Jedro

Ko je sodišče prve stopnje sklepalo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost, je imelo v mislih, da obtoženec doslej še ni bil spoznan za krivega kakšnega kaznivega dejanja, zaradi česar pritožbena razprava o tem, da obtoženec ni povratnik, ko pa je sodišče prve stopnje nanizalo druge subjektivne okoliščine, ki so relevantne za ponovitveno nevarnost, ne more biti produktivna pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zagovornica. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sklepa, tako da se pripor odpravi oziroma da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in še podredno, da se sklep spremeni tako, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. V nasprotju s pritožnico pritožbeno sodišče meni, da je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenem sumu, ki ga je sodišče prve stopnje gradilo predvsem na dejstvu pravnomočnosti obtožnice, povsem na mestu. V primeru, ko je utemeljen sum formalno dognan, denimo s pravnomočnostjo obtožnice, sodišče ni dolžno utemeljenega suma znova ugotavljati. To mora storiti le, če se (v tem primeru) na glavni obravnavi sooči z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki utemeljen sum omajajo. S takšnimi novimi dejstvi oziroma dokazi se sodišče prve stopnje ni soočilo. Tudi, ko je izreklo obsodilno sodbo, ki je bila sicer razveljavljena, je ugotovilo, da so razlogi za pripor še podani. Pa tudi pritožbeno sodišče, ko je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, je hkrati ugotovilo, da so razlogi za pripor še vedno podani. Takšna odločitev je bila preizkušena tudi po Vrhovnem sodišču, ki je pritožbo zoper sklep pritožbenega sodišča o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, zavrnilo kot neutemeljeno. Tako dejstvo razveljavitve sodbe v situaciji, ko je obtožnica pravnomočna in ko se po pravnomočnosti sodbe sodišče ni soočilo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi utemeljen sum kakorkoli omajali, samo zase ne more biti razlog za drugačno presojo utemeljenega suma, kot je bil formalno dognan s pravnomočnostjo obtožbe. Utemeljitev utemeljenega suma v pritožbeno izpodbijanem sklepu, ki temelji na tem dejstvu je tako povsem zadostna in tudi prepričljiva, zaradi česar glede vprašanja utemeljenosti suma ne more biti podana niti procesna kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti ne more biti utemeljen očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Po sodbi pritožbenega sodišča pa je povsem na mestu tudi zaključek sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Za zaključek ponovitvene nevarnosti zadošča dognanje vsaj ene od objektivnih okoliščin, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti in vsaj ene od okoliščin, na strani utemeljeno osumljenega storilca, ko torej gre za subjektivne okoliščine, relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Med objektivnimi okoliščinami je sodišče prve stopnje izpostavilo težo in pa način storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj ter okoliščine, v katerih naj bi bili kaznivi dejanji storjeni. Teža kaznivega dejanja ni v ničemer omajana z dejstvom, da je bila sodba resda razveljavljena. Tudi način obtožencu očitanih kaznivih dejanj, kot ga je moč razbrati iz pravnomočne obtožnice ostaja nespremenjen, enako pa velja tudi za okoliščine, v katerih naj bi bili kaznivi dejanji storjeni. Ravno iz teh resda objektivnih okoliščin samih kaznivih dejanj, ki se očitata obtožencu pa je sodišče prve stopnje varno sklepalo tudi na subjektivne lastnosti na strani obtoženca. Tako je izpostavilo veliko brezčutnost, vztrajnost in pa odločenost, da dejanje dokonča, zlorabo zaupanja oškodovanca in pa izrazito agresivnost, ki naj bi jo obtoženec usmeril tudi zoper svojo mater. Tudi te okoliščine ostajajo ves čas postopka nespremenjene, konkretno so bile opisane in obrazložene ob odreditvi pripora. Ko pa se kasneje presoja danost razlogov za pripor, pa tako obširna utemeljitev ni potrebna, kot je to opozorilo že tudi Vrhovno sodišče v odločbi z dne 25. 11. 2021, pri čemer pa je seveda relevantno to, da tudi pritožnica ne navaja nobenih novih dejstev oziroma okoliščin, ki bi kazale, da pri obtožencu dognane subjektivne lastnosti, ki so relevantne za oceno ponovitvene nevarnosti, naj ne bi bile več podane, oziroma so se korenito spremenile.

7. Ko je sodišče prve stopnje sklepalo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost, je imelo v mislih, da obtoženec doslej še ni bil spoznan za krivega kakšnega kaznivega dejanja, zaradi česar pritožbena razprava o tem, da obtoženec ni povratnik, ko pa je sodišče prve stopnje nanizalo druge subjektivne okoliščine, ki so relevantne za ponovitveno nevarnost, ne more biti produktivna pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Tako pritožnica tudi, ko zaključek sodišča ponovitvene nevarnosti izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne more računati na uspeh.

8. Nobenega dvoma pa tudi ni v pravilnost in sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora. V točki 14 izpodbijanega sklepa sklepa je sodišče prve stopnje v povsem zadostni meri in razumljivo utemeljilo, zakaj šteje, da je pripor sorazmeren ukrep, v točkah 13 in tudi 14 pa je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da je pripor neogibno potreben in edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obtoženčeve izrazite ponovitvene nevarnosti. Tudi v tem pogledu sodišče ni dognalo novih dejstev oziroma okoliščin, le-teh pa tudi zagovornica ne izpostavlja, zaradi česar ne more biti dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje tudi glede teh pogojev za pripor. Glede na okoliščine v zvezi z obravnavanimi kaznivimi dejanji je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da ni pričakovati, da bi obtoženec spoštoval katerega od milejših ukrepov, zato ne more biti na mestu pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje popolnoma nerazumljiv, medsebojno nasprotujoč in da ni jasno, kaj so razlogi napadenega sklepa, ki kažejo na to, da na strani obtoženega ni pripravljenosti na sodelovanje, upoštevanje milejšega ukrepa, sploh pa, da je nerazumljiv zapis v kakšne pravice naj bi obtoženec s svojim dejanjem posegel na najbolj krut način, ko vendar sodišče prve stopnje izpostavlja, da ima v mislih poseg v zdravje oziroma življenje oškodovancev.

9. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.