Jedro

Pravica do uvoza z uporabo 50. člena CZ se je uresničevala v skladu z Navodilom za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu CZ (Uradni list SFRJ, št. 40/89); v skladu s 5. odstavkom 50. člena CZ pa je pristojni carinski organ vodil evidenco o uvozu in izvozu blaga, po vrednosti, količini in vrsti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 686/99-9 z dne 10.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 18.3.1999. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice L. z dne 6.9.1995, s katero ji je bilo naloženo plačilo carine in uvozne davščine v znesku 340.717,00 SIT za blago, ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji z dne 31.10.1991. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po 1. odstavku 50. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90, v nadaljevanju CZ) za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala ne plača carina pod pogoji, da se uvoženo blago v celoti uporabi v proizvodnji blaga za izvoz in da se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino ter da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 50 % večja od vrednosti uvoženega. V 2. odstavku 50. člena CZ je določeno, da če blago ni izvoženo v vrednosti in v rokih iz 1. odstavka tega člena, se carina plača po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožeča stranka uvozila z uporabo 50. člena CZ reprodukcijski material za podjetje A.C. d.d., N.m. (v nadaljevanju uporabnik), uporabnik pa je dal izjavo, da bo uvoženo blago v celoti uporabljeno za izdelavo polpriklopnikov za kampiranje, ki bodo izvoženi najpozneje v roku enega leta od dneva prehoda uvoženega blaga čez carinsko črto in to v vrednosti, ki bo najmanj za 50 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Iz zapisnika Carinarnice L., Odseka za kontrolne zadeve, z dne 11.8.1995, izhaja, da je bila opravljena kontrola realiziranega izvoza blaga, uvoženega po 50. členu CZ, in da obveznost izvoza po navedeni uvozni carinski deklaraciji ni bila realizirana do skrajnega roka, to je do 28.12.1993. Uporabnik je bil seznanjen z ugotovitvami opravljene kontrole in na njih ni imel pripomb. Navedeni zapisnik je bil v pritožbenem postopku vročen tožeči stranki, ki je v odgovoru nanj v celoti prerekala njegove navedbe, ni pa predložila nasprotnih dokazov. Zato je tožena stranka na podlagi listinskih dokazov upravnih spisov pravilno odločila, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni.

Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se ugotovitve navedenega zapisnika se nanašajo na uvoz in izvoz v kontroliranem obdobju od 17.5.1989 do 28.12.1992. Zato ne morejo predstavljati podlage za sklepanje, da obstaja za blago, uvoženo po navedeni uvozni carinski deklaraciji, obveznost plačila carine. Pri kontroli se ni ugotavljalo, po katerih uvoznih carinskih deklaracijah obveznost izvoza ni bila realizirana. Ugotovitev, da ni predlagala nasprotnih dokazov, je protispisna, saj je predlagala zaslišanje uporabnika, ki edini razpolaga z dokumentacijo, na podlagi katere bi se lahko ugotovilo pravo dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V stroškovniku priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku. Glede na takšno omejeno možnost izpodbijanja dejanskega stanja v pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se pritožba nanaša na ugotavljanje dejanskega stanja, ni preizkušala.

Ker tožnica ni navedla, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka upravnega spora, je pritožbeno sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99), ki se po določbi 16. člena ZUS primerno uporablja za vsa vprašanja, ki jih ZUS ne ureja.

Tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno materialno pravo. Pravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe 50. člena CZ, ki so urejale pravico do brezcarinskega uvoza surovin in reprodukcijskega materiala za proizvodnjo blaga za izvoz ter način uresničevanja te pravice. Po določbi 3. odstavka 50. člena CZ se je pravica do brezcarinskega uvoza uveljavljala na način, ki ga je predpisovalo Navodilo za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 40/89, v nadaljevanju navodilo). Po 5. odstavku 50. člena CZ je pristojna carinska uprava vodila evidenco o uvozu in izvozu blaga po vrednosti, količini in vrsti. Navedena evidenca je po 4. točki navodila vsebovala ime uporabnika in njegovo matično številko, vrednost uvoženega in izvoženega blaga, ki sta bili izkazani po podatkih uvoznih oziroma izvoznih carinskih deklaracij po statističnem tečaju, in učinke carinske oprostitve.

O zaznamovanih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker trpi po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta vsaka stranka svoje stroške.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.