Jedro

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je prošnjo za azil zavrgla, ker je ugotovila, da so prišli tožniki v Republiko Slovenijo iz Italije, ki je varna tretja država.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka pod prvo točko izreka združila upravne stvari tožečih strank v en postopek in pod točko 2. zavrgla prošnje tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi je navedla, da je tožeča stranka 9. 10. 2003 vložila prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi izjav prosilcev ob podaji prošenj za azil ugotovila, da so prosilci iz matične države, in sicer kraja A, odpotovali legalno do B, kjer so se vkrcali na trajekt do C (Italija), od tam pa ilegalno, z osebnim vozilom do mejnega prehoda s Slovenijo, v D pa so jih prijeli policisti. Glede na to, da je Vlada RS dne 11. 7. 2002 sprejela Odlok o določitvi varnih tretjih držav št. 262-08/2002-1, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 63/02 in je začel veljati dne 20. 7. 2002, o tem, da je Italija varna tretja država v smislu določb 6. alinee 1. odstavka 2. člena Zakona o azilu, in da je bilo ugotovljeno, da so prosilci prišli iz te države, je tožena stranka vloge za azil zavrnila v skladu z določbo 37. člena Zakona o azilu, ki določa, da tujcu, ki prihaja iz varne tretje države, pristojni organ prošnjo za azil s sklepom zavrže. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da tožena stranka pri vodenju azilnega postopka ni ravnala v skladu z načeli azilnega postopka opredeljenimi v 24. členu Zakona o azilu (ZAzil, 2. in 5. alinea 24. člena). Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da je bilo tožeči stranki omogočeno, da izčrpno predstavi vse okoliščine in dejstva, ki utegnejo biti pomembna za pridobitev azila. Prav tako tožena stranka po uradni dolžnosti ni ugotovila, preverila ter upoštevala vseh dejstev, pomembnih za zakonito in pravilno odločbo. Nekritično je sledila izjavi tožeče stranke, da so pripotovali preko Italije, nikoli pa to ni bilo nedvoumno ugotovljeno. Navedb tožeče stranke ni preverila, in tudi ni izvedla nobenih dokazov, ki bi utemeljevali izpodbijani sklep. V postopku ni ugotovila, ali so izpolnjeni vsi pogoji, ki morajo veljati za tretjo varno državo v smislu 2. člena ZAzil. Čeprav tožeča stranka prihaja iz Italije, bi morala tožena stranka ugotoviti ali so kumulativno podani vsi pogoji za opredelitev Italije kot tretje varne države, kot jih določajo točke 1, 2, 3 prvega odstavka 2. člena ZAzil. Tako ni ugotovila, ali ima tožeča stranka dejansko zagotovljene osnovne življenjske potrebe in se v Italijo lahko varno vrne in tam prosi za azil, ne da bi tvegala prisilno odstranitev ali izgon v državo, v kateri bi bilo njeno življenje ogroženo. Iz potrdila, ki ga je izdala tožena stranka, ne izhaja, da je prišla tožeča stranka iz Italije, in da se jo bo tja tudi vrnilo po zaključku azilnega postopka. Glede na specifične okoliščine ni gotovo, da bo tožeča stranka imela možnost zaprositi za azil v Italiji, saj ni uradnih sledi, ki bi dokazovale, da je tožeča stranka dejansko prišla iz Italije, preden je vstopila v Slovenijo. Tožeče stranke namreč niso prijeli italijanski organi, zato za državo Italijo ne obstaja noben dokaz, da se je tam tudi resnično nahajala. Sodišču predlaga, da razpiše obravnavo ter samo ugotovi dejansko stanje potrebno za odločitev, oziroma, da sodišče razveljavi sklep tožene stranke in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pristojni organ štel izjave tožečih strank, ki so jih podale ob podaji prošenj za azil dne 9. 10. 2003 za verodostojne. Tožniki so svoje izjave podali ob prisotnosti tolmača g. AA in jih tudi podpisali. Iz omenjenih izjav izhaja, da so legalno odpotovali iz mesta A do B, kjer so se vkrcali na trajekt do C (Italija), od tam pa ilegalno, s potnimi listi Hrvaške, z osebnim vozilom potovali do mejnega prehoda s Slovenijo, nato pa v smeri D, kjer so jih prijeli policisti. V zvezi z navedbami tožeče stranke tožena stranka poudarja, da je v 37. členu ZAzil (Ur. l. RS, št. 61/99, 66/00-odl. US, 113/00-odl. US, 124/00, 67/01 in 98/03) določen celoten postopek, ki ga vodi pristojni organ v zvezi s prosilci za azil, ki prihajajo iz tretjih varnih držav. V 1. odstavku omenjenega člena je določeno, da pristojni organ prošnjo prosilca za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena tega zakona, s sklepom zavrže. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da se prosilec za azil zoper sklep o zavrženju lahko pritoži v roku 3 dni na Upravno sodišče, ki mora o pritožbi odločiti v 7 dneh. 4. odstavek tega člena pa eksplicitno izključuje uporabo 29. člena ZAzil, ki govori o zaslišanju prosilca za azil. 2. člen ZAzil eksplicitno navaja, da varno tretjo državo določa Vlada RS, ki je dne 11. 7. 2002 sprejela Odlok o določitvi varnih tretjih držav, št. 262-08/2002-1, ki je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 63/02 in je začel veljati 20. 7. 2002. V omenjenem odloku je določeno, da so države Evropske unije in Madžarska varne tretje države. Odločitev Vlade RS temelji na strokovni presoji, v katero ne gre dvomiti. Države Evropske unije v celoti izpolnjujejo kriterije tretje varne države, ki jih določa 2. člen ZAzil, saj so te države glavni oblikovalci acquisa na področju azila. Republika Slovenija oblikuje zakonodajo in politiko na področju azila v skladu z acquisom. V prihodnjih mesecih ga bo tudi v celoti vključila v svojo zakonodajo. Prereka vse tožbene navedbe in vztraja na tem, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 37. člena ZAzil (predhodni postopek glede prosilcev za azil, ki prihajajo iz varnih tretjih držav), prosilcu za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena tega zakona, pristojni organ prošnjo za azil s sklepom zavrže. 4. odstavek 37. člena ZAzil pa določa, da se v tem postopku ne uporablja določba 1. odstavka 29. člena tega zakona. Po oceni sodišča je tožena stranka ravnala pravilno, ko je prošnje tožnikov za azil zavrgla v smislu navedenega določila, ker je ugotovila, da so prišli tožniki v Republiko Slovenijo iz varne tretje države v smislu 2. člena ZAzil. Po določbi 6. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil je varna tretja država država, v kateri se je prosilec za azil nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je bil v njej varen pred preganjanjem ali pred kršitvami človekovih pravic v smislu 2. in 3. odstavka 1. člena tega zakona; je imel v njej zagotovljene osnovne življenjske potrebe; se vanjo lahko zakonito vrne in tam zaprosi za azil, ne da bi tvegal prisilno odstranitev ali izgon v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena (1., 2. in 3. točka alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil). Po določbi 2. odstavka 2. člena ZAzil pa varno tretjo državo določi Vlada RS.

Sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da iz prošnje za azil BB z dne 9. 10. 2003 izhaja, da je prišel ilegalno po kopnem preko mejnega prehoda iz Italije v Slovenijo. Iz njegove izjave je razvidno, da je bil opozorjen na pravico do svetovalca po 9. členu ZAzil, vendar se je tej pravico odrekel. Povedal je, da je iz matične države, iz mesta A, najprej odpotoval z družino legalno do B, kjer so se vkrcali na trajekt do C (Italija), od tam pa so potovali ilegalno s potnimi listi Hrvaške, ki jim jih je priskrbel neznanec v B (plačal je 1000 EUR), z osebnim vozilom do mejnega prehoda s Slovenijo (imena ni vedel povedati) nato pa do D, kjer so jih prijeli policisti. Za pot do Slovenije je plačal 400 EUR. V nadaljevanju je tudi opisal razloge za zapustitev matične države. Enako izjavo je podala tožnikova žena CB, izjavi pa sta podani tudi v imenu njunih mld. otrok. Sodišče zato zavrača tožbene navedbe, da je tožena stranka nekritično sledila izjavam tožnikov o njihovem prihodu iz Italije v Slovenijo, ter da tega dejstva v postopku ni preverjala in izvajala dokazov, ki bi utemeljevali izpodbijani sklep. Sodišče zavrača tudi tožbene navedbe, da v postopku niso bila upoštevana načela postopka, opredeljena v 24. členu ZAzil, glede na to, da je tožena stranka izpodbijani sklep izdala v predhodnem postopku v smislu 37. člena ZAzil, torej po skrajšanem postopku, v katerem pa se določbe 4. in 5. odstavka 24. člena ZAzil ne uporabljajo, saj je zaslišanje prosilca za azil izključeno po 4. odstavku 37. člena ZAzil. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na dvome o Italiji kot varni tretji državi, saj Italija izpolnjuje vse kriterije za varno tretjo državo po določbah 2. člena ZAzil, in je bila kot taka tudi določena z Odlokom Vlade RS.

K točki 2 izreka sodbe: Sodišče je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks na podlagi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90 in Ur. l. RS, št. 14/91 in ostali), ker okoliščine primera kažejo, da tožniki nimajo sredstev za preživljanje, z plačilom sodnih taks pa bi bila lahko občutno zmanjšana sredstva za njihovo preživljanje.