Jedro

Javni razpis je akt, s katerim se določijo pogoji, pod katerimi lahko vse zainteresirane osebe konkurirajo pri pridobivanju javnih sredstev za sofinanciranje programov, ki jih izvajajo na področju, zaradi katerega je bil razpis objavljen. Prijavitelj zato lahko v postopku, v katerem sodeluje na podlagi javnega razpisa, izpodbija v njem določene pogoje, če meni, da so ti nezakoniti ali v nasprotju z s podzakonskim predpisom.

V skladu s 3. odstavkom 66. člena ZUP se kot del popolne vloge lahko štejejo tudi dokazila, vendar le v primeru, če jih kot del popolne vloge zahteva predpis. Katere so sestavine popolne vloge, mora torej določiti predpis.

Izrek

Tožba se zavrne v delu, ki se nanaša na 1. in 2. alinejo 2. točke izreka sklepa Ministrstva za šolstvo in šport št. 6712-4/2009/390 z dne 24. 3. 2010. V preostalem delu se tožbi ugodi, sklepa Ministrstva za šolstvo in šport št. 6712-4/2009/390 z dne 24. 3. 2010 in št. 6712-4/2009/511 z dne 20. 4. 2010 se odpravita in se zadeva v tem obsegu (glede 1. točke, 3., 4. in 5. alineje 2. točke ter 3. točke izreka sklepa z dne 24. 3. 2010) vrne istemu organu v ponovni postopek.

Toženka je tožnici dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

S sklepom z dne 24. 3. 2010 je upravni organ v postopku javnega razpisa za zbiranje predlogov za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2010 (v nadaljevanju javni razpis), objavljenem v Uradnem listu RS, št. 104/09, v 1. točki izreka odločil, da se tožnici sofinancirajo programi v skupni višini 27.813,00 EUR, in sicer za delovanje športnih zvez in drugih organizacij, registriranih za opravljanje dejavnosti v športu na državni ravni, na področju športne rekreacije, v višini 10.975,00 EUR in za pripravo in načrtovanje programov športne rekreacije na državni ravni, ki imajo za cilj povečanje števila gibalno/športno aktivnega prebivalstva – program A. v višini 16.838,00 EUR. V 2. točki izreka so bili zavrnjeni tožničini predlogi za sofinanciranje na področju mednarodne dejavnosti nacionalnih panožnih športnih zvez (za članarino v evropski in svetovni zvezi in za udeležbo delegata na zasedanjih evropske in svetovne zveze), za pripravo in načrtovanje programov športne rekreacije na državni ravni, ki imajo za cilj povečanje števila gibalno/športno aktivnega prebivalstva (programa B. in C.), zavrnjen pa je bil tudi predlog za sofinanciranje na področju informiranja o športu v medijih (program D.). V 3. točki izreka je upravni organ zavrgel tožničina predloga za sofinanciranje programov E. in F., saj kljub pozivu nista bila ustrezno dopolnjena.

Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da program B. in program C., ki sta bila vrednotena v skladu z 58. členom Pravilnika o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni (v nadaljevanju Pravilnik o merilih), nista dobila minimalno zahtevanih 70 točk, kakor to določa 27. člen navedenega pravilnika. Program B. je bil ovrednoten s 34 točkami, C. pa z 58 točkami, zato je bilo treba predlog za sofinanciranje navedenih programov zavrniti.

