Jedro

Tožnica je bila v inšpekcijskem postopku inšpekcijska zavezanka. Ker je bil s sklepom postopek proti njej ustavljen, tožnica s tožbo ne more uveljavljati kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ki bi ji bila z ustavitvijo postopka kršena oziroma ji ne bi bila priznana, oziroma se z izpodbijanim upravnim aktom ne posega v pravni položaj tožnice. Ker se v tem primeru obravnava zgolj zakonitost izpodbijanega prvostopenjskega upravnega akta, sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, ki se nanašajo na uporabo objekta, in na nemožnost legaliziranja uporabe nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim prvostopnim sklepom je RS, Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, številka 06122-966/2007 z dne 17. 2. 2010 odločilo, da se postopek gradbene inšpekcije, uveden po uradni dolžnosti v zadevi gradnje objekta – stanovanjske hiše na zemljišču s parcelno številko 1338/3 k.o. …, inšpekcijske zavezanke A.A., …, po odločbi, številka 06122-699/2009 z dne 8. 9. 2009, izdani na podlagi 152. člena ZGO-1, zaradi nelegalne gradnje ustavi. V obrazložitvi navaja, da je gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor po uradni dolžnosti izdala inšpekcijski zavezanki A.A. (tožnici v tem sporu) odločbo na podlagi 152. člena ZGO-1 pod številko 06122-699/2007 z dne 8. 9. 2009, ker je odločba Ministrstva za okolje in prostor, številka 35108-47/2007-20-MP z dne 30. 8. 2007 postala pravnomočna dne 3. 6. 2008. Na podlagi pritožbe inšpekcijske zavezanke je tožena stranka z odločbo, številka 0612-71/2008/6 z dne 14. 1. 2010, odpravila odločbo gradbene inšpektorice in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Objekt je bil grajen legalno do razveljavitve odločbe (razveljavitev gradbenega dovoljenja). V ponovnem postopku bi morala gradbena inšpektorica ugotoviti, kaj je bilo zgrajeno po dokončnosti odločbe o razveljavitvi gradbenega dovoljenja, saj le to predstavlja nelegalno gradnjo. Inšpektorica je opravila kontrolni inšpekcijski pregled na kraju samem že dne 18. 10. 2007 in med drugim ugotovila, da je obravnavan objekt (montažno stanovanjska hiša) zgrajen, finalno obdelana fasada, da je finalno obdelana tudi okolica objekta, in da je objekt vseljen. V ponovnem inšpekcijskem pregledu dne 15. 2. 2010 je gradbena inšpektorica ugotovila, da je stanje objekta nespremenjeno, objekt je v uporabi, na objektu ni sprememb. Tako inšpektorica ugotavlja, da ni razloga za nadaljevanje inšpekcijskega postopka nelegalne gradnje objekta na podlagi 152. člena ZGO-1, saj je bil objekt dograjen v oktobru 2007 v času veljavnega in pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Odločitev je sprejeta na podlagi 145. člena ZGO-1. Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Uvodoma navaja celoten potek pridobitve gradbenega dovoljenja in njegovo razveljavitev po nadzorstveni pravici in izdajo inšpekcijskih odločb. Glede izpodbijane prvostopne odločbe, ki jo je potrdil pritožbeni organ navaja, da je stališče tožene stranke, da že iz 134. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP) izhaja, da lahko stranka v celoti delno umakne svojo zahtevo, zaradi česar naj bi bilo ravnanje inšpektorata z delno ustavitvijo postopka zakonito, je pravno zmotno, kar izkazuje tudi komentar k temu členu. Iz komentarja k tej določbi je razvidno, da se umik zahteve v razmerju do nasprotne stranke lahko poda le v celoti. Delni umik je mogoč le v primeru, ko se postopek vodi zgolj zoper eno stranko. Tako niti določbe ZGO, niti določbe ZIN ali ZUP ne omogočajo delne ustavitve inšpekcijskega postopka, zato je izpodbijana odločba, s katero je bil inšpekcijski postopek ustavljen le delno, nezakonita. Delitev postopka je zlasti, če gre v škodo zavezanca – 7. člen ZUP, nezakonita. Tožnica je s popolnimi vlogami že skušala pridobiti uporabno dovoljenje, ker gre za legalno zgrajeno stanovanjsko stavbo, vendar neuspešno. Izdaja uporabnega dovoljenja se tožnici vedno zavrne z razlogom, da za stanovanjsko stavbo ne obstaja gradbeno dovoljenje, kljub temu, da gre za legalno gradnjo. Kršene so s tem tožničine temeljne ustavne pravice in tudi pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) varstvo lastnine (67. člen Ustave RS), pravica do enakega obravnavanja pred zakonom (14. člen Ustave RS), kršeno je načelo pravne države (2. člen