Jedro

Ob tem, ko se obdolžencu očita lažna obljuba že pri sklenitvi posla, nadalje pa so povsem določno konkretizirana še njegova opustitvena ravnanja tudi med izvajanjem pogodbe (da kljub večkratnim obljubam in kljub temu, da je družba B. d.o.o. razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, obveznosti ni izpolnil), po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke pomeni povsem določno in jasno konkretizacijo preslepitvenega namena obdolženca; slednje pa terja vsebinsko odločitev o obtožbi.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti z dne 5. 12. 2023 zoper obdolženega A. A. zaradi storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in obdolženo pravno osebo B. d.o.o. zaradi odgovornosti za kaznivo dejanje poslovne goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 in v zvezi s tretjim odstavkom 4. člena in 8. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Odločilo je še, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in obdolžene pravne osebe proračun.

2. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo pošlje sodišču prve stopnje v sojenje in odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi in sklepanju sodišča prve stopnje, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja obdolžencu ne izhaja, v čem je bil pri sklenitvi in izvajanju pogodbe z oškodovancem preslepitveni namen obdolženca, da predmetnih računov ne bo plačal in bo s tem oškodovancu povzročil majhno premoženjsko škodo. Sodišče torej meni, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Takšni odločitvi in razlogom izpodbijanega sklepa državna tožilka utemeljeno nasprotuje z navedbami, da so v dejanskem delu opisa očitanega kaznivega dejanja povsem določno in jasno konkretizirani njegovi abstraktni znaki. Preslepitveni namen obdolženca in iz njega izvirajoča zmota oškodovanca oziroma njegovo prepričanje, da bodo obveznosti izpolnjene, je namreč konkretiziran z navedbo, da je obdolženec z lažno obljubo (ki že po dikciji besedila ne predstavlja ravnanja, ki je tipično za sleherno pogodbeno razmerje) o izpolnitvi vseh obveznosti v roku 15 dni, preslepil samostojnega podjetnika - oškodovanca, da je družbi B. d.o.o. opravil naročeno storitev in dobavil naročeni kotni brusilki, ter nadalje, da izdanih računov ni poravnal, kljub temu, da je družba razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, ko je tudi po opominu na zapadlost računov, plačilo še vedno obljubljal. 5. Zmotno je primarno stališče sodišča prve stopnje v točki 3 obrazložitve sklepa, da lahko storilec očitano kaznivo dejanje stori le z direktnim naklepom in preslepitvenim namenom. Že po dikciji zakonskega besedila člena je jasno, da ne gre za namerni delikt, kaznivo dejanje pa je lahko storjeno tudi v krivdni obliki eventualnega naklepa.1 Ob tem, ko se obdolžencu očita lažna obljuba že pri sklenitvi posla, nadalje pa so povsem določno konkretizirana še njegova opustitvena ravnanja tudi med izvajanjem pogodbe (da kljub večkratnim obljubam in kljub temu, da je družba B. d.o.o. razpolagala z zadostnimi denarnimi sredstvi, obveznosti ni izpolnil), po utemeljenih pritožbenih navedbah državne tožilke pomeni povsem določno in jasno konkretizacijo preslepitvenega namena obdolženca; slednje pa terja vsebinsko odločitev o obtožbi.

6. Res je sicer Vrhovno sodišče z odločbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, na katero se med drugimi sklicuje sodišče prve stopnje, odstopilo od svoje dotedanje prakse glede potrebne konkretizacije zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, vendar zadevi nista primerljivi. Očitek obdolžencu v navedeni zadevi pred Vrhovnim sodiščem je namreč zajemal (zgolj) vsakokratne obljube plačil, ki nato niso bile izpolnjene; medtem ko se obdolžencu v obravnavani zadevi očita _lažna obljuba_ (ki, kot že poudarjeno, ni značilna za vsak običajni civilnopravni posel), ter še vsa nadalje opisana opustitvena ravnanja po tem, ko je oškodovanec izpolnil svoj del obveznosti, kot je že obrazloženo. Razpolaganje z zadostnimi denarnimi sredstvi in dodatne nerealizirane obljube o plačilu računov tudi po prejetem opominu, tako po presoji višjega sodišča pomeni ustrezno konkretizacijo očitane lažne obljube obdolženca, da bo poravnal vse obveznosti v roku 15 dni, ter s tem ustrezno konkretizacijo njegovega preslepitvenega namena.

7. Ker opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v obtožnem predlogu pomeni ustrezno konkretizacijo vseh njegovih zakonskih znakov, s čimer je obdolžencu tudi omogočena učinkovita obramba, hkrati pa jasen okvir predmeta odločanja za sodišče, je višje sodišče zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Sodišče prve stopnje bo postopek nadaljevalo z vročitvijo obtožnega predloga obdolžencu in obdolženi pravni osebi ter razpisom glavne obravnave.

1 Prim. sodba VSM II Kp 11153/2017 z dne 10. 1. 2019.