Tožnica je zoper navedeni sklep vložila zahtevek za preveritev njegove utemeljenosti, v zvezi s katerim je upravni organ izdal sklep z dne 20. 4. 2010, s katerim je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi sklepa pojasnjuje, da je program A. dobil navedeni znesek iz razloga, ker je vsako leto več prijaviteljev, ki v skladu z merili iz Pravilnika o merilih dosegajo več kot 70 točk, kar je pogoj za sofinanciranje, sredstev pa vedno manj. Navedeno je razvidno tudi iz predloženega spiska prijavljenih izvajalcev, njihovih programov in podatkov po posameznih merilih, ki je bil tožnici izročen ob vpogledu v razpisno dokumentacijo 14. 4. 2010. Nadalje navaja, da programa mednarodne dejavnosti (članarina in udeležba delegata na zasedanjih evropske in svetovne zveze) ne ustrezata merilom iz 89. člena Pravilnika o merilih, saj tožnica ni nacionalna panožna športna zveza. V skladu s Pravilnikom o merilih sta bila vrednotena tudi programa B. in C. B. je tožnica prijavila prvič, gre pa za program, ki bo izvajan v majhnem obsegu. Pri programu C. pa je strokovna komisija ob vrednotenju pregledala tudi izvajanje programa glede na poročilo o izvajanju programa v letu 2009, ko je bil sofinanciran, kar je opravila tudi pri drugih, v preteklosti že sofinanciranih programih. Glede na te podatke skupaj s podatki iz dokumentacije za prijavljeni program v letu 2010 in glede na primerjavo med prijavljenimi programi po posameznih merilih, je strokovna komisija ugotovila, da je bil program vrednoten v skladu z merili iz Pravilnika o merilih. Program D. ni sofinanciran iz razloga, ker je dobil 60 točk, po 3. odstavku 68. člena Pravilnika o merilih pa je mogoče sofinancirati šest najvišje ovrednotenih programov, ki pa morajo doseči najmanj 70 točk. Predloga za sofinanciranje programov E. in F. kljub pozivu nista bila dopolnjena, zato ju je toženka zavrgla. Tožnica je namreč na poziv za predložitev dokazil o obstoječih lokacijah izvajanja programa odgovorila, da dokazil o obstoječih lokacijah v letu 2009 nima, kar pa je v nasprotju z navedbami v prijavi za omenjena programa. Tako je tožnica že nekaj let prijavljala program E., kjer je za leto 2009 navedla 4 lokacije, za leto 2010 pa eno novo lokacijo. Za program F. pa je za leto 2009 navedla 12 lokacij, za leto 2010 pa še 17 novih. V zaključku obrazložitve toženka zavrača tožničino trditev, da naj bi postopek potekal v nasprotju z Odredbo o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa. Med drugim je ravnala v skladu z 2. členom Pravilnika o načinu in postopku sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa (v nadaljevanju Pravilnik o postopku), po katerem ministrstvo začne s postopkom izbora izvajalcev letnega programa in s sofinanciranjem izvajanja letnega programa, če so sredstva za sofinanciranje predvidena na posamezni proračunski postavki v proračunu RS za tekoče leto.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sta oba sklepa nična, ker sta bila izdana na podlagi nezakonitega ravnanja ministrstva, nepravilnosti pa v ponovljenem postopku ni mogoče odpraviti. V zvezi s tem navaja, da je vlada sprejela letni program športa za leto 2010 šele po objavi javnega razpisa, to je 4. 3. 2010, tako da je bil šele s tem dnem določen predmet sofinanciranja v skladu s 7. členom Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo). Iz teh razlogov izvajalcem in toženki ob prijavi na razpis niso bili poznani osnovni parametri za njihov izbor pri sofinanciranju njihovih programov, saj predmet sofinanciranja ni bil določen, določena pa niso bila niti sredstva, namenjena za sofinanciranje. Ker je bil razpis objavljen v nasprotju z 2. členom Odredbe, to je pred sprejemom letnega programa, ki ga sprejme Vlada RS, je javni razpis neveljaven. Poleg tega bi glede na razpisne pogoje moral biti postopek izbire končan v 60 dneh od odpiranja prijav, ki je poteklo 11. 1. 2010, torej do 12. 3. 2010. Prvi izpodbijani sklep je bil sprejet po navedenem datumu, zato tožnica meni, da je zaradi poteka roka, v katerem bi moral biti postopek javnega razpisa končan, navedeni sklep brez pravnega učinka in kot takšen ničen. Podrejeno navaja, da je sklep z dne 24. 3. 2010 neobrazložen, zato ga ni mogoče preizkusiti. V drugem sklepu z dne 20. 4. 2010, ki naj bi imel v skladu s 14. členom Odredbe naravo ponovnega sklepa o izboru, je podana dodatna obrazložitev, vendar tožnica meni, da toženka v postopku ni ravnala po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločitve, prav tako pa ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, kar tožnica podrobneje navaja v nadaljevanju tožbe v zvezi s posameznim prijavljenim programom. Predlaga, naj sodišče oba sklepa izreče za nična, podrejeno, da ju v celoti odpravi. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da je bil javni razpis objavljen v času, ko je že veljal proračun Republike Slovenije za leto 2010 (Uradni list RS, št. 99/09), kar je v skladu z 2. členom Pravilnika o postopku. V javnem razpisu je bila določena okvirna višina sredstev in navedeno, da bo njihova dokončna višina določena po sprejetju letnega programa športa na državni ravni v RS za leto 2010. Vlada je omenjeni letni program športa sprejela 4. 3. 2010, s čimer je bila določena dokončna višina sredstev javnega razpisa. Po tem datumu je toženka nadaljevala s postopkom javnega razpisa in izdala sklepe z odločitvijo o vlogah za sofinanciranje posameznih prijaviteljev na javnem razpisu. Glede pomanjkljive obrazložitve meni, da je z obrazložitvijo v sklepu z dne 20. 4. 2010 izpolnila svojo dolžnost, zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 2. 2011 ponavlja tožbene navedbe glede nezakonitosti javnega razpisa, saj je bil ta v nasprotju s 7. členom ZSpo objavljen pred sprejemom letnega programa športa. To pa je razlog za ničnost obeh sklepov, saj nepravilnosti ni mogoče odpraviti v ponovljenem postopku.

