Jedro

Ločimo izpolnitev obveznosti v širšem in ožjem pomenu. Za prvo gre, ko je pravočasno opravljena izpolnitev, ki je (povsem) pravilna po načinu (vsebini) izpolnitvenega ravnanja, za drugo pa, ko je izpolnitev opravljena, vendar z napakami (stvarnimi ali pravnimi). Zamuda s pravilno izpolnitvijo obstaja tudi v primeru izpolnitve z napakami in traja v obdobju od dospelosti obveznosti (od dne, ko bi moral dolžnik opraviti pravilno izpolnitev) do odprave napak. Tudi za takšen primer (to je zamude s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu) se je sicer mogoče dogovoriti za pogodbeno kazen, vendar se po drugem odstavku 247. člena OZ v dvomu šteje, da je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem pomenu.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: "Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se glasi:

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati 4.800,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2005 dalje do plačila.

2. V presežku, to je za razliko do zahtevanih 5.854,44 EUR, se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 248,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti njene pritožbene stroške v znesku 179,20 EUR."

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh povrniti njene revizijske stroške v znesku 86,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženca zahteva plačilo pogodbene kazni v znesku 5.854,44 EUR (prej 1,402.958 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, sodišče druge stopnje pa je pritožbi toženca ugodilo (zgolj) glede odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska pravdnih stroškov, sicer pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Meni, da pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v konkretnem primeru niso (bili) izpolnjeni. Iz dejstev, ki jih je tožnik navajal v tožbi, nikakor ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka; ta glede na določila prodajne pogodbe SV ... z dne 8. 4. 2004 (v nadaljevanju Prodajna pogodba) in vsebino primopredajnega zapisnika z dne 25. 4. 2005 tudi ni materialnopravno utemeljen. V skladu s prvim odstavkom 7. člena Prodajne pogodbe nastanek obveznosti plačila pogodbene kazni ni odvisen samo od dejstva, da prodajalec pride v zamudo z izročitvijo stanovanja, ampak tudi od izpolnitve pogoja, da je kupec do dneva izročitve stanovanja prodajalcu poravnal vse svoje obveznosti. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen; tudi tožnik tega dejstva v tožbi ne navaja oziroma ne zatrjuje, da je ta pogoj izpolnjen. Sodišče bi zato moralo šteti, da ta pogoj ni bil izpolnjen, zaradi česar obveznost plačila pogodbene kazni sploh ni nastala. Pritožbeno sodišče je uporabilo nedopusten in povsem nelogičen miselni "obvoz" preko določila 5. člena Prodajne pogodbe ter neobstoječo tožbeno trditev samo umetno skonstruiralo. Takšno sklepanje je v nasprotju tako s 318. členom ZPP kot tudi s 7. členom istega zakona. V 5. členu Prodajne pogodbe je sicer res določeno, da bo prodajalec kupcu izročil stanovanje po plačilu celotne kupnine, vendar na podlagi trditve, da je bilo stanovanje izročeno, in vsebine tega člena pogodbe nikakor ni moč zaključiti, da tožba vsebuje trditev o plačilu kupnine. Za to ni nobene podlage ne v ZPP ne v pravilih logičnega sklepanja. Poleg tega je pritožbeno sodišče spregledalo nadaljevanje določbe 5. člena Prodajne pogodbe, ki kot pogoj za izročitev postavlja tudi izpolnitev ostalih pogojev, določenih s pogodbo. Eden izmed teh je na primer določen v drugem odstavku 5. člena, to je da mora kupec pred prevzemom stanovanja izročiti potrdilo o plačilu izvedenih sprememb. Tudi tega pogoja tožnik ni izpolnil oziroma tega ne zatrjuje. Prav tako so dejstva, ki jih tožnik navaja v tožbi, v nasprotju z dokazi, ki jih je tej sam priložil. Tožnik zatrjuje, da je do izročitve stanovanja prišlo 25. 4. 2005, nato pa navede, da naj bi bil dejanski datum izročitve šele 5. 5. 2005, ter na to veže višino svojega zahtevka. Iz tožbi priloženega primopredajnega zapisnika jasno izhaja, da je toženec tožniku stanovanje izročil 25. 4. 2005. Določili 5. in 7. člena Prodajne pogodbe jasno govorita o dejanski izročitvi stanovanja, ne pa o trenutku, ko naj bi bilo to osnovno funkcionalno in zmožno uporabe. Po tem, ko je bilo stanovanje izročeno, so vse domnevne pomanjkljivosti lahko kvečjemu stvarne napake, katerih (ne)obstoj in odprava nimata nobenega vpliva na vprašanje dejanske izročitve. Iz primopredajnega zapisnika je tudi razvidno, da tožnik domnevnega nepriklopa elektrike ob prevzemu sploh ni grajal, zaradi česar toženec za to domnevno napako ne odgovarja. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo vsaj v delu, v katerem sta tožniku priznali upravičenje do pogodbene kazni za čas po trenutku dejanskega prevzema stanovanja, to je za čas po 25. 4. 2005. 3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revizija je delno utemeljena.

