Jedro

Ne glede na dejstvo, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena v času veljavnosti prejšnjega ZOro, je bil upravni organ prve stopnje obveščen o pravnomočni obsodilni sodbi za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, v času veljavnosti ZOro-1, zato je pravilno upoštevaje prehodne in končne določbe ZOro-1 v zadevi uporabil zakonske določbe tega zakona. Zadržek javnega reda je podan, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. alinea 1. odstavka 15. člena ZOro-1), zato izrednih pravnih sredstev vloženih v kazenski zadevi ni moč upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A. z dne 19. 11. 2002, s katero je upravni organ prve stopnje odvzel dva orožna lista, pištolo znamke BERETTA kal.7.65mm, revolver znamke ASTRA kal. 22 Lr, nabojnik za pištolo kal. 9mm, 5 kosov plinskih nabojev kal. 9x17mm, plinski naboj kal. 8mm, 44 kosov pištolskih nabojev kal. 9mm, 16 kosov pištolskih nabojem kal.9mmK, 4 kose pištolskih nabojev kal. 9mm, 4 kose pištolskih nabojev kal 9mm-šiberni in 114 nabojev kal.22Lr. Pot točko 3 pa navedla, da lahko tožeča stranka po pravnomočnosti odločbe kot lastnik v treh mesecih najde kupca za odvzeto orožje in strelivo. Če v tem roku ne bo našla kupca, bo pristojni organ izročil odvzeto orožje in strelivo trgovcu, ki je pooblaščen za promet z orožjem, da ga proda. Lastniku pripada dosežena cena, zmanjšana za stroške prodaje. Če trgovec orožja v šestih mesecih ne proda, ga mora v osmih dneh izročiti ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ v konkretnem primeru tožeči stranki utemeljeno odvzel orožje in orožne liste za orožje.

Tožeča stranka je bila pravnomočno obsojena za naklepno kaznivo dejanje po 310. členu Kazenskega zakonika. Na Vrhovnem sodišču RS vloženo izredno pravno sredstvo na odločitev o odvzemu orožja ne more vplivati. Glede navedb tožeče stranke, da bi moral prvostopni organ odločati o odvzemu orožja po Zakonu o orožju iz leta 1981 tožena stranka navaja, da se postopek za odvzem orožja po starem in novem Zakonu o orožju vodi po uradni dolžnosti. Po 126. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti, če tako določa zakon ali na zakon temelječ predpis in če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Prvostopni organ je v konkretnem primeru lahko začel postopek, ko mu je Okrožno sodišče v B. z dopisom z dne 22. 8. 2002 sporočilo, da pri odkrivanju kaznivega dejanja zaseženo orožje ni bilo predmet kazenskega postopka, v katerem je bila tožeča stranka obsojena za kaznivo dejanje. Nadalje ugotavlja, da je bila prvostopna upravna odločba sicer pomanjkljivo obrazložena, saj tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni navedla določb predpisov, na katere opira drugo, tretjo in četrto točko izreka izpodbijane odločbe, navedene kršitve pa niso take narave, da bi narekovale drugačno rešitev te zadeve, zato je na podlagi 2. odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku pritožbo tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga napačne uporabe materialnega prava in iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. V tožbi navaja, da je bila s sodbo Okrožnega sodišča v B. v zvezi s sodbo Višjega sodišča v B. z dne 15. 3. 2000 obsojena za kaznivo dejanje po uradni dolžnosti, zato bi moral upravni organ izdati odločbo o odvzemu orožja po takrat veljavnem Zakonu o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81) in ne po novem zakonu z dne 20. 6. 2000. Ker je bil uporabljen napačen zakon, je odločba tožene stranke nična. Prvostopenjski organ bi moral začeti postopek o odvzemu takoj po pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v B., odločba o odvzemu pa je bila izdana dve leti in pol po pravnomočnosti navedene sodbe, zato zavrača obrazložitev tožene stranke, da je prvostopenjski organ lahko začel s postopkom šele, ko mu je Okrožno sodišče v B. z dopisom z dne 22. 8. 2002 sporočilo, da pri odkrivanju kaznivega dejanja zaseženo orožje ni predmet kazenskega postopka, v katerem je bila obsojena za kaznivo dejanje. V kazenski zadevi je pri Vrhovnem sodišču podana zahteva za varstvo zakonitosti, zato kazenski postopek še ni v celoti zaključen. Predlaga, da se odvzem orožja začasno odloži do razsodbe Vrhovnega sodišča, ki bo gotovo izpodbijano kazensko sodbo razveljavilo in bo zato še naprej veljala za nedolžnega. V zadevi pa je tudi podala zahtevo za izbris iz kazenske evidence, ki je bila po zakonu mogoča že 22. 12. 2002 in torej izpolnjuje pogoje iz 16. člena Zakona o orožju kot zanesljiva oseba. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo izreče za nično.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in navaja, da so v izpodbijani odločbi in v prvostopni odločbi dovolj obširno obrazloženi razlogi, ki so v konkretnem primeru narekovali odvzem orožja, zato se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve omenjenih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne. V zvezi s tožbenimi navedbami o pričetku upravnega postopka po uradni dolžnosti pa dodaja, da je prvostopni organ za primer izvedel, ko mu je Okrožno sodišče v B. z dopisom z dne 22. 8. 2002 sporočilo, da sporno orožje ni predmet kazenskega postopka in da je bila tožeča stranka obsojena za kaznivo dejanje. V tem času je že veljal Zakon o orožju iz leta 2000, ne glede na to pa se tožniku položaj ne bi v ničemer spremenil, če bi upravna organa postopala po Zakonu o orožju iz leta 1981, saj je bila tožeča stranka obsojena za kaznivo dejanje po 310. členu Kazenskega zakonika, to pa je nedvomno takšno dejanje, ki dela tožnika neprimernega za posest orožja. V kolikor pa bo tožeča stranka uspela z izrednim pravnim sredstvom pred Vrhovnim sodiščem, bo lahko tudi po pravnomočnosti izpodbijane odločbe zahtevala obnovo postopka.

