Jedro

Pravilno je stališče, da toženčev predlog za začasno odredbo glede vpisa otrok v osnovno šolo ne spada med spore iz 406. člena ZPP, ampak se nanaša na spor v zvezi z izvrševanjem roditeljske pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje: a) v točki II/3 razveljavi glede dolžnosti vpisa otrok na Osnovno šolo S. ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; b) v točki II/1 v prvi alineji spremeni tako, da se glasi: „- vsak drugi vikend od petka, ko oče prevzame mladoletna otroka v šoli, do nedelje, ko ju mati ob 19.00 prevzame na domu očeta.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, predlogu tožene stranke za izdajo začasne odredbe pa je delno ugodilo tako, da je uredilo stike med tožencem in otrokoma, kot je to razvidno iz točke II/1. Kar je toženec s predlogom zahteval več ali drugače, je prvo sodišče zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sklep, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je napačna odločitev prvega sodišča o zavrnitvi predloga glede vpisa otrok v Osnovno šolo N. Sodišče je napačno uporabilo prvi odstavek 21. člena ZPP. Predlog je bil vložen pri pristojnem sodišču. Sodišče bi moralo zaradi zaščite pravic otrok takoj ukrepati tudi glede zahtevka za vpis v osnovno šolo. V korist otrok je, da nadaljujeta s šolanjem v B. V zvezi s stiki toženec izpodbija odločitev glede prevozov. Po sklepu prvega sodišča mora toženec opravljati vse prevoze na stik in nazaj, kar pomeni, da manj časa kvalitetno preživi z otrokoma in ima večje stroške. Sodišče bi moralo upoštevati predlog toženca, da sam prevzame otroka, ob koncu stika pa ju na domu očeta prevzame mati. Mladoletni A. A. ima ob ponedeljkih popoldne verouk v kraju D. od 16. do 16.45 ure, zato toženec v tem času ne more izvrševati stikov. Sodišče naj to upošteva pri izvajanju prevozov otrok na stike in s stikov ter določitvi dolžine stikov toženca z otrokoma.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravilno je stališče prvega sodišča, da toženčev predlog za začasno odredbo glede vpisa otrok v Osnovno šolo N. ne spada med spore iz 406. člena ZPP, ampak se nanaša na spor v zvezi z izvrševanjem roditeljske pravice (113. člen ZZZDR). Odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga v tem delu pa je napačna. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi toženec vložil predlog za začasno odredbo v tem delu še pred uvedbo nepravdnega postopka po 113. členu ZZZDR. V tem primeru bi bilo za obravnavanje tega dela predloga začasne odredbe pristojno okrajno sodišče (točka II/3 99. člena ZS). Če je toženec sprožil nepravdni postopek glede vprašanja vpisa otrok v osnovno šolo po 113. členu ZZZDR, pa bi bilo treba ravnati po prvem odstavku 21. člena ZPP. Prvo sodišče torej ni bilo pristojno za obravnavanje tega dela toženčevega predloga za začasno odredbo in bi ga moralo odstopiti pristojnemu sodišču. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu razveljavilo sklep prvega sodišča in mu vrnilo zadevo v nov postopek (da po ugotovitvi relevantnih okoliščin izda ustrezen sklep in zadevo v tem delu posreduje pristojnemu sodišču).

6. Glede prevozov otrok v zvezi z izvrševanjem stikov načeloma velja, da pri tem sodelujeta oba starša, upoštevajoč vse okoliščine posameznega primera pa je možna tudi drugačna odločitev. Po odselitvi živi tožnica z otrokoma približno 40 km stran od toženčevega doma (kot je moč ugotoviti s pomočjo aplikacije na spletu za razdalje med kraji). Ker sta otroka pri tožnici, ki je zato v večji meri angažirana z varstvom in vzgojo otrok, je prav, da toženec nosi večje breme glede prevozov otrok za stike. Ob tem, da ima tožnica običajen delovni čas (vsak dan), je toženec ob ponedeljkih in torkih prost delovnih obveznosti. Zato je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da se režim stikov za konec tedna določi tako, da toženec prevzame otroka v šoli v petek, tožnica pa ju pride iskat na toženčev dom v nedeljo ob 19.00 uri (takšen je tudi predlog CSD z dne 5. 2. 2015). Glede stikov v ponedeljek in torek je prav, da za prevoze v celoti poskrbi toženec, ki je v teh dneh prost delovnih obveznosti. Pritožbeno sodišče je zato glede prevozov za stike delno ugodilo pritožbi in spremenilo sklep, kot je razvidno iz izreka.

7. Glede stikov ob ponedeljkih je iz zapisnika CSD z dne 2. 2. 2015 razvidno, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se zaradi verouka otrok stiki na ta dan ne izvršujejo. Zato ni razloga, da bi se izvrševanje stikov ob ponedeljkih določalo drugače. Toženec namesto ponedeljka ni predlagal drugega dneva za stik, ne glede na to pa je sistem stikov določen tako, da imata otroka primeren obseg stikov z očetom (stik je določen tudi ob torkih in z dovolj dolgim trajanjem, da lahko toženec in otroka kvalitetno preživljajo tudi torkove stike). Če drži tožničina trditev v odgovoru na pritožbo glede termina verouka otrok od jeseni 2015 dalje, pa bo možno izvrševati kvalitetne stike tudi ob ponedeljkih, kot je določeno v sklepu sodišča prve stopnje.

8. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi, kot je razvidno iz izreka, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).