Tožba je deloma utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) se za nično izreče odločba (oz. po 2. odstavku istega člena tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih) v taksativno naštetih primerih, in sicer: 1. če je bila izdana v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku; 2. ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kaznivo dejanje; 3. ki je sploh ni mogoče izvršiti; 4. ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, ki pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; 5. ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, /.../ in 6. v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Toženka, ki v tožbi ne navaja, po kateri določbi ZUP uveljavlja ničnostni razlog, s trditvami, da sta bila sklepa sprejeta v postopku javnega razpisa, ki je bil objavljen v nasprotju z zakonom, ne zatrjuje nobenega od navedenih ničnostnih razlogov. Zgolj okoliščina, da po njenem mnenju v ponovljenem postopku ni mogoče odpraviti nepravilnosti in s tem zadostiti zakonski zahtevi, ki naj bi izhajala iz 7. člena ZSpo (Uradni list RS, št. 22/98 in naslednji), to je, da mora biti razpis objavljen šele po sprejemu letnega programa športa, namreč ne pomeni nobenega od navedenih ničnostnih razlogov. Glede na navedeno je tožničina zahteva za izrek ničnosti obeh sklepov neutemeljena.

V zvezi z navedenim sodišče še dodaja, da je javni razpis akt, s katerim se določijo pogoji, pod katerimi lahko vse zainteresirane osebe konkurirajo pri pridobivanju javnih sredstev za sofinanciranje programov, ki jih izvajajo na področju, zaradi katerega je bil razpis objavljen. Prijavitelj zato lahko v postopku, v katerem sodeluje na podlagi javnega razpisa, izpodbija v njem določene pogoje, če meni, da so ti nezakoniti ali v nasprotju z s podzakonskim predpisom. Tožnica v tožbi razpisnim pogojem ne oporeka, navaja le, da zaradi objave razpisa pred sprejemom letnega programa športa s strani Vlade RS ni bil določen predmet sofinanciranja niti sredstva, ki so se namenjala za sofinanciranje posameznih programov.

Navedeno ne drži, saj je v 3. točki javnega razpisa navedeno, da so predmet javnega razpisa vsebine ter strokovne in razvojne naloge v športu v nadaljevanju naštetih skupinah, in sicer športne vzgoje otrok, mladine in študentov (A), vrhunskem športu (B), športni rekreaciji (C), športu invalidov (D) in razvojnih ter strokovnih nalogah v športu (E) ter v okviru posamezne od skupin naštetih alinejah področij delovanja. V 5. točki pa je bila navedena tudi okvirna višina sredstev, ki je zagotovljena v finančnem načrtu Ministrstva za šolstvo in šport in je na razpolago za financiranje navedenih vsebin, dokončna višina sredstev pa bo določeno po sprejetju letnega programa športa na državni ravni. Taka objava je v skladu s 5. členom Pravilnika o postopku (Uradni list RS, št. 95/99 in naslednji), po katerem morata biti v objavi javnega razpisa navedena tako predmet kot okvirna višina sredstev, ki so na razpolago za predmet javnega razpisa. Po 2. členu istega pravilnika pa se s postopkom izbora izvajalcev in s sofinanciranjem izvajanja letnega programa, ki ga sprejme Vlada RS, začne, če so sredstva za sofinanciranje izvajanja letnega programa predvidena na posamezni proračunski postavki v proračunu RS za tekoče leto. Ker je bil proračun za leto 2010, na katerega se nanaša razpis, objavljen prej, in sicer v Uradnem listu RS, št. 99/09, tožnica pa ne trdi, da v njem niso bila predvidena sredstva za izvajanje letnega programa, je bil izpolnjen pogoj za začetek postopka.