Zastopnik javnega interesa, Državni pravobranilec Republike Slovenije, je v zadevi prijavil udeležbo, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je bila tožeča stranka s sodbo Okrožnega sodišča v B., potrjeno s sklepom Višjega sodišča v B. z dne 15. 3. 2000, obsojena na eno leto zapora zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksplozivov po členu 310/II-I KZ-95. V zadevi ni sporno, da je bil upravni organ prve stopnje dne 22. 8. 2002 obveščen, da dne 10. 1. 1997 zaseženo orožje in naboji last tožeče stranke niso predmet kaznivega dejanja za katerega je bila obsojena tožeča stranka. Zakon o orožju (Uradni list RS, št. 61/2000, ZOro-1) v 58. členu določa, da pristojni organ odvzame orožje in orožne liste posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. in 6. točke 2. odstavka 14. člena tega zakona. V 15. členu pa določa, da so zadržki javnega reda iz 2. točke 2. odstavka 14. člena ZOro-1 podani med ostalim tudi če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Glede na to, da je v zadevi bilo nesporno ugotovljeno, da je bila tožeča stranka obsojena za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, so pri njej bili nedvomno podani zadržki javnega reda iz 2. točke 2. odstavka 14.člena ZOro-1 in je zato izpodbijana odločba tožene stranke zakonita in pravilna. Tožbeni ugovor tožeče stranke, da je upravni organ prve stopnje napačno uporabil materialno pravo, ni utemeljen. V času izdaje upravne odločbe upravnega organa prve stopnje je veljal ZOro-1, ki je bil uveljavljen 6. 1. 2001, s tem dnem pa je prenehal veljati Zakon o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81-prečiščeno besedilo in Uradni list RS, št.44/90, nadaljevanju prejšnji ZOro). Ne glede na dejstvo, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena v času veljavnosti prejšnjega ZOro, je bil upravni organ prve stopnje obveščen o pravnomočni obsodilni sodbi za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, v času veljavnosti ZOro-1, zato je pravilno upoštevaje prehodne in končne določbe ZOro-1 v zadevi uporabil zakonske določbe tega zakona. Ugovor tožeče stranke, da je izpodbijana odločba nična, ni utemeljen. Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00-ZUP) določa razloge za izrek ničnosti odločbe v 1. odstavku 279. člena ZUP. Iz upravnih spisov ter zatrjevanja tožeče stranke pa ne izhaja, da bi bil v zadevi podan katerikoli izmed zakonsko določenih razlogov za izrek ničnosti izpodbijane odločbe. Izpodbijano odločbo je namreč v upravni zadevi izdal pristojni upravni organ po uradni dolžnosti, na podlagi določil 58. in 61. člena ZOro-1. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke v zvezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom zoper obsodilno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v B., saj je zadržek javnega reda podan, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (1. alinea 1. odstavka 15. člena ZOro), zato izrednih pravnih sredstev vloženih v kazenski zadevi ni moč upoštevati. Pri tem sodišče pripominja, da je upravni organ prve stopnje v zadevi odločal na podlagi dejanskega stanja in veljavne zakonodaje v času izdaje izpodbijane odločbe, zato morebitni kasnejši izbris iz kazenske evidence na odločitev v zadevi ne more vplivati. V kolikor bo obsodilna sodba, na kateri temelji izpodbijana odločba, z izrednim pravnim sredstvom, odpravljena, bo imela tožena stranka pravico do obnove postopka ( 3. točka 1. odstavka 260. člena ZUP). V ostalem delu sodišče sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev ( 2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00-ZUS).

Sodišče je zadevi odločalo na seji senata, saj tožeča stranka glavne obravnave ni predlagala, ravno tako pa tudi ni predlagala nobenih dokazov, ki naj bi jih sodišče izvedlo na glavni obravnavi.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.