjskih razmerjih. Prav tako ni pomembno, ali so zdravila v prosti prodaji ali ne. Po mnenju vložnika so zdravila vedno v prodaji, razlikuje pa se le plačnik. Če je zdravilo na recept, potem je plačnik tipično Zavod za zdravstveno zavarovanje, sicer pa je plačnik tisti, ki zdravilo naroči. Tudi če se zdravila predpisujejo na recept, pomeni to le drugače urejen način plačevanja zdravil. Vložnik še meni, da je višje sodišče prezrlo spremembo petega odstavka 126. člena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-B), ki je dopolnilo pomen izraza "gospodarska dejavnost" tako, da se je nanašal tudi na opravljanje poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo. Po stališču vložnika pomeni določba 126. člena KZ le avtentično razlago zakona, za katero ne velja načelo uporabe milejšega zakona (3. člena KZ).

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila posredovana v odgovor obdolžencu. Na zahtevo je odgovorila zagovornica, odvetnica N.V. iz L., ki poudarja, da so navedbe v zahtevi, da zdravstveni domovi kot javni zavodi opravljajo gospodarsko dejavnost, neutemeljene. Zdravstveni domovi namreč ne opravljajo storitev na trgu. Prav tako meni, da je zmotno stališče v zahtevi, da načelo uporabe milejšega zakona ne velja za razlagalno določbo 126. člena KZ, ker je pomen izrazov sestavni del zakona. Sprememba pomena izraza, ki razširja njegov pomen, ne sme veljati za nazaj.

4. Vrhovno sodišče utemeljenosti navedb zahteve vrhovnega državnega tožilca ni presojalo. Ocenilo je namreč, da vrhovni državni tožilec izpodbija stališče višjega sodišča, ki ga je slednje navedlo v razlogih. Z zahtevo uveljavlja kršitev kazenskega zakona, za katero pa ne zatrjuje, da je vplivala na zakonitost izreka sodbe višjega sodišča. Vrhovno sodišče je že opozorilo, med drugim tudi v sodbi I Ips 328/2005, da razlogi sodbe sami zase, pa čeprav nepravilni, načeloma ne morejo biti temelj za uveljavljanje kršitve zakona, če ni hkrati izpodbijana tudi zakonitost samega izreka kot tistega dela sodbe, ki edini postane pravnomočen.

5. Od tega stališča je mogoče odstopiti, kolikor je obdolžencu priznan neposreden pravni interes, da se ga oprosti oziroma da se obtožba zavrne iz drugega zakonskega razloga, ki je zanj ugodnejši (Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2004, str. 772). Ne more pa enako veljati za državnega tožilca, kadar z zahtevo v škodo obdolženca uveljavlja kršitev kazenskega zakona in predlaga ugotovitev le-te. Če želi uspešno uveljavljati kršitev kazenskega zakona, mora uveljavljati tudi nezakonitost izreka sodbe, ki izvira iz zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

6. V konkretnem primeru je višje sodišče sicer pritrdilo okrajnemu sodišču, ki je izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP, a z obrazložitvijo, ki meri na razlog iz 1. točke 358. člena ZKP, t.j. da očitano dejanje sploh ni kaznivo. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da ne gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 371. člena ZKP, če je razlog oprostitve, ki se navaja v obrazložitvi, v nasprotju z razlogi, ki se navajajo v izreku (npr. sodbe I Ips 278/96, I Ips 50/98, I Ips 130/2002). Ne glede na to pa je treba opozoriti, da ZKP v 391. in 394. členu določa, kako naj višja sodišča ravnajo pri izdaji sodbe, kadar po uradni dolžnosti ugotovijo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP. Iz določbe 391. člena ZKP izhaja, da višje sodišče zavrne pritožbo in potrdi prvostopenjsko sodbo le, če hkrati ugotovi (1) da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in (2) da ni kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP. Višje sodišče, ki je v razlogih ugotavljalo kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, pa hkrati v izreku zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, je ob izdaji sodbe nepravilno uporabilo 391. člena ZKP. Na drugi strani pa 394. člen ZKP narekuje višjemu sodišču, da po uradni dolžnosti spremeni prvostopenjsko sodbo, če ugotovi, da je treba ob pravilno ugotovljenih odločilnih dejstvih, izreči drugačno sodbo, ki jo narekuje pravilna uporaba zakona. V konkretnem primeru določba 394. člena ZKP terja od višjega sodišča, da materialnopravno stališče, za katerega meni, da je pravilno, izrazi v izreku sodbe. V nasprotnem primeru tvega ugotovitev kršitve postopka zaradi neuporabe določbe 394. člena ZKP ob izdaji sodbe.

7. Vrhovni državni tožilec v zahtevi uveljavlja in utemeljuje le kršitev kazenskega zakona, ki naj bi jo višje sodišče storilo ob preizkusu prvostopenjske sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP. Pri tem pa ne zatrjuje, da bi višje sodišče s tem, ko je kljub ugotovitvi kršitve kazenskega zakona po uradni dolžnosti in stališču v korist obdolženca potrdilo prvostopenjsko sodbo, ravnalo v nasprotju z določili ZKP; in toliko manj, da je ravnanje višjega sodišča ob izdaji sodbe vplivalo na njeno zakonitost (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zato se Vrhovno sodišče v preizkus utemeljenosti zahteve ni spuščalo in je zahtevo vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.