Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke kot od svojega bivšega delodajalca uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka. Med opravljanjem dela je prišlo do zdrsa plohov, ki so tožniku stisnili desno roko. Glede na ugotovitve, da tožena stranka tožnika ni ustrezno teoretično in praktično usposobila za delo, pri katerem se je poškodoval, da ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela in ni izdajala ustreznih navodil za varno delo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem kršila določbe 5., 17. in 19. člena ZVZD-1 in 4. in 5. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. V obravnavanem primeru so tako izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, protipravno ravnanje tožene stranke, krivda, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (plačilo 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2016 dalje in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.000,00 EUR od 30. 1. 2016 do 19. 4. 2016) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožnika v roku 8 dni povrniti sodno takso v znesku 166,06 EUR in stroške postopka v znesku 665,60 EUR, oboje na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. in IV. točka izreka) ter tožniku povrniti stroške postopka v znesku 707,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje dokazne ocene ni oblikovalo v skladu z 8. členom ZPP, saj je pomanjkljivo in v korist tožnika povzelo tožnikovo izpoved in izpoved prič ter izvedenca. Zaradi neustrezne obrazložitve je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri toženi stranki. Tožena stranka je bila o domnevni nezgodi na delu obveščena šele v nedeljo 31. 1. 2016 ob 18.24 uri zvečer, ko je tožnik obvestil direktorico tožene stranke A.A., kar potrjuje predloženi izpis dohodnega klica s tožnikove telefonske številke. Tožnik ji je sporočil, da se je ponesrečil v soboto 30. 1. 2016 in da je šel k zdravniku naslednjega dne. Temu se je direktorica tožene stranke začudila, saj se je spornega dne nahajala v podjetju, enako tudi ostali zaposleni. Nadalje navaja, da tožnik 30. 1. 2016 od 14.30 ure ni bil več na delovnem mestu in da se je spornega dne sam odpeljal domov. Poleg tega tožnikove nezgode ni videl nihče niti ni nihče videl, da tožnik po domnevni nezgodi ni mogel več sam delati in da je potreboval pomoč. Sodišče bi moralo tožnikovo izpoved kritično presoditi tudi v povezavi z njegovo izpovedjo, da ima doma mizarsko delavnico in bi zato lahko do poškodbe prišlo tam. Poudarja tudi, da je šel tožnik k zdravniku šele naslednji dan. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče upoštevati tudi izpoved izvedenca za varstvo pri delu mag. B.B., ki je pojasnil, da bi do poškodbe lahko prišlo tudi pri kakem drugem mizarskem delu oziroma na kak drug način. Sodišče prve stopnje ni kritično presodilo izpovedi C.C. in D.D., ki imata interes, da v pravdi uspe tožnik, saj je prvi tožnikov dober prijatelj, drugi pa je sin tožnikove žene. Upoštevati pa bi moralo tudi to, da tožena stranka tožniku ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožnik posledično želel krivdo za poškodbo prevaliti nanjo. Meni, da tožnik ni zadostil dokaznemu bremenu, da je do škodnega dogodka prišlo pri toženi stranki. Ne strinja se z odmerjeno odškodnino in navaja, da ni skladna s sodno prakso. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP, ki jo pritožba sodišču prve stopnje očita predvsem v zvezi z dokaznim zaključkom, da se je tožnik dne 30. 1. 2016 poškodoval na delu pri toženi stranki. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP ni utemeljen. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami).

7. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke kot od svojega bivšega delodajalca uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 30. 1. 2016. Med opravljanjem dela je prišlo do zdrsa plohov, ki so tožniku stisnili desno roko. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 21/2013), ki je veljal v času škodnega dogodka, mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01) v členih 131 do 189. Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ker tožnika ni ustrezno teoretično in praktično usposobila za delo, pri katerem se je poškodoval, ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela ter ni izdala navodil za varno delo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da do poškodbe tožnika ni prišlo na delu dne 30. 1. 2016, kar naj bi izključevalo njeno odgovornost. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik poškodoval dne 30. 1. 2016 pri toženi stranki pri opravljanju svojega dela. Pojasnilo je, zakaj je v zvezi z okoliščinami nezgode verjelo tožniku in zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov zaključilo, da je do poškodbe prišlo pri opravljanju dela pri toženi stranki, ko so mu hlodi stisnili desno roko. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna, logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. 9. Tako je sodišče na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da se je tožnik spornega dne poškodoval med 9. in 10. uro dopoldne pri opravljanju svojega dela, doziranja obdelovancev (hlodov) na spodnji transporter pri krmilnem pultu. Do nezgode je prišlo, ko je tožnik pridržal ploh, da bi šel skozi rezalni stroj, pri tem pa so mu plohi stisnili desno roko. Tožnikove nezgode sicer ni videl nihče, sta pa tožnikovo izpoved glede dogajanja po nezgodi (da se je po nezgodi sam odpeljal domov, vendar je sredi poti ugotovil, da vožnje ne more nadaljevati, zato je za pomoč zaprosil prijatelja C.C., ki ga je odpeljal domov; da je njegov avto domov pripeljal D.D. in da ga je C.C. naslednjega dne odpeljal na urgenco) potrdili priči C.C. in D.D. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje njunima izpovedima ne bi smelo verjeti, ker nista verodostojni, in sicer C.C. zato, ker je tožnikov dolgoletni prijatelj, D.D. pa zato, ker je sin tožnikove žene. Njuna izpoved je, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča. Glede na to, da sta oba o zgoraj navedenih okoliščinah izpovedovala skladno, pri čemer sta oba potrdila tudi, da je imel tožnik zatečeno desno roko, pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