V zadevi ni sporno, da je bil letni program športa na državni ravni za leto 2010 sprejet kasneje, to je 4. 3. 2010. V 2. odstavku 7. člena ZSpo je predpisano, da letni program določa programe športa, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev, obseg in vrsto dejavnosti, potrebnih za njegovo uresničevanje, in obseg sredstev, ki se zagotovijo v državnem proračunu. V letnem programu je torej določeno, kakšen je obseg sredstev, ki je namenjen sofinanciranju določenih programov športa, in kateri so ti programi, kar mora biti brez dvoma upoštevano tudi pri dokončni delitvi sredstev na podlagi poprej opravljenega vrednotenja prijavljenih programov v skladu s predpisanimi merili. Da se sme s postopkom javnega razpisa začeti šele po sprejemu letnega programa športa, pa po mnenju sodišča iz te določbe ne izhaja. Poleg tega tožnica ne trdi, da je letni program športa določil druge programe, kot so bili navedeni v javnem razpisu, niti da je bil obseg sredstev iz letnega programa, namenjenih za sofinanciranje, drugačen od tistega, ki je bil upoštevan pri razdeljevanju sredstev na podlagi obravnavanega javnega razpisa.

Tožbena trditev, da je bilo v postopku javnega razpisa odločeno po poteku roka, je utemeljena, vendar na zakonitost izpodbijanih sklepov ne vpliva. V skladu z 9. točko razpisa bi morali biti kandidati o izidu obveščeni najkasneje v 60 dneh od datuma odpiranja prijav, s katerim je organ v skladu z 8. točko razpisa začel 11. 1. 2010. Oba sklepa sta bila izdana po navedenem roku. Ker pa iz tožbe ni razvidno, ali in kako je prekoračitev vplivala na samo odločitev, je sodišče ta tožbeni ugovor kot neutemeljen zavrnilo.

Prav tako ni mogoče upoštevati tožbenega očitka, da je sklep z dne 24. 3. 2010 neobrazložen. Pravilnik o postopku določa tudi način odločanja v postopku javnega razpisa. V skladu s 3. odstavkom 10. člena minister s sklepom odloči o predlogu sofinanciranja izbranih izvajalcev, ki ga prejme s strani komisije. Vlagatelj, ki meni, da mu sredstva neupravičeno niso bila dodeljena, lahko nato vloži zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru oz. pritožbo (1. odstavek 14. člena). Po njeni obravnavi mora ministrstvo ponovno odločiti s sklepom o izboru, s katerim lahko tudi spremeni svojo prejšnjo odločitev (3. odstavek 14. člena). S tem sklep o izboru izvajalca in sofinanciranju postane dokončen (4. odstavek istega člena).

To sodišče se je v zadevi I U 1456/2009 že opredelilo glede pravne narave zahtevka za preveritev utemeljenosti sklepa oz. pritožbe. Pri tem je ob dejstvu, da o zahtevku za preveritev odloča isti organ, zavzelo stališče, da ga je treba razumeti v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Po določbi 3. odstavka 9. člena ZUP organ namreč ne sme opreti odločbe na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se izjavijo.