5. Vprašanje sklepčnosti tožbe je vprašanje materialnega prava; pomeni, da iz dejstev, navedenih v tožbi, izhaja tista pravna posledica, ki se izraža v tožbenem zahtevku.1 Posebnost v primeru zamudne sodbe je (zgolj) v tem, da sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih (sploh) ne preizkuša (ne izvaja in ne ocenjuje dokazov), saj ta sodba temelji na absolutni (neovrgljivi) domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo (v skladu s sistemom pozitivne /afirmativne/ litiskontestacije) priznava dejanske navedbe tožnika, na katere ta opira svoj tožbeni zahtevek.

6. V konkretnem primeru je tožnik v tožbi navedel, da je kot kupec s tožencem kot prodajalcem sklenil kupoprodajno pogodbo glede nepremičnine - dvosobnega stanovanja z oznako 1-P v naselju A. za kupnino 117.117,50 EUR, pri čemer sta se dogovorila, da se nepremičnina kupcu izroči najkasneje do 15. 3. 2005 in da je toženec dolžan plačati pogodbeno kazen za vsak dan zamude v višini enega promila pogodbene vrednosti nepremičnine, vendar največ v višini pet odstotkov. Prav tako je navedel, da mu je toženec sporno nepremičnino izročil šele 25. 4. 2005, pri čemer si je sam pridržal pravico do pogodbene kazni. Poleg tega je zavzel stališče, da je treba za datum dejanske izročitve nepremičnine šteti dan, ko je bila ta priključena na elektroenergetsko omrežje (5. 5. 2005), saj naj bi šele takrat postala osnovno funkcionalna oziroma zmožna uporabe.

7. Pogodbena kazen je civilna sankcija, ki jo pogodbeni stranki (lahko) določita za primer neizpolnitve obveznosti ali za primer zamude z njeno izpolnitvijo (primerjaj prvi odstavek 247. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zapade torej, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo (temeljne pogodbene) obveznosti (primerjaj 299. člen OZ) oziroma če te (sploh) ne izpolni. V primeru, ko je (bila) pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo, mora upnik za to, da obdrži pravico do pogodbene kazni, hkrati s tem (če je dolžnik navzoč) oziroma nemudoma po tem, ko izpolnitev sprejme, to pravico uveljaviti (izjaviti, sporočiti drugi stranki, da uveljavlja; primerjaj peti odstavek 251. člena OZ).

8. Toženec zmotno meni, da je obravnavana tožba nesklepčna, ker tožnik ni podal navedb o izpolnitvi svojih obveznosti iz 5. člena oziroma prvega odstavka 7. člena Prodajne pogodbe. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je pogodbeno pravo dogovor strank, ki izraža njuno pogodbeno voljo; vsebina medsebojnega dogovora je torej dejstvo in zanj ne velja pravilo iura novit curia. Pogodbeno pravo postane del procesnega gradiva le, če ga tja (s pravočasnimi navedbami) uvedejo stranke.2 Sodišče mora v primeru, če določenega dejstva ne zatrjuje nobena od pravdnih strank, v skladu z razpravnim načelom (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP)3 šteti, da to ne obstaja. Glede na (obširne) revizijske navedbe je treba posebej poudariti, da to velja tudi za primere, ko predloženi dokazi pokažejo kaj več, kot zatrjuje tožnik, in bi dejstva, ki izhajajo iz njih, če jih tožnik v tožbi ne bi zamolčal, povzročila nesklepčnost (na primer, da je pravica, ki jo uveljavlja s tožbo, pod odložnim pogojem) ali pogojno sklepčnost (na primer, da mora tudi sam opraviti določeno storitev). Če se toženec na tožnikovo opustitev navedbe iz priloženega dokaza izhajajočega pravno pomembnega dejstva (ki bi povzročilo zavrnitev tožbenega zahtevka) ne odzove z odgovorom na tožbo, čeprav sta mu bila tožba in dokaz vročena in je (bil) opozorjen na posledice pasivnosti, je treba dati prednost njegovi dispoziciji in avtonomiji strank.4