10. Dejstvo, da je do tožnikove poškodbe lahko prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik, je potrdil tudi sodni izvedenec za varnost pri delu mag. B.B., ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje jasno, prepričljivo in strokovno, pri čemer je sodni izvedenec svoje ugotovitve pojasnil in strokovno obrazložil tudi na zaslišanju ter odgovoril na pripombe pravdnih strank. Pri tem ni pomembno, da je sodni izvedenec sicer dopustil tudi možnost, da bi do tožnikove poškodbe lahko prišlo tudi pri kakem drugem delu, temveč je bistveno, da je potrdil, da je do poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, lahko prišlo pri opravljanju njegovega dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tudi mnenju sodnega izvedenca, da je tožnik po poškodbi lahko delal še naprej (oziroma do 14.30 ure, ko je odšel domov), saj se takšne poškodbe dostikrat razbolijo šele kasneje. Njegova ocena je namreč skladna tudi z izvedenskim mnenjem travmatologa dr. E.E., ki je pojasnil, da je bolečina v primerih, kot je obravnavani, največja v roku 24 ur in s tožnikovim ravnanjem, ko se je k zdravniku odpravil naslednjega dne (to je cca. 24 ur po škodnem dogodku), saj je bila bolečina v desni roki vse hujša. Glede na navedeno je pritožbeni očitek, da je sodišče mnenje sodnega izvedenca za varnost pri delu mag. B.B. razlagalo v tožnikovo korist, neutemeljen.

11. Okoliščine, ki jih izpostavlja tožena stranka v pritožbi (npr. da tožnika 30. 1. 2016 od 14.30 ure ni bilo več na delovnem mestu; da je šel zaradi poškodbe k zdravniku šele 31. 1. 2016; da se je spornega dne sam odpeljal domov; da mu ni podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas in je zato tožnik želel krivdo za poškodbo prevaliti nanjo, itd.), same po sebi ne dokazujejo, da se tožnik ni poškodoval 30. 1. 2016 pri opravljanju dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka trditev, da bi se tožnik lahko poškodoval tudi drugje, v postopku ni dokazala, saj o tem ni izpovedala nobena priča niti to ne izhaja iz predloženih listinskih dokazov (npr. zapisnika z dne 30. 1. 2016 o tem, da je tožnik 30. 1. 2016 predčasno ob 14. 30 uri odšel z dela; zapisnika z dne 3. 2. 2016 o tem, da je A.A. tožniku pojasnila, da mu obrazca za prijavo poškodbe pri delu ne more izdati; potrdila o upravičeni odsotnosti z dela, v katerem je navedeno, da je tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe izven dela). Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je tožena stranka za nezgodo izvedela šele naslednji dan, to je 31. 1. 2016, ko je tožnik o tem obvestil A.A. (kar naj bi bilo v nasprotju s tožnikovo izpovedjo o tem, kdaj jo je obvestil o nezgodi), saj dokazni postopek tega ni potrdil. Tožena stranka je namreč dokazni predlog z zaslišanjem A.A., ki bi te navedbe potrdila, umaknila.

12. Glede na ugotovitve, ki jih tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, da tožena stranka tožnika ni ustrezno teoretično in praktično usposobila za delo, pri katerem se je poškodoval, da ni izvajala ustreznega nadzora nad opravljanjem dela in ni izdajala ustreznih navodil za varno delo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem kršila določbe 5., 17. in 19. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011, s spremembami) in 4. in 5. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS; št. 101/2004, s spremembami). V obravnavanem primeru so tako izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, protipravno ravnanje tožene stranke, krivda, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.

13. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in presodilo, da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 2.500,00 EUR, za strah 500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000,00 EUR, skupno 7.000,00 EUR.

14. Glede na to, da tožena stranka nasprotuje prisojeni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo zgolj s pavšalnimi navedbami, da je ta previsoka, pri čemer dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih je sodišče prisodilo odškodnino, ne izpodbija, je ta del odločitve pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo izhodišča, določena v 179. členu OZ za uporabo standarda pravične denarne odškodnine. Upoštevalo je okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pravilno je uporabilo temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Prisojena odškodnina v višini 7.000,00 EUR tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera (odločitve VSRS opr. št. II Ips 226/2003, opr. št. II Ips 204/2006, itd.). Glede na navedeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke za njeno znižanje neutemeljeno.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).