Ustave RS) in načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Tožnica je lastnica nepremičnine – stanovanjske stavbe, ki je zgrajena zakonito in ne gre za nelegalno gradnjo, vendar zanjo ne more pridobiti uporabnega dovoljenja, to pomeni, da je ne bi smela uporabljati. Take nepremičnine ne more prodati in se ji dela velika premoženjska škoda, ker ima že v samo hišo vložena sredstva v višini 200.000 EUR, pa jih glede na opisana stališča upravnih organov ne more uživati oziroma izrabljati. Meni, da ukrepanje zoper njo zaradi uporabe objekta ne bi smelo biti dopustno, gre za legalno zgrajen objekt, priključen na vso potrebno komunalno infrastrukturo, ki izpolnjuje vse pogoje za njegovo uporabo in tudi za izdajo uporabnega dovoljenja, vendar tožnica izključno iz razlogov na strani države oziroma upravnih organov, ki glede izdaje uporabnega dovoljenja kršijo vrsto (že navedenih) pravic tožnice in odločajo v nasprotju s predpisi ter arbitrarno, tega objekta ne more uporabljati. Samo dejstvo, da sedaj za objekt ne obstaja več veljavno gradbeno dovoljenje, na samo uporabo, sicer legalno zgrajenega objekta, ne bi smelo imeti vpliva, v kolikor se ta uporablja v okviru legalne gradnje. Inšpektorat bi moral inšpekcijski postopek zoper tožnico ustaviti v celoti in ne le glede nelegalne gradnje, ter tožnici dopustiti uporabo objekta. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijani upravni akt odpravi, in da se postopek gradbene inšpekcije, uveden po uradni dolžnosti v zadevi gradnje objekta – stanovanjske hiše na zemljišču s parcelno številko 1338/3 k.o. …, po odločbi, številka 06122-699/2007 z dne 8. 9. 2009, v celoti ustavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov tega postopka v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov; Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) v 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitostih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Upravni akt je upravna odločba in drugi javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Kaj je upravna zadeva določa Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, številka 8/99 s spremembami, dalje ZUP). V 2. členu ta določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava.

V obravnavanem primeru je med strankama postopka sporen Sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Celje, številka 06122-699/2007 z dne 17. 2. 2010, s katerim je bil postopek gradbenega inšpekcije uveden po uradni dolžnosti v zadevi gradnje objekta – stanovanjske hiše na zemljišču s parcelno številko 1338/3 k.o. ..., inšpekcijske zavezanke A.A. (tožnice v tem sporu) po odločbi, številka 06122-699/2007 z dne 8. 9. 2009, izdani na podlagi 152. člena ZGO-1, zaradi nelegalne gradnje, ustavljen. Po določbi tretjega odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, številka 56/2002, 26/2007, dalje ZIN), ima v postopku položaj stranke zavezanec. Gre za postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti. V spornem primeru je bila tožnica v tem inšpekcijskem postopku zavezana stranka v postopku, in ker je bil s sklepom postopek proti inšpekcijski zavezanki (tožnici) ustavljen, tožnica s tožbo ne more uveljavljati kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ki bi ji bila z ustavitvijo postopka kršena oziroma ji ne bi bila priznana, oziroma se z izpodbijanim upravnim aktom ne posega v pravni položaj tožnice. Ker se v tem primeru obravnava zgolj zakonitost izpodbijanega prvostopnega upravnega akta, sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, ki se nanašajo na uporabo objekta, in nemožnost legaliziranja uporabe nepremičnine. Neutemeljeni so tako tožbeni razlogi, da bi moral inšpektorat v predmetni zadevi inšpekcijski postopek zoper tožnico ustaviti v celoti, in ne le glede nelegalne gradnje ter tožnici dopustiti uporabo objekta. Kot je sodišče že zgoraj navedlo, se sodnoupravno presoja v tem sporu nanaša na Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka v zvezi z inšpekcijsko odločbo, številka 06122-699/2007-1206 z dne 8. 9. 2009, ki je bila izdana na podlagi 152. člena ZGO-1 in sodišče v tem sporu presoja zgolj zakonitost tega upravnega akta, kot je to določeno v zgoraj navedenem 2. členu ZUS-1. Sodišče je tožbo zavrglo skupaj z zahtevkom tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.