9. Prav tako ne drži, da tožnikove navedbe o 5. 5. 2005 kot datumu dejanske izročitve stanovanja pomenijo nasprotje med tožbenimi dejstvenimi trditvami in predloženimi dokazi (konkretno primopredajnim zapisnikom z dne 25. 4. 2005). Te navedbe namreč niso dejanske narave, ampak tožnikov pravni zaključek, zaradi česar niso predmet presoje po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP, temveč so materialnopravno vprašanje (in zato predmet presoje, ali je izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP).5 V tem delu je revizijska (materialnopravna) graja priznanja upravičenja do pogodbene kazni (tudi) za čas po trenutku dejanskega prevzema stanovanja, to je za čas po 25. 4. 2005, utemeljena. Pojasniti je treba, da ločimo izpolnitev obveznosti6 v širšem in ožjem pomenu. Za prvo gre, ko je pravočasno opravljena izpolnitev, ki je (povsem) pravilna po načinu (vsebini) izpolnitvenega ravnanja, za drugo pa, ko je izpolnitev opravljena, vendar z napakami (stvarnimi ali pravnimi).7 Zamuda s pravilno izpolnitvijo obstaja tudi v primeru izpolnitve z napakami in traja v obdobju od dospelosti obveznosti (od dne, ko bi moral dolžnik opraviti pravilno izpolnitev) do odprave napak. Tudi za takšen primer (to je zamude s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu) se je sicer mogoče dogovoriti za pogodbeno kazen, vendar se po drugem odstavku 247. člena OZ v dvomu šteje, da je pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem pomenu.8 Ker tožnik v tožbi ni navedel, da je bila v Prodajni pogodbi, ki jo je sklenil s tožencem, pogodbena kazen dogovorjena za primer zamude s pravilno izpolnitvijo v širšem pomenu, njegov zahtevek za njeno plačilo za čas po 25. 4. 2005 (to je po izpolnitvi z napakami) ni utemeljen.

10. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se prisojeni znesek pogodbene kazni zmanjša na 4.800,64 EUR in da se v presežku do zahtevanih 5.854,44 EUR tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Zaradi spremembe odločitve o glavničnem delu tožbenega zahtevka je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških vsega postopka. Glede na (spremenjeni) pravdni uspeh tožnika, ki sedaj pred sodiščem prve stopnje znaša dvainosemdeset odstotkov, mu je toženec dolžan povrniti 248,66 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji; pravnomočno prisojeni znesek teh (303,25 EUR) je bilo treba znižati za 54,59 EUR. Uspeh toženca v pritožbenem postopku je osemnajstodstoten, zaradi česar mora po medsebojnem pobotanju s pritožbenimi stroški tožnika temu povrniti 179,20 EUR njegovih pritožbenih stroškov. S svojo revizijo je toženec prav tako uspel v višini osemnajst odstotkov, kar ga upravičuje do povrnitve 86,17 EUR njegovih revizijskih stroškov. Pritožbene in revizijske stroške je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

1 Primerjaj 3. točko prvega odstavka in tretji odstavek 318. člena ZPP. Tožba je (seveda) lahko tudi (zgolj) delno sklepčna, to je če iz v njej navedenih dejstev (tako imenovana tožbena naracija) izhaja, da je po materialnem pravu utemeljen (le) del zahtevka. 2 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 421/2005 z dne 10. 5. 2007 in II Ips 116/2004 z dne 17. 2. 2005 ter sklep istega sodišča III Ips 89/2006 z dne 23. 9. 2008. Uporaba pogodbenega (materialnega) prava ni mogoča, preden prek zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno. Uporabljati materialno pravo v izhodišču pomeni primerjati, ali se (in katera) ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega dogodka (konkretni dejanski stan) na predpisan način prilegajo (abstraktnemu) dejanskemu stanu pravnega pravila ("kar v pogodbi piše"). Jasno je, da neopredelitev vsebine (pogodbenega) pravila opisano pravno sklepanje (subsumpcijo) in njegov (miselni, pritožbeni, revizijski...) preizkus onemogoča. 3 Gre za temeljno načelo pravdnega postopka; pomeni, da so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. 4 Primerjaj J. Zobec v L. Ude et al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 125. 5 Ibidem, str. 124. 6 Ta pomeni izvršitev tistega izpolnitvenega ravnanja, ki je predmet obveznosti. 7 O neizpolnitvi govorimo, če dolžnik ne stori ničesar za izpolnitev svoje obveznosti. Pri obveznostih, katerih predmet je aktivno ravnanje, dolžnik ne stori ničesar in je popolnoma pasiven. Enako velja, ko dolžnik sicer nekaj da ali stori, vendar je ta dajatev ali storitev povsem v nasprotju z vsebino obveznosti. 8 Primerjaj N. Plavšak v M. Juhart in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 233.