V skladu z navedenim pomanjkljiva obrazložitev prvega sklepa z dne 24. 3. 2010 sama po sebi ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, saj mora razloge, ki omogočajo preizkus odločitve, navesti organ v sklepu, s katerim odloči o „pritožbi“. Čeprav bi ob njenem odločanju v obravnavani zadevi moral organ v skladu z že omenjeno določbo Pravilnika o postopku ponovno odločiti s sklepom o izboru, v obravnavanem primeru pa je v izreku navedel, da se pritožba zoper sklep z dne 24. 3. 2010 zavrne, sodišče meni, da je tudi s takim izrekom odločeno o izboru glede na to, da je v izreku prvega sklepa po posameznih točkah jasno navedeno, kateri programi se sofinancirajo in v kakšni višini, kateri predlogi za sofinanciranje se zavrnejo in katera predloga se zavržeta.

Utemeljeni pa so tožbeni očitki o pomanjkljivi obrazložitvi odločitve glede v tožbi navedenih programov, in sicer delovanja na področju športne rekreacije, A., B., C. in D. Kot ugotavlja sodišče, je tožnica že v pritožbi z dne 15. 4. 2010 opozorila, da prvi sklep ne vsebuje izračuna na podlagi točkovnega sistema niti razlogov za vsoto točk, ki jih je dobil posamezni program po posameznih merilih. Upravni organ bi zato moral v drugem sklepu v skladu z določbami Pravilnika o merilih (Uradni list RS, št. 6/07 in naslednji) pojasniti vrednotenje posameznih prijavljenih programov.

Tako je utemeljena tožbena trditev, da v obrazložitvi sklepa ni navedeno, koliko članov tožnice je bilo upoštevano pri točkovanju, kot to za področje športne rekreacije določa 55. člen Pravilnika o merilih. V skladu s 1. odstavkom navedenega člena se delovanje organizacij, registriranih za opravljanje dejavnosti v športu na državni ravni na področju športne rekreacije sofinancira na podlagi števila individualnih članov pri športnih društvih, ki so včlanjena v zvezo ali v druge organizacije. Toženka v zvezi s tem v drugem sklepu navaja le, da je pri pregledovanju spiska organizacij in društev, kjer so navedene tudi športne zveze, zavodi in podjetja ugotovila, da bi šlo v nekaterih primerih lahko za dvojno sofinanciranje, zato ni mogla upoštevati vseh društev in drugih organizacij niti vseh njihovih članov. Taka obrazložitev je presplošna in ne omogoča preizkusa, kateri subjekti oz. kolikšno število njihovih članov ni bilo upoštevanih pri vrednotenju po navedenem merilu oz. kolikšno je število individualnih članov, ki so bili upoštevani pri točkovanju. Zato tudi ni mogoče preizkusiti pravilnosti sofinanciranja programa delovanja športnih zvez in drugih organizacij na državni ravni na področju športne rekreacije v višini 10.975 EUR iz 1. točke izreka sklepa z dne 24. 3. 2010. Nadalje je utemeljen ugovor glede programa A. s področja športne rekreacije na državni ravni, ki imajo za cilj povečanje števila gibalno/športno dejavnega prebivalstva, da iz obrazložite ni razvidno, koliko točk je tožnica dosegla na podlagi meril iz 58. člena Pravilnika o merilih. Po navedenem členu se vse programe na tem področju ovrednoti po merilih, ki se nanašajo na kakovost programa, razširjenost programa – nacionalni kriterij, po finančnem kriteriju, po kriteriju vključenih udeležencev in po merilu širšega učinka projekta. Iz obrazložitve drugega sklepa je namreč razvidno le pojasnilo o vsakoletno naraščajočih prijavah za sofinanciranje in nižanju v ta namen predvidenih sredstev ter da je toženka upoštevala tudi vrednotenje izvedbe posameznih programov v preteklih letih in v ta namen opravila primerjavo med prijavljenimi programi po posameznih merilih. V zvezi s slednjim tožnica upravičeno opozarja, da navedeno ni v skladu s predpisanimi merili iz 58. člena navedenega pravilnika, saj je v njem predpisano kot merilo le število udeležencev v programu v zadnjem letu in ne v preteklih letih.

Prav tako je neobrazloženo točkovanje programov B. in C., ki ju je organ vrednotil po merilih iz 58. člena Pravilnika o merilih. V prvem sklepu je navedeno le, da je B. prejela 34 točk, C. 58 točk, v drugem sklepu pa, da je B. program, ki je prijavljen prvič, da bo izvajan v majhnem obsegu, pri programu C. pa, da je bila komisija posebej pozorna na podatke o izvajalcih, njihovem številu in o številu udeležencev. Iz te obrazložitve torej ni razvidno, kolikšno število točk je tožnica dobila pri posameznem od meril in kaj so bili razlogi za ovrednotenje v tej višini. Tudi tukaj tožnica utemeljeno opozarja, da je merilo števila udeležencev v programu v zadnjem letu le eno izmed meril in zato primerjava med posameznimi programi ne more temeljiti le na njem.

Sodišče ugotavlja pomanjkljivo obrazložitev tudi glede sofinanciranja programa D. s področja informiranja o športu v medijih, informatike v športu in novih eksperimentalnih programov na področju športne rekreacije. Merila za tovrstne programe so navedena v 68. členu Pravilnika o merilih, pri čemer se vrednotijo: 1. idejne, oblikovne, druge rešitve ter doseg v številu prebivalcev, 2. dosedanje reference izvajalca, 3. pričakovani uspehi akcije in javna korist ter 4. ekonomičnost in učinkovitost akcije. V skladu z 2. odstavkom istega člena se sofinancirajo le programi z največjim skupnim številom točk, vendar morajo pri točkovanju zbrati najmanj 70 točk. Kot je razvidno iz obrazložitve drugega sklepa, je tožnica za navedeni program dobila 60 točk. Kakšno je bilo vrednotenje po posameznih merilih in razlogi za tako vrednotenje, pa iz obrazložitve niso razvidni. Zato je treba pritrditi tožnici, da ni obrazloženo, na kakšen način so bila pri njenem programu upoštevana posamezna merila v razmerju do drugih izvajalcev.

Ker je obrazložitev izpodbijanega upravnega akta v navedenem obsegu pomanjkljiva do te mere, da ne omogoča preizkusa njene zakonitosti, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Utemeljeni so tudi tožbeni očitki o nepravilnosti zavrženja tožnikove prijave glede programov E. in F. v okviru sofinanciranja priprave in načrtovanja programov športne rekreacije na državni ravni, ki imajo za cilj povečanje števila gibalno/športno aktivnega prebivalstva.

Iz 7. točke javnega razpisa je razvidno, da mora biti vloga dostavljena skupaj z zahtevano dokumentacijo, v 10. točki pa, da je razpisna dokumentacija in navodilo za izpolnjevanje ter oddajo obrazcev na voljo na tam navedenem spletnem naslovu. Javni razpis torej napotuje na uporabo razpisne dokumentacije. Kot ugotavlja sodišče, so njen sestavni del razpisni obrazci, med drugim tudi LPŠ št. 18, ki se nanašajo na pripravo in načrtovanje programov športne rekreacije na državni ravni, ki imajo za cilj povečanje števila gibalno/športno dejavnega prebivalstva. Poleg tega razpisna dokumentacija v točki 4 opredeljuje, katere podatke o predmetu javnega razpisa mora vsebovati prijaviteljeva vloga in za športno rekreacijo pod C podrobneje navaja, da mora prijavitelj za program športne rekreacije s ciljem povečanja števila gibalno aktivnega prebivalstva vsebovati razpisni obrazec LPŠ 2010 št. 18 in priloge, ki so v nadaljevanju naštete, med drugim dokazila o obstoječih lokacijah v letu 2009 (pogodbe ali pisne dogovore s partnerji oz. izvajalci programa).

V skladu s 1. odstavkom 66. člena ZUP mora vloga obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava, predvsem sestavine, ki so naštete v nadaljevanju te določbe. Po 2. odstavku istega člena mora vloga vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis. Glede na določbo 3. odstavka istega člena se kot del popolne vloge lahko štejejo tudi dokazila, vendar le v primeru, če jih kot del popolne vloge zahteva predpis.

Katere so sestavine popolne vloge, mora torej določiti predpis. V 2. odstavku 6. člena Pravilnika o postopku je sicer določeno, da morajo biti v razpisni dokumentaciji navedeni podatki, ki bodo omogočali vlagateljem izdelati popolno vlogo, vendar določba s tem, ko odkazuje na razpisno dokumentacijo, ne izpolnjuje zahteve, da mora že sam predpis navesti dokazila, ki se štejejo za del popolne vloge. Ker torej Pravilnik o postopku ne določa, katera dokazila mora stranka priložiti svoji vlogi, v primeru opustitve takega ravnanja ne gre za nepopolno vlogo in je treba v takem primeru ravnati tako, kot to določa 2. odstavek 140. člena ZUP. Po tej določbi mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. V primeru, ko stranka kljub zahtevi v roku dokazov ne predloži, pa organ zaradi tega ne sme zavreči zahteve po 2. odstavku 67. člena ZUP, ampak mora postopek nadaljevati.

Glede na navedeno so bila kršene omenjene določbe ZUP glede vprašanja, kdaj se vloga šteje za nepopolno. Sodišče se zato strinja tudi s tožbenim stališčem, da tožnica, ki kljub pozivu ni predložila dokazil o obstoječih lokacijah kot enem od meril v okviru vrednotenja razširjenosti programa – nacionalni kriterij iz 58. člena Pravilnika o merilih, v tem primeru zaradi neizkazovanja, da izpolnjuje navedeni kriterij, ni mogla pričakovati, da bo na ta račun dobil kakršnokoli število točk, moralo pa bi biti opravljeno vrednotenje po preostalih merilih. Ob tem je treba še dodati, da bi bili ob drugačni razlagi, kdaj je prijava nepopolna, iz udeležbe na javnem razpisu za sofinanciranje svojih programov izločeni tisti prijavitelji, ki šele načrtujejo začetek izvajanja programa na področju športne rekreacije na državni ravni, ki imajo za cilj povečanje števila gibalno dejavnega prebivalstva. Da bi bilo sofinanciranje namenjeno le subjektom, ki že izvajajo te programe in so jih tudi v preteklem letu na „obstoječih lokacijah“ ter na kateri pravni podlagi, iz obrazložitve sklepa ni razvidno. Pri tem je vprašanje porabe dodeljenih javnih sredstev stvar nadzora, prepoved sodelovanja na morebitnih naslednjih javnih razpisih v primeru nezakonite uporabe sredstev, pa stvar predpisov.

Tožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrnjeno sofinanciranje mednarodne dejavnosti nacionalnih panožnih športnih zvez (članarine v evropski in svetovni zvezi ter udeležbe delegata na zasedanjih evropske in svetovne zveze). Tožnica namreč tudi v tem delu predlaga odpravo izpodbijanih sklepov. Ker pa v tožbi ne navaja razlogov, zaradi katerih meni, da je nezakonita odločitev, ki temelji na ugotovitvi, da tožnica ni nacionalna panožna športna zveza in zato ne ustreza merilom za sofinanciranje iz 89. člena Pravilnika o merilih, preizkus v tej smeri ni mogoč in je tožba v tem delu neutemeljena.

Glede na navedeno je sodišče tožbi v preostalem delu, ki je razviden iz 2. točke izreka te sodbe, ugodilo, izpodbijana sklepa odpravilo (3. točka 64. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo v tem obsegu zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V njem bo moral izdati upravni akt, v katerem bo navedel razloge o vrednotenju tožnikovih programov po posameznem od kriterijev, ki so določeni v Pravilniku o merilih in okoliščine, ki so vplivale na dodeljeno število točk, ter pri tem upoštevati stališča iz te sodbe.

Če sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). V obravnavanem primeru tožnica sicer s tožbo deloma ni uspela, vendar pa so stroški zanjo enaki, kot če bi uspela v celoti. Zato je upravičena do povračila celotnih stroškov v pavšalnem znesku, kot jih priznava omenjena določba ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov). V skladu s 5. členom tega pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožniku po tem pravilniku ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če v postopku nastanejo tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo na podlagi Zakona o pravdnem postopku in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov.

Tožnica je v postopku priglasila tudi stroške za sestavo pripravljalne vloge z dne 25. 2. 2011, vendar se ti v skladu s 4. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo v višini 10 % od zneskov iz prejšnjega člena le v primeru, če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami. Ker je bil tožnici poslan odgovor toženke na tožbo in pri tem ni bilo zahtevano dodatno pojasnjevanje zadeve, tožnica pa je v vlogi le ponovila tožbene navedbe, do stroškov zanjo ni upravičena